67. člen ZUP

Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti. Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.

Utemeljen je tožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi postopka, saj se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Organ svoje odločbe namreč ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).

Poziv na dopolnitev vloge mora biti jasen tudi glede opozorila o posledici, ki bo stranko doletela, če vloge ne dopolni. Po presoji sodišča je bilo glede na citirani poziv moč pričakovati meritorno odločitev o zadevi, to je odločitev o vsebini, in ne zgolj procesno, formalno odločitev. Zato je v tem delu prišlo do kršitve pravil postopka, natančneje tretjega odstavka 140. člena ZUP, odločbe drugostopenjskega davčnega organa pa tudi ni moč preizkusiti glede tega, zakaj je vlogo (v konkretnem primeru priglasitev) štel za formalno nepopolno, ko pa jo je pred tem prvostopenjski davčni organ očitno štel za "le" materialno nepopolno, torej dokazno nepodprto. Na ta način stranke postopka tudi niso imele možnosti, da se izrečejo o okoliščinah, ki so drugostopenjski davčni organ vodile k sprejeti odločitvi (tj. o domnevni formalni nepopopolnosti priglasitve). V konkretnem primeru drugostopenjski davčni organ v izreku ni odločil o odpravi odločbe prvostopenjskega davčnega organa, zato ni v celoti zadostil cit. določbi prvega odstavka 252. člena ZUP, kar onemogoča preizkus izpodbijane odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Preizkus v tem delu tudi ni možen, ker se odločitev po pr

Pravno pomembno je dejstvo, da je bila predložena vsa potrebna dokumentacija le za odločanje o pravici do starostne pokojnine. Toženec je imel tako v dejanskem kot v pravnem smislu podlago voditi postopek samo za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine. Ni razvidno, da bi tožnik uveljavljal invalidsko pokojnino. Tožnik ni niti k pritožbi v predsodnem postopku ni predložil nobene ustrezne dokumentacije, ki je potrebna za odločanje o tovrstnem zahtevku. Sodišče je pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane upravne odločbe vezano na obseg predsodnega upravnega odločanja.

Prosilec mora v prošnji med drugim navesti tudi konkretne in jasne razloge, zaradi katerih želi vložiti pravno sredstvo, za katero uveljavlja brezplačno pravno pomoč. Zgolj s pavšalno navedbo, da želi zoper sodne odločbe vložiti pravno sredstvo, ker meni, da so odločitve sodišč, ki jih želi izpodbijati, napačne, prosilec zadeve ni opredelil do te mere, da bi organ za BPP lahko presodil razumnost zadeve oziroma verjetnost uspeha v zadevi, v zvezi s katero prosilec uveljavlja brezplačno pravno pomoč.

Tožnik se na poziv organa, naj vlogo dopolni, ni odzval, vendar pa sodišče ocenjuje, da kljub navedenemu tožnikova vloga ni bila nepopolna in je posledično zato organ ne bi smel zavreči. Nobeden od po oceni toženca manjkajočih elementov namreč ni obvezna sestavina popolne vloge po določilih javnega poziva. Vloga kljub nepodaji teh podatkov ni bila nepopolna, pač pa sposobna za obravnavanje. Ker je organ štel, da je vloga nepopolna in posledično zavrgel tožnikovo vlogo, je toženec s tem kršil določbe postopka.

Tožnik bi moral, če bi želel, da ga v postopku namesto sedaj dodeljene odvetnice C. C. zastopa drug odvetnik, podati predlog za njeno razrešitev, kot to predvideva deveti odstavek 30. člena ZBPP. Po tej določbi sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti ter namesto razrešenega odvetnika postaviti drugega. Po presoji sodišča pa toženka zgolj zato, ker je tožnik vložil ponovno prošnjo za dodelitev BPP za isto kazensko zadevo ter za isto stopnjo kazenskega postopka, ne da bi ob tem navajal, da imenovana odvetnica svojih dolžnosti ne opravlja v redu, ni mogla sklepati, da želi njeno razrešitev in imenovanje odvetnika, ki ga je predlagal v prošnji in zato ni bilo razloga, da bi tožnika, ki je 6. 2. 2025 vložil popolno in razumljivo prošnjo za dodelitev BPP, pozivala k izjasnitvi oziroma dopolnitvi te prošnje.

Tudi po presoji sodišča je bila tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči formalno pomanjkljiva, in sicer že samo zaradi nepopolnih podatkov o zadevi, saj zgolj na podlagi navedbe, da želi brezplačno pravno pomoč, ne da bi podrobneje navedla opravilno številko zadeve, sodišče, pred katerim se vodi postopek/želi sprožiti postopek, ali drugih podatkov, ki bi omogočali identifikacijo zadeve, v zvezi s katero zaproša za brezplačno pravno pomoč, presoja utemeljenosti ali neutemeljenosti njene prošnje ni mogoča.Ker tožnica prošnje ni dopolnila, je tožena stranka svojo odločitev o zavrženju prošnje pravilno oprla na drugi odstavek 67. člena ZUP.

Vezano na okoliščino, da pooblaščeni odvetnik v vlogi za brezplačno pravno pomoč ni predložil novega pooblastila stranke za zastopanje, sodišče pritrjuje tožniku, da bi morala toženka, če pooblastilo ni bilo dano, pozvati tožnika oziroma pooblaščenca k predložitvi pooblastila in nato v odvisnosti od tega, ali bi odvetnik predložil pooblastilo za zastopanje ali ne, nadaljevati s postopkom na način, da bi poziv za dopolnitev vročala odvetniku (v kolikor bi ta predložil ustrezno pooblastilo) ali tožniku osebno (če odvetnik ustreznega pooblastila ne bi predložil).

Prvostopenjski organ je vodil postopek v skladu z določili ZUP in tožeči stranki dal možnost izjasniti se o okoliščinah in dejstvih, pomembnih za sprejeto odločitev o zavrnitvi njene zahteve. Odločitev drugostopnega organa o zavrženju pa je bila za tožečo stranko, glede na nemožnost sodelovanja v postopku, presenečenje. Drugostopni organ v zadevi ni odločal le o pritožbi oziroma o pritožbenih ugovorih, pač pa je sprejel povsem drugačno odločitev o zavrženju vloge tožeče stranke, ne da bi bila tej dana možnost sodelovanja v postopku odločanja na drugi stopnji.

Določba v javnem razpisu (in niti nobena od citiranih pravnih podlag) izrecno ne določa, da bo vloga prijavitelja v primeru navajanja neupravičenih stroškov zavrnjena v celoti, zaradi česar je po prepričanju sodišča navedeno določbo treba tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožnik, in sicer da je mogoča tudi zgolj delna zavrnitev vloge. Nejasne pogoje, ki jih v javnem razpisu postavi toženka, je namreč treba razlagati v korist prijavitelja. Sodišče pritrjuje tudi stališču tožnika, da odstopanje pri zgolj enem osnovnem sredstvu ne predstavlja kršitve načela gospodarnosti, ob dejstvu, da so vse ostale postavke finančne konstrukcije iz iste ponudbe cenejše in da je celotna ponudba določenega ponudnika najugodnejša. V zvezi s tem je pritrditi tožbenim navedbam, da zbiranje ponudb po posameznih elementih projekta tudi po oceni sodišča ne bi bilo skladno z načeli predmetnega postopka.

Od osebe, ki prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ni pravilno pričakovati, da bo že v sami prošnji utemeljila razloge oziroma vsebino pravnega sredstva, za katero uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči, in izkazala, da bo z njim uspela.

Zgolj dejstvo, da tako Zdravniška zbornica Slovenije kot tudi zdravilska zbornica (v nastajanju) sodita pod okrilje Ministrstva za zdravje, še ne pomeni, da bi določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti in Pravilnika o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike veljale tudi za zdravilce. V predmetnem postopku, ko je tožnik želel opravljati izpit za preizkus iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike pri Zdravniški zbornici Slovenije, torej navedena zbornica ni pristojna za podelitev oziroma izdajo potrdila o znanju slovenskega strokovnega jezika (tudi) za zdravilce, saj za to ni zakonske podlage.

V konkretnem primeru po presoji sodišča ni šlo za nepopolno vlogo, saj je bila vloga popolna v smislu javnega razpisa (vsebovala je vse sestavine, ki so navedene v javnem razpisu, med drugim tudi, da je priložena PZI dokumentacija idejne zasnove), temveč za popolno vlogo, iz katere ni izhajalo, da bi vlagatelj izpolnjeval minimalne tehnične pogoje glede prostorov, določene v Pravilniku o koncesijah na področju socialnega varstva. Sklicevanje tožnika na dolžnost toženke ravnati po 67. členu ZUP je zato neutemeljeno.

