70. člen ZVO-1-UPB1

V opisu dejanja, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, je določno in v potrebni meri opisano izvršitveno ravnanje obdolžencev - nezakonito opravljanje dejavnosti ravnanja in skladiščenja z odpadki na dodatni površini vsaj 78.045,28 m2, na neutrjenih tleh in nenadkrito. V opisu dejanja so navedene konkretne določbe s področja varstva okolja, ki naj bi jih obdolženca s svojimi ravnanji kršila, to so 68. člen ZVO-1, 70. člen ZVO-1 in 19. člen uredbe o odpadkih. Te določbe predstavljajo ustrezno dopolnilno normo blanketne določbe kaznivega dejanja po 332. členu KZ-1. Opisan je tudi zakonski znak povzročitve (konkretne) nevarnosti nastanka dejanske škode kakovosti zraka, zemlje ali vode ali živalim in rastlinam.

Tožnik je tožbo zoper tisti del odločitve, ki je posledica preverjanja in spremembe OVD po uradni dolžnosti vložil preden je bilo odločeno o pritožbi. Ker v tem delu izpodbijana odločba v času vložitve tožbe še ni bila dokončna, je bila tožba vložena prezgodaj in jo je moralo zato sodišče zavreči. Pogoji za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za IED napravo po 7. točki prvega odstavka 70. člena ZVO-1 ne morejo biti izpolnjeni, če upravljavec ne izpolni zahtev za izdajo dovoljenja za obrat, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 74. člena ZVO-1, ki izrecno določa, da morajo biti v okoljevarstvenem dovoljenju za IED napravo določeni vsi ukrepi in pogoji za izpolnitev splošnih zahtev iz prvega odstavka 70. člena ZVO-1 in drugih, za obratovanje naprave predpisanih okoljevarstvenih zahtev. Med te nedvomno sodijo tudi ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanje njihovih posledic, če gre za nevarne snovi. Če mora upravljavec za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje IED naprave zagotoviti ukrepe za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic, jih mora toliko bolj za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanje njenih posledic, kadar gre za nevarne snovi, pri kat

Dejstvo, da celovita presoja vplivov na okolje, ki se zahteva pri pripravi in sprejemu splošnih prostorskih aktov, po izadji okoljevarstvenega dovoljenja ni bila opravljena, samo po sebi ne more vplivati na zakonitost okoljevarstvenega dovoljenja in ne terja njegove spremembe po 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Ta se namreč nanaša na zahtevo po uporabi drugih tehnik zaradi obaratovalne varnosti procesa. Tudi v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega iz 68. člena ZVO-1 (IED naprava) mora pristojni organ preverjati, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic. Če gre za napravo, ki uporablja nevarne snovi, pa mora preveriti tudi, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanju njenih posledic v skladu z Direktivo Seveso III, na kar pa se nanaša dovoljenje za obrat iz 18. člena ZVO-1. Po ZVO-1 gre torej formalno za dve različni dovoljenji. To pa ne ne pomeni, da IED naprava, ki ima okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena, ne potrebuje tudi okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1, če gre za napravo, ki je hkrati obrat

Upravni organ ni imel zakonske podlage, da v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja preveri še kakšna druga dovoljenja kot je rudarska koncesija za izkoriščanje mineralnih surovin, kot tudi ne ugotavljati, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izvedbo agromelioracije, saj ne gre za isto upravno stvar.

Tožnik je bil najkasneje ob prejemu sodbe I U 893/2014 z dne 21. 8. 2014 seznanjen s stališčem naslovnega sodišča, da obravnavane naprave v obsegu, za katerega je zaprosil za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja (tj. s proizvodno zmogljivostjo 1250 ton cementnega klinkerja na dan) ni mogoče obravnavati kot obstoječe naprave. Prav tako je bil seznanjen s stališčem, da po postopku za obstoječe naprave ni mogoče izdati okoljevarstvenega dovoljenja za obravnavano napravo niti za zmogljivost 1000 ton dnevno, saj se vloga nanaša na napravo, ki kot gorivo v rotacijski peči za žganje cementnega klinkerja ne uporablja le premoga, temveč tudi petrolkoks. Ob ugotovitvi, da ne gre za obstoječo napravo, pa je treba o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja odločati po postopku za novo napravo. Tožnik po seznanitvi z navedeno sodbo niti do izdaje izpodbijanega sklepa svojega zahtevka za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja ni spremenil, tako da bi upravni organ postopek lahko vodil za napravo iz 14. člena IPPC Uredbe, zato je njegovo sklicevanje na določbe navedene uredbe za konkretni postopek irrelevantno. Ker je upravni organ z delno določbo št. 35407-104/2006-458 z dne 25. 5. 2016 zavrnil

