73. člen ZVO-1-UPB1

Tožeča stranka ni izkazala, da je pred prvostopenjskim organom imela položaj stranke ali stranskega udeleženca. Aktivne legitimacije za vložitev tožbe ne izkazuje niti glede na okoliščino, da je uveljavljala položaj stranske udeležbe s pritožbo, saj ji ta položaj po organu druge stopnje ni bil priznan. Šele, če bo tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, bo v primeru zavrnitve pritožbe kot neutemeljene, izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe zoper sklep organa prve stopnje. Tožena stranka pri razlagi postopkovnih pravil, ali tožeča stranka sodi v krog upravičenih oseb za vložitev pravnega sredstva, ne upošteva pravil mednarodnega prava in prava Unije, iz katerih izhaja, da pravic članov javnosti, na katere se (lahko) nanašajo pravice, dejanja ali opustitve s področja varstva okolja, ni mogoče razlagati ozko. Podana je kršitev iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1, saj je neupoštevanje ciljev, ki jih zasledujejo postopkovna pravila Aarhuške konvencije in Direktive 2011/92/EU za vključevanje članov javnosti v postopke odločanja lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost izpodbijanega sklepa tožene stranke. Sodna praksa Sodišča Evropske unije (

Tožnik kot izvajalec javne službe in upravljavec komunalne čistilne naprave ima obveznost zagotavljati čiščenje komunalne odpadne vode tako, da ne presega predpisanih mejnih vrednosti. Te so konkretneje določene tudi v okoljevarstvenem dovoljenju za komunalno čistilno napravo. To pomeni, da je tožnikovo ravnanje v skladu s pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja za komunalno čistilno napravo odvisno (tudi) od delovanja predmetne naprave prizadete stranke, ki je priključena na kanalizacijsko omrežje in komunalno čistilno napravo, saj lahko vpliva na doseganje mejnih vrednosti čiščenja odpadnih komunalnih vod. Zato je v primeru, če konkretne spremembe, ki so torej predmet tega postopka v delovanju naprave prizadete stranke, lahko vplivajo na izpolnjevanje tožnikovih nalog, na tej podlagi izkazan tudi njegov interes za sodelovanje v postopku spreminjanja pogojev za delovanje predmetne naprave prizadete stranke. Pri ugotavljanju, ali tožnik izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku spreminjanja okoljevarstvenega dovoljenja, je neutemeljena toženkina navedba, da se s predmetno spremembo predvidevajo zgolj izboljšave, saj je treba tudi v primeru zagotavljanja ukrepov za izbo

Postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja je načeloma namenjen varovanju okolja in zdravja ljudi in ne ekonomskega položaja lastnikov sosednjih zemljišč. Kaj takega ne izhaja niti iz drugih določb ZVO-1. Povedano velja tudi za Uredbo o odpadkih, posebno za člene od 36 do 42, ki se nanašajo na izdajo okoljevarstvenega dovoljenja izvajalcem obdelave odpadkov. Tudi iz določb 10. člena Uredbe o odpadkih, ki jih navaja že drugostopenjski organ v svoji odločbi, izhaja namen varovanja okolja in zdravja ljudi, ne pa ekonomskega položaja lastnikov sosednjih zemljišč. Tožnica sama pa tudi ne obrazloži, da bi varstvo koristi, ki jo v smislu zmanjšane vrednosti svojih nepremičnin želi ščititi v zadevnem upravnem postopku, izhajalo iz določb (ali njihovega namena) ZVO-1 ali Uredbe o odpadkih. Interes osebe, da se vrednost njene nepremičnine ne zmanjša zaradi dejavnosti, ki se opravlja na sosednjem zemljišču, torej ni predmet upravne stvari odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja. Tožnica teh koristi v obravnavani zadevi s predpisi, ki jih je treba uporabiti v tem postopku, ne more učinkovito varovati. V razmerju do upravne stvari, ki je predmet zadevnega postopka, ima zat

V določbi petega odstavka 73. člena ZVO-1 je za primer upravnega spora glede okoljevarstvenega dovoljenja določen instrukcijski rok treh mesecev za odločitev o tožbi. Glede na navedeno torej gre v tem primeru za nujno zadevo v smislu 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS, zato je tudi v času sodnih počitnic procesni rok za vložitev tožbe tekel.

Da bi bili tožniki upravičeni vlagatelji zahteve za odpravo oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, bi morali najprej izposlovati status strank oz. stranskih udeležencev, bodisi v času teka upravnega postopka, bodisi prek zahteve za obnovo tega postopka.

Ker podzakonski predpis določa vplivno območje bioplinarn, tožeča stranka pri ugotavljanju pravnega interesa ne bi smela izhajati izključno iz vplivnega območja, kot ga je prikazal investitor v elaboratu o vplivnem območju (ki je omejeno zgolj na zemljišče, na katerem bioplinarna stoji), temveč bi morala presoditi pravni interes tudi ob upoštevanju določb Uredbe o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata.

Pravica udeleževati se postopka kot stranski udeleženec je procesna pravica, tako da je tudi rok, v katerem je mogoče zahtevati udeležbo v postopku, procesni rok. Zato bi moral zakonodajalec v primeru, če bi štel, da so nedovoljene zahteve, ki so sicer vložene v času po začetku postopka, vendar pred objavo javnega naznanila, to posebej določiti.