Ker gre pri vrednotenju vpetosti v aktivnosti družbenega življenja za stopnjevanje oblik udeležbe oziroma vključenosti v posamezne organizacije, je po presoji sodišča v primeru, če vlagatelj hkrati izpolnjuje dva ali več pogojev, treba točkovanje izvesti na način, da se vlagatelju prizna najvišja stopnja udeležbe v organizaciji.

A. A. je izkazal pravni interes za udeležbo v postopku evidentiranja meje, kot imetnik vpisane stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet urejanja, in ta razlog je organ opravičeno upošteval pri presoji njegove pravne koristi, oziroma da je upravičena oseba za vložitev predloga. Če vložnik popravi pomanjkljivosti v roku, se šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene. Vloga se šteje za pravočasno, če jo organ prejme pred potekom roka za podajo in jo stranka po pozivu k dopolnitvi dopolni v roku.

V konkretnem primeru sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi vlogo, ki jo je odstopilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, štelo za tožbo. Posledično tudi ni bilo podlage za popravo tožbe (saj ni šlo za tožbo) in iz enakih razlogov tudi ne za zavrženje tožbe po 108. členu ZPP. Vložnica se je najprej obrnila na CSD, omenjeni organ pa je zadevo posredoval Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tudi v spremnem dopisu Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti navaja, da je na podlagi dopisa mogoče sklepati, da gre za pritožbo. Kot je bilo že pojasnjeno, je potrebno vlogo odstopiti sodišču le, če ni nobenega dvoma o tem, da je za sprejem vloge pristojno sodišče. V tej zadevi pa je dvom obstajal, kar nenazadnje izhaja tudi iz spremnega dopisa. Če je vloga nejasna oziroma nepopolna, pa je organ, ki prejme vlogo, dolžan postopati po določbi 67. člena ZUP, ne pa da vlogo odstopi sodišču.

Tožnik je izkazal, da se je odzval na poziv tožene stranke z dne 24. 6. 2024 in poslal dopolnitev prošnje za BPP s priporočeno pošiljko. V skladu z drugim odstavkom 68. člena ZUP pa se šteje, da je organ vlogo prejel na dan oddaje na pošto, kadar je vloga poslana s priporočeno pošiljko. To pomeni, da je tožena stranka zmotno ugotovila odločilno dejstvo, na katerem utemeljuje izpodbijano odločitev, in da je izpodbijana odločitev nepravilna.

Odločitev toženke temelji na ugotovitvi, da občina Logatec ni več umeščena med območja, ki so upravičena do regionalne pomoči. Toženka zato v izpodbijani odločbi ni bila dolžna ugotavljati izpolnjevanja ostalih pogojev, ki so določeni za dodelitev regionalne pomoči, in se do njih opredeljevati, saj te okoliščine niso bistvene za odločitev v zadevi.

Pri presoji predlogov za opustitev cepljenja toženki skladno z ZNB pomaga komisija za cepljenje. Ta po preučitvi predloga, pridobitve morebitne dodatne dokumentacije ali dodatnih preiskav ter razgovora z osebo oziroma zakonitimi zastopniki osebe poda strokovno mnenje o tem, ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, takšno strokovno mnenje pa posreduje ministrstvu, pristojnemu za zdravje. Na podlagi strokovnega mnenja komisije toženka izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja. Po presoji sodišča bi iz sklepa o zavrženju moralo konkretizirano in obrazloženo izhajati, zakaj je bila vloga zavržena, torej zakaj je predložena zdravstvena dokumentacija neustrezna in na kakšni podlagi je organ sprejel takšno odločitev. Takšna presoja po mnenju sodišča zahteva presojo medicinskih razlogov, o čemer bi morala presojati komisija ter tozadevno pojasniti, zakaj določena zdravstvena dokumentacija ni ustrezna in iz katerih razlogov, takšno strokovno mnenje komisije pa bi nato upravnemu organu služilo kot podlaga za ustrezno obrazloženo odločbo o zavrženju predloga za opustitev cepljenja.