54. člen ZVO-1A

V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri. Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča

Sodišče v obravnavani zadevi poudarja, da organ svoje odločitve ne more zgolj opreti na zaključke PVO, temveč ga mora kritično presoditi. Dolžan je preveriti ustreznost izhodišč in metod ocenjevanja vplivov posega, njihovih učinkov in pričakovanih sprememb v obremenitvi okolja (13. člen Uredbe o vsebini poročila o vplivih nameravanega posega na okolje in načinu njegove priprave, v nadaljevanju Uredba o vsebini PVO). Prizadevati si mora tudi, da se morebitne nejasnosti, protislovja, pomanjkljivosti ali nelogičnosti odpravijo. Kajti le razumljiva, konsistentna in prepričljiva PVO, ki vsebuje konkretne podatke po posameznih poglavjih iz 3. člena Uredbe o vsebini PVO, omogoča (pravilno) presojo njegove vsebine oziroma vplivov posega na okolje. Če nasprotja in pomanjkljivosti niso odpravljena, pa mora utemeljiti, zakaj kljub temu šteje, da nameravani poseg ne bo povzročil prekomernih obremenitev okolja. Zgolj tako utemeljena odločitev namreč sodišču omogoča presojo njene pravilnosti. Glede na to, da so za kakovost zraka pomembna onesnaževala, ki jih določata navedeni uredbi in da mora PVO vsebovati opis obstoječega stanja okolja kot tudi vplive nameravanega posega na emisije on

Ko gre torej za objekt, za katerega je treba opraviti tudi presojo sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave (za kakršnega nesporno gre v obravnavanem primeru), je odločitev o tej presoji vsebovana v odločitvi o izpolnjevanju pogojev za izdajo okoljevarstvenega soglasja, ta pa je po prvem odstavku 50. člena GZ sestavni del odločitve v gradbenem dovoljenju, izdanem v integralnem postopku. Presoja iz četrtega odstavka 6. člena Habitatne direktive se kot določba, ki pomeni odstopanje od merila za izdajo soglasja, določenega v tretjem odstavku tega člena (zaradi česar je treba to določbo direktive razlagati ozko), lahko uporabi šele po tem, ko so bile posledice posega preučene v skladu z določbami navedenega tretjega odstavka 6. člena Habitatne direktive. Da se lahko šteje, da so bile posledice posega preučene v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Habitatne direktive, pa mora presoja zajeti vse zaščitene habitatne tipe in vrste na vplivnem območju posega. Navedeno pomeni, da je odločba o prevladi druge javne koristi nad koristjo ohranjanja narave, vedno tudi odločba o okoljevarstvenem soglasju v delu, ki se nanaša na naravo, saj se z njo da soglasje k neugod

Za odločitev je bistveno, da osebe, ki zahtevajo vstop v postopek z izkazovanjem pravnega interesa, niso v enakem položaju kot osebe iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, za katere velja zakonska domneva, da izkazujejo pravni interes že na podlagi dejstva, da na vplivnem območju stalno prebivajo oziroma so lastniki nepremičnin. Tem namreