142. člen ZUP

Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih. Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih. ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu. Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizac

Ne drži, da si pritožnica s tožbo v upravnem sporu zoper sklep z dne 9. 3. 2021 pravnega položaja ne bi mogla (več) izboljšati. Če bi Upravno sodišče njeni tožbi ugodilo, bi moralo po presoji Vrhovnega sodišča zaradi varstva njene ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva o udeležbi v postopku odločiti v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Če bi ji v tem primeru pravico do stranske udeležbe v spornem nadzornem postopku priznalo, pa bi ji morala toženka odločbo in sklep z dne 23. 11. 2020, s katerima je ta nadzorni postopek zaključila, vročiti in ji omogočiti vpogled v upravni spis zadeve. To bi ji narekovala (smiselna) uporaba določbe četrtega odstavka 142. člena ZUP, po kateri mora oseba, ki med postopkom vstopi vanj kot stranka, postopek sprejeti v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu. Ker bi bil torej enostopenjski upravni postopek v trenutku pritožničinega vstopa že zaključen z odločbo in sklepom, bi mogla kot edina posledica slediti vročitev teh aktov pritožnici. S tem bi slednja zoper upravni akt, izdan v spornem nadzornem postopku, pridobila možnost vložitve tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1).

Sodišče se strinja z razlago toženke, da bi tožniku v skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP pripadal položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, če bi mu tak status za ta postopek izrecno priznaval kateri od (materialnih) predpisov, kot tudi v primeru, če bi iz vsebine (materialnega) predpisa izhajalo, da je njegova udeležba v obravnavanem postopku potrebna zato, da lahko z njo prepreči morebitni poseg v svoj pravno varovan položaj. ZKZ, ki je v konkretnem primeru materialni predpis, pa ne določa, da bi tožnik kot upnik in kot oseba, ki je vložila tožbo za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 25. 11. 2019, glede katere se zahteva izdaja odločbe, da odobritev pravnega posla ni potrebna, imel pravico, obveznost ali neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi. Tega ne določa niti kakšen drug materialni predpis.

Tožnica bi torej pravni interes za tožbo na spremembo izpodbijanega sklepa oziroma izpodbojno tožbo izkazovala le, če bi jo vložila še v času pred izdajo odločbe v postopku nadzora. Ob odprtem nadzornem postopku bi si namreč, če bi bila s tožbo uspešna, (še) lahko izboljšala svoj pravni položaj. Po zaključku nadzornega postopka pa bi vstop v postopek nadzora mogla uveljavljati le s predlogom toženki za obnovo tega upravnega postopka. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja najprej, da tudi tožnica sama glede na končan postopek nadzora pravnega interesa za vloženo tožbo v sporu polne jurisdikcije (z zahtevkom, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ji samo dovoli vstop v postopek nadzora ter vpogled v spis in naj toženki naloži, naj začne postopek obnove) oziroma podrejeno, izpodbojno tožbo (z zahtevkom naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek), ni (več) zatrjevala. Pri tem sodišče zgolj pripominja, da tudi ob izkazanem pravnem interesu za tožbo v sporu polne jurisdikcije in ugodilni sodbi tožnica ne bi mogla uspeti s pridruženim zahtevkom, naj sodišče toženki naloži, naj na podlagi ugodilne sodbe začne postopek obnove, v katerem bo t

Iz tožbe in predložene dokumentacije izhaja, da tožnica v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni sodelovala niti kot stranka niti kot stranski udeleženec. Kot sama navaja, ji je bila odločba vročena na podlagi petega odstavka 130. člena ZVO-2. Ta določa, da ministrstvo odloči o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja iz prvega odstavka 126. člena tega zakona v treh mesecih od prejema popolne vloge, odločbo pa pošlje tudi pristojni inšpekciji in občini, na območju katere se nahaja naprava ali opravlja dejavnost. Tega, da tožnica v obravnavani zadevi ni legitimirana za vložitev tožbe, ne spremeni niti njeno sklicevanje na določila Aarhuške konvencije.

Upravičencu do brezplačne pravne pomoči (BPP) pripada položaj stranskega udeleženca v postopku odmere odvetniških stroškov v BPP. Stranska udeležba namreč pomeni, da se pravni subjekt udeležuje "tujega" upravnega postopka, tj. postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo ali zoper njega, pri čemer njegova varovana pravica ni identična pravici ali obveznosti, ki je predmet postopka, v katerem sodeluje kot stranski udeleženec. Upravičenec do BPP tako v postopku odmere varuje svoj pravni interes, tj. (morebitno) obveznost vračanja sredstev glede na dejanski znesek izplačila odvetniku, ta pa je odvisen od odločitve v upravnem postopku odmere odvetniških stroškov v BPP. Pritožnica v tem pritožbenem postopku ne izpodbija stališča o tem, da ni bila stranska udeleženka upravnega postopka odmere odvetniških stroškov v BPP, temveč zatrjuje, da ji gre položaj stranke, kar pa je neutemeljen pritožbeni ugovor. Stranka postopka odmere odvetniških stroškov v BPP je odvetnik, ki je bil imenovan, da izvaja storitve BPP.

Ne zahteva se, da bi morala toženka izdati novo odločbo, ki bi glasila na tožnika kot novega lastnika in novega inšpekcijskega zavezanca in ki bi vsebovala (dodaten) nov rok za izpolnitev obveznosti, saj tožnik kot novi lastnik nepremičnine predstavlja pravnega naslednika prejšnjega inšpekcijskega zavezanca z vsemi pravicami in obveznostmi.

Po presoji sodišča v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti splošnih določb ZUP glede stranske udeležbe, saj ZTFI-1 ne podeljuje upravičenja do udeležbe v postopku nobeni drugi osebi kot le subjektu nadzora.

Pritožnika nista upravičena do uveljavljanega sodnega varstva v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ker imata zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1. Glede na to, da je bil pritožnikoma v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v obravnavanem primeru na podlagi njune priglasitve udeležbe po prejetem vabilu priznan status stranskih udeležencev, bosta zoper končni upravni akt, izdan v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, imela možnost vložiti tožbo v upravnem sporu. V tem sporu pa bosta lahko uveljavljala tudi zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjene v postopku izdaje tega akta, torej tudi iz razloga, ker naj bi jima bila z opustitvijo vročitve zahteve drugega udeleženca za vstop v postopek kršena pravica do izjave po 22. členu Ustave.

Sodišče sodi, da zaradi pravnomočno končanega postopka izdaje gradbenega dovoljenja (v katerega si prizadeva vstopiti tožnik) tudi morebitna ugodila sodba, s katero bi sodišče izpodbijani sklep o zavrnitvi udeležbe v postopku odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, na pravni položaj tožnika ne bi mogla vplivati oziroma ga ne bi mogla izboljšati. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je namreč mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Zakon pa omogoča poseg v pravnomočno urejena razmerja na področju upravnega prava le z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP (in pod pogoji iz tega zakona), ne pa preko upravnega spora.

Izpodbijan sklep je pomanjkljiv, saj ne vsebuje razlogov o tem, zakaj zahtevku tožeče stranke za vstop v postopek kot stranski udeleženki ni bilo ugodeno. Tožena stranka bi se glede na zavrnitev zahtevka morala vsebinsko opredeliti do (ne)obstoja pravnega interesa tožeče stranke. Sodišče ugotavlja, da ne gre za pomanjkljivo obrazložitev, temveč za situacijo, ko je navedba dejanskega stanja in razlogov povsem izostala, zato je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Tožeča stranka je zahtevo za vstop v postopek vložila po izdaji prvostopenjske odločbe, kar pa je glede na drugi odstavek 142. člena ZUP prepozno. V tej fazi postopka ima oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, na voljo zahtevo za vročitev odločbe po drugem odstavku 229. člena ZUP. Sodišče je v sporu polne jurisdikcije odločilo tako, da je zahtevo tožeče stranke za priznanje stranske udeležbe v postopku kot prepozno zavrglo, saj jo je tožeča stranka v upravnem postopku podala šele po izdaji odločbe.

Položaj stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku. Tožeča stranka je v upravnem postopku vložila zahtevo za vstop v postopek kot stranska udeleženka in je tožena stranka njeno zahtevo zavrnila. Zoper sklep o zavrnitvi zahtevka za vstop v postopek je vložila tožbo v upravnem sporu, ki je bila s sodbo zavrnjena. O udeležbi tožeče stranke v upravnem postopku je torej odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo. To pomeni, da v tem upravnem sporu ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe.

