57. člen ZVO-1A

Naknadna uvedba predhodnega postopka po 51. a členu ZVO-1 je mogoča le izjemoma, in sicer kvečjemu tedaj, kadar ta postopek ni bil opuščen zaradi kršitve, tj. opustitve predpisane izvedbe predhodnega postopka, ampak je nosilec posega presojo opustil, ker mu je to dovoljeval predpis. Iz sodne prakse izhaja tudi obveznost odpraviti kršitev, je v primeru, če je bila presoja opuščena zaradi kršitve obveznosti iz prvega odstavka 51.a člena ZVO-1, po presoji Vrhovnega sodišča tako kršitev treba odpraviti tako, da se uvede postopek iz osmega odstavka 51.a člena ZVO-1. Nosilec posega mora torej vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja iz 57. člena ZVO-1, ki ji mora priložiti ne le projekt (53. člen ZVO-1), temveč tudi ustrezno poročilo o vplivih na okolje, vključno z vplivi od vzpostavitve objekta dalje.

Med strankami ni sporno, da nameravani poseg zajema proizvodnjo, v katero so vključene nevarne snovi. Zato je treba v primeru, kot je obravnavani, ko je za ta poseg treba pridobiti okoljevarstveno soglasje - saj je to predmet izpodbijane odločbe, preveriti tudi, ali izvedba nameravanega posega predstavlja gradnjo objekta ali naprave. Naprava je po GZ lahko bodisi objekt, bodisi sestavina objekta, ki je namenjena delovanju objekta. V primeru, če je naprava objekt, ki je namenjen proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, je treba zgolj preveriti, ali gre za takšna vzdrževalna dela v zvezi s proizvodnjo nevarnih snovi, za katera je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje in so že zato prepovedana po 69. členu ZV-1. V primeru, če je predmet nameravanega posega naprava, ki je zgolj sestavina objekta, pa je pomemben tudi namen objekta in če ta ni namenjen proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi, je po presoji sodišča poleg navedenega (tj., da gre za vzdrževalna dela, za katera je treba pridobiti okoljevarstveno soglasje) treba upoštevati opredelitev naprave po ZVO-1. Če so predmet nameravanega posega naprave, ki so namenjene proizvodnji, v katero so vklju

Direktiva o presoji vplivov na okolje določa jasno obveznost, da je treba v zvezi s projekti, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje, opraviti presojo vplivov na okolje pred njihovo izvedbo. To obveznost določa tako za projekte za katere je ta presoja obvezna (Priloga I) kot tudi za tiste, za katere je treba to ugotoviti po izvedenem predhodnem postopku (Priloga II). Če je treba presojo vplivov na okolje opraviti pred posegom, je logično, da je treba tudi odločitev o tem, ali je treba opraviti tako presojo ali ne, sprejeti pred nameravanim posegom. ZVO-1 nima določb, ki bi na splošno urejale naknadno izvedbo predhodnega postopka, niti določbe 51.a člena ne omogočajo take razlage. Izvedba predhodnega postopka na naknadno vlogo nosilca posega, tj. po tem, ko je bil poseg že izveden, na podlagi določb ZVO-1 ni možna. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča EU je treba pri morebitni naknadni presoji okoljskih vplivov upoštevati tudi vplive od vzpostavitve objekta dalje in ne le morebitnih bodočih vplivov, zato odločanje o tem ni mogoče le na projektni dokumentaciji in brez upoštevanja stanja v naravi. Na postavljeno vprašanje iz predloga za dopustitev revizije je

Tožeča stranka vlogi za izdajo okoljevarstvenega soglasja ni predložila projektne dokumentacije za predvideni poseg. Zaradi navedenega je bila na podlagi 67. člena ZUP utemeljeno pozvana, da v postavljenem roku predloži manjkajoče dokazilo (kakor tudi popravljeno poročilo o vplivih na okolje), pri čemer je bila opozorjena na posledice, če tega ne bo storila. Ker ni sporno, da tožeča stranka v postavljenem roku zahtevanega dokazila ni predložila, je odločitev prvostopnega organa o zavrženju vloge, ki jo je potrdila tudi tožena stranka, skladna z določbo drugega odstavka 67. člena ZUP, ki določa, da če stranka v roku ne odpravi pomanjkljivosti, organ s sklepom vlogo zavrže.