Skupna količina odpadkov, ki se letno lahko obdelajo v skladu z 2. in 3. točko 39. člena Uredbe o odpadkih, pomeni omejitev količine odpadkov, ki jih prizadeta stranka na obravnavani napravi lahko obdela. Glede tožničinih dvomov o upoštevanju te omejitve sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 42. člena Uredbe o odpadkih prizadeta stranka dolžna izdelati poročilo o obdelavi odpadkov, kot je določeno v 4.3 točki izreka okoljevarstvenega dovoljenja. Nadzor nad spoštovanjem pogojev iz okoljevarstvenega dovoljenja pa opravlja tudi inšpektor, pristojen za okolje. Tožnik v tožbi ne more uveljavljati razlogov, ki jih ni uveljavljal v pritožbi in se sklicevati na okoliščine, na katere se v pritožbi ni skliceval.

Iz eleborata o določitvi vplivnega območja, ki je sestavni del vloge za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, je razvidno, da vplivno območje za obravnavani objekt ne obsega zemljišča, na katerem ima posest tožeča stranka. Ker je ta v postopku zgolj zatrjevala, da je bilo vplivno območje nepravilno in nepopolno določeno, ni pa predložila nobenega dokaza, ji tožena stranka utemeljeno ni priznala lastnosti stranskega udeleženca v postopku.

Čeprav so določbe 1. odstavka 55. člena ZVO-1 začele veljati 30. junija 2010, to ne pomeni, da bi okoljsko poročilo v skladu z 41. členom ZVO-1 lahko preverjala oziroma opravila revizijo pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki ni vpisan v evidenco izdelovalcev okoljskih poročil in poročil o vplivih na okolje in ki nima potrdila o strokovni usposobljenosti. Zato bi tudi tožeča stranka pomanjkljivosti poročila o vplivih na okolje lahko izpodbijala le s poročilom, ki bi ga izdelal okoljski izvedenec oziroma izdelovalec okoljskih poročil in poročil o vplivih na okolje, ki je vpisan v evidenco, ker izpolnjuje predpisane pogoje in je dobil pooblastilo ministra.

Ker se pri določanju vplivnega območja naprave upošteva verjetnost vpliva na zdravje in premoženje ljudi (3. odstavek 70. člen ZVO-1), enako pa tudi pri določanju takega območja za nameravane posege (6. točka 2. odstavka 54. člen ZVO-1), medtem ko so za določitev območja vrednotenja določeni drugi parametri, zgolj dejstvo, da nepremičnine tožnikov ali njuno bivališče leži v območju vrednotenja, samo po sebi še ne pomeni, da sta s tem vključena tudi v vplivno območje. Za določanje obsega vplivnega območja je bistveno, da se na njem pričakuje, da bo nameravani poseg ali delovanje naprave povzročil obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi, zato za ugotovitev o nepravilno določenem vplivnem območju ne zadostuje le zatrjevanje napačnih podatkov, ki jih je uporabil pripravljalec poročila o vplivih na okolje, ampak bi tožnika morala za drugačno vplivno območje predložiti dokaz. Ker tožnika v postopku kljub pozivu dokazov nista predložila in sta celo izrazila mnenje, da ti niso potrebni, se ne moreta sklicevati na to, da jima organ v ponovljenem postopku ni dal (ponovne) možnosti dokazovanja zatrjevanih dejstev.

Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik ni lastnik nepremičnin na vplivnem območju in da na njem tudi nima stalnega prebivališča, pri čemer, razen splošnih navedb z nestrinjanjem izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, ni podal konkretnih ugovorov, je tudi po presoji sodišča odločitev, da tožnik skladno z določbami ZVO-1 in ZUP ne more pridobiti statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, pravilna.