Sklep, s katerim je tretji osebi priznan položaj stranskega udeleženca v tujem postopku, je le sklep procesne narave, ki ne uživa samostojnega sodnega varstva po 2. ali 5. členu ZUS-1. V primeru, ko procesne predpostavke za redni upravni spor niso podane, to ne pomeni, da bi se lahko vodil subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1.

Tožnik je vložil zahtevo za vstop v postopek po izdaji drugostopenjske odločbe. V taki procesni situaciji, tj. ko je upravni postopek že dokončno končan, pa toženka ne bi smela obravnavati tožnikove zahteve po 142. členu ZUP in jo zavreči kot prepozne, temveč bi jo morala obravnavati kot predlog za obnovo postopka in na tej podlagi, upoštevajoč relevantne določbe ZUP, presoditi, ali tožnikova vloga (zahteva za vstop v postopek) prestane formalni preizkus za vsebinsko obravnavo kot predlog za obnovo postopka, in če, ta predlog vsebinsko obravnavati.

Prvi odstavek 38. člena GZ se nanaša le na osebe, ki so bile k priglasitvi udeležbe osebno vabljene (prvi odstavek 37. člena GZ). V primeru zgolj javne objave vabila (tretji odstavek 37. člena GZ) pa je treba upoštevati določbo četrtega odstavka 143. člena ZUP, skladno s katero lahko oseba, ki jo je organ povabil k udeležbi, pa te ne priglasi v z vabilom določenem roku, priglasi udeležbo v skladu s 142. členom ZUP (torej na podlagi zahteve za vstop v postopek).

Tožnik ima pravni interes za pritožbo zoper sklep organa, ki je njegovo vlogo za priznanje stranskega udeleženca zavrnil. Kolikor tožnikova pritožba ni utemeljena zaradi razlogov, ki jih je navedel drugostopenjski organ, in se nanašajo na pravni interes v zvezi z vodenjem predhodnega postopka, bi moral organ o pritožbi odločiti po vsebini in jo iz navedenega zavrniti, ne pa zavreči.

Vsebinski razlog za zavrnitev stranske udeležbe tožniku je utemeljen v določbah 330. člena do 332. člena ZZavar-1. Iz navedenih določb ne izhaja, da bi se z odločbo odvzemu dovoljenja zavarovalnici, za kar gre v obravnavanem primeru, poseglo v kakršnekoli pravice delničarjev, ki izhajajo iz ZGD-1. Po navedenih določbah ZZavar-1 pravne posledice, ki med drugim vplivajo na določene korporacijske pravice delničarjev, nastopijo šele z odločbo o začetku prisilne likvidacije, kar pa ni obravnavani primer.

Določbo, da lahko oseba vstop v postopek zahteva „kadarkoli“, (pa) je po mnenju sodišča treba razlagati v skladu z določbami ZUP, ki po izdaji prvostopenjske odločbe za morebitnega stranskega udeleženca predpisujejo drugačen način vstopa v postopek, in sicer prek zahteve za vročitev odločbe in možnosti za vložitev pritožbe (prvi in drugi odstavek 229. člena ZUP)1. Z zahtevo po 142. členu ZUP je torej mogoče zahtevati položaj stranke oziroma stranskega udeleženca le do izdaje prvostopenjske odločbe. Glede na pravnomočno končan postopek izdaje gradbenega dovoljenja tudi morebitna ugodilna sodba, s katero bi sodišče izpodbijani sklep o zavrnitvi tožnici udeležbe v postopku odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki ga je izdal, v ponovni postopek, na pravni položaj tožnice ne bi mogla vplivati oziroma ga ne bi mogla izboljšati. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je (namreč) mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).

Vsak subjekt, ki mu je bila priznana pravica, da se kot stranski udeleženec udeležuje upravnega postopka, ima že po zakonu tudi pravico do vložitve pritožbe zoper odločbo, s katero je bil ta postopek končan. Ker je bil v predmetnem inšpekcijskem postopku tožniku pravnomočno priznan status stranskega udeleženca, mu pravice do pritožbe zoper inšpekcijsko odločbo (v mejah priznane pravice do stranske udeležbe) tako ni mogoče odreči.