Presojo vplivov na okolje mora upravni organ opraviti na primeren način glede na vsak posamezen poseg. Nosilec nameravanega posega mora zato v poročilu o vplivih na okolje dejansko stanje navesti natančno, po resnici in določno, konkretna vsebina tega poročila pa je odvisna od informacij, ki jih upravni organ potrebuje za izvedbo presoje vplivov na okolje za posamezen poseg.

Zahteva za vročitev odločbe po vsebini pomeni zahtevo za vstop v postopek, kakršno ZUP predpisuje za čas od izdaje prvostopenjske upravne odločbe do izteka pritožbenega roka za stranke. ZVO-1 v postopku za ugotovitev skladnosti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s projektnimi pogoji iz okoljevarstvenega soglasja ne določa kroga strank oziroma stranskih udeležencev. To pomeni, da bi moral tožnik, če bi se želel vključiti v ta postopek (ne glede na fazo postopka), določno navesti, v čem je njegov pravni interes.

V postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja je treba upoštevati ne le določbo prvega, temveč tudi tudi določbo tretjega odstavka 31. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki glede odmika od kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, določa izjemo v primeru, ko gre za širitev odlagališča „na ali ob“ obstoječi lokaciji.

Določba 31. člena Uredbe se ne nanaša zgolj na fazo sprejemanja prostorskega akta, pač pa tudi na nadaljnje faze, torej tudi na projektiranje in gradnjo. Z upoštevanjem te določbe pri umestitvi v prostor (pri sprejemu ustreznega prostorskega akta) se ta določba ne „izčrpa“, ampak jo je treba upoštevati tudi v nadaljnjih postopkih, torej tudi v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Uredba je kot izvedbeni predpis za varstvo okolja relevantna skozi celoten postopek, saj ne velja samo za prostorsko načrtovanje, ko se nek poseg umešča v prostor, ampak tudi za gradnjo.

Odločitev, da se ne ugodi predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, je akt procesne narave, s katerim ni odločeno o tožničini zahtevi. Pri posegu na območju, ki je s prostorskim aktom določeno kot območje odlagališča, ni mogoče izključiti uporabe določb, ki se nanašajo na zahteve za varovanje zdravja ljudi, med katere sodi tudi zahteva po oddaljenosti odlagališča od vodotokov in drugih vodnih teles.

Upravni organ je v postopku izdaje soglasja sicer dolžan pridobiti mnenja pristojnih organizacij (torej tudi mnenje ZRSVN) in jih upoštevati pri svoji odločitvi, ker pa ne pomeni, da se nosilka nameravanega posega v okolje ne more sklicevati še na druge strokovne podlage, mnenja in ocene, za kar ji izrecno podlago daje določilo 40. člena Pravilnika. Obseg strokovnih podlag pri odločanju o okoljevarstvenem soglasju torej ni izključeno vezan le na mnenje ZRSVN. Če so med (strokovnimi) podlagami za odločanje podana določena nesoglasja oziroma nasprotujoča si mnenja, na katera izrecno opozarja stranka v postopku presoje vplivov na okolje, se mora upravni organ v okviru pravil ZUP do teh nasprotij tudi opredeliti, ne pa jih zavrniti zgolj s sklicevanjem na mnenje ZRSVN.

Ker se pri določanju vplivnega območja naprave upošteva verjetnost vpliva na zdravje in premoženje ljudi (3. odstavek 70. člen ZVO-1), enako pa tudi pri določanju takega območja za nameravane posege (6. točka 2. odstavka 54. člen ZVO-1), medtem ko so za določitev območja vrednotenja določeni drugi parametri, zgolj dejstvo, da nepremičnine tožnikov ali njuno bivališče leži v območju vrednotenja, samo po sebi še ne pomeni, da sta s tem vključena tudi v vplivno območje. Za določanje obsega vplivnega območja je bistveno, da se na njem pričakuje, da bo nameravani poseg ali delovanje naprave povzročil obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi, zato za ugotovitev o nepravilno določenem vplivnem območju ne zadostuje le zatrjevanje napačnih podatkov, ki jih je uporabil pripravljalec poročila o vplivih na okolje, ampak bi tožnika morala za drugačno vplivno območje predložiti dokaz. Ker tožnika v postopku kljub pozivu dokazov nista predložila in sta celo izrazila mnenje, da ti niso potrebni, se ne moreta sklicevati na to, da jima organ v ponovljenem postopku ni dal (ponovne) možnosti dokazovanja zatrjevanih dejstev.