ZVO-1 s svojimi določbami omejuje udeležbo v postopku okoljevarstvenega dovoljenja oziroma okoljevarstvenega soglasja. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni mogoče izključiti možnosti drugih pravnih in fizičnih oseb, da sodelujejo v obeh navedenih postopkih, če seveda dokažejo svoj pravni interes za vstop v postopek.

Iz eleborata o določitvi vplivnega območja, ki je sestavni del vloge za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, je razvidno, da vplivno območje za obravnavani objekt ne obsega zemljišča, na katerem ima posest tožeča stranka. Ker je ta v postopku zgolj zatrjevala, da je bilo vplivno območje nepravilno in nepopolno določeno, ni pa predložila nobenega dokaza, ji tožena stranka utemeljeno ni priznala lastnosti stranskega udeleženca v postopku.

Določitve območja vrednotenja na podlagi 14. člena Uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja in vplivnega območja, relevantnega za določitev stranskih udeležencev po določbi 73. člena ZVO-1, ni mogoče enačiti. Sestavni del okoljevarstvenega dovoljenja je elaborat o določitvi vplivnega območja naprave, ki ga zagotovi upravljavec in ki vsebuje opredelitev območja, na katerem je mogoče pričakovati, da bo obratovanje naprave povzročilo obremenitev okolja, ki lahko vpliva na zdravje ali premoženje ljudi. 14. člen Uredbe pa se nanaša na drugo dejansko in pravno situacijo ter ga je treba razlagati v povezavi še z drugimi predpisnimi določbami iste Uredbe.

Predlog za obnovo ni bil formalno nepopoln, saj ne gre za primer, ko tožnica v njem ne bi navedla, na čem temelji njen pravni interes, in bi jo bilo treba zaradi tega pozvati na dopolnitev vloge. S tem ko je trdila, da ji pripada pravica do udeležbe v postopku na podlagi 73. člena ZVO-1, je omogočila preizkus okoliščine, na katero je oprla predlog, torej ali se ima kot lokalna skupnost pravico udeležiti obravnavanega postopka.

Ker tožniki niso izkazali pravnega interesa za sodelovanje v postopku, saj niso dokazali, da bi se njihove nepremičnine nahajale v vplivnem območju objekta, za katerega se zahteva izdaja okoljevarstvenega dovoljenja, jim v postopku ni bilo mogoče priznati statusa stranskega udeleženca.

Lokalna skupnost ne more biti stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za druge naprave po 82. členu ZVO-1 že po samem zakonu, izkazala pa ni niti pravnega interesa za pridobitev položaja stranskega udeleženca.

V obravnavani zadevi predlog za obnovo ni bil formalno nepopoln, saj ne gre za primer, ko tožnica v njem ne bi navedla, na čem temelji njen pravni interes, in bi jo bilo treba zaradi tega pozvati na dopolnitev vloge. S tem ko je trdila, da ji pripada pravica do udeležbe v postopku na podlagi 73. člena ZVO-1, je omogočila preizkus okoliščine, na katero je oprla predlog (pravni interes za udeležbo v postopku), torej ali se ima kot lokalna skupnost pravico udeležiti obravnavanega postopka.

Ker se pri določanju vplivnega območja naprave upošteva verjetnost vpliva na zdravje in premoženje ljudi (3. odstavek 70. člen ZVO-1), enako pa tudi pri določanju takega območja za nameravane posege (6. točka 2. odstavka 54. člen ZVO-1), medtem ko so za določitev območja vrednotenja določeni drugi parametri, zgolj dejstvo, da nepremičnine tožnikov ali njuno bivališče leži v območju vrednotenja, samo po sebi še ne pomeni, da sta s tem vključena tudi v vplivno območje. Za določanje obsega vplivnega območja je bistveno, da se na njem pričakuje, da bo nameravani poseg ali delovanje naprave povzročil obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi, zato za ugotovitev o nepravilno določenem vplivnem območju ne zadostuje le zatrjevanje napačnih podatkov, ki jih je uporabil pripravljalec poročila o vplivih na okolje, ampak bi tožnika morala za drugačno vplivno območje predložiti dokaz. Ker tožnika v postopku kljub pozivu dokazov nista predložila in sta celo izrazila mnenje, da ti niso potrebni, se ne moreta sklicevati na to, da jima organ v ponovljenem postopku ni dal (ponovne) možnosti dokazovanja zatrjevanih dejstev.

Položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in dovoljenja imajo le osebe, katerih nepremičnine se nahajajo v vplivnem območju, ki ga določi pooblaščeni izdelovalec poročila o vplivih na okolje. Le-te osebe imajo pravni interes po določbi 43. člena ZUP.

Tudi v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz 82. člena ZVO-1 je treba glede vprašanja, kdo so stranke v njem, uporabiti določbo 73. člena ZVO-1.

Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik ni lastnik nepremičnin na vplivnem območju in da na njem tudi nima stalnega prebivališča, pri čemer, razen splošnih navedb z nestrinjanjem izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, ni podal konkretnih ugovorov, je tudi po presoji sodišča odločitev, da tožnik skladno z določbami ZVO-1 in ZUP ne more pridobiti statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, pravilna.

Tudi v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za napravo iz 82. člena ZVO-1 je bilo glede vprašanja, kdo so stranke v njem, treba uporabiti določbo 73. člena ZVO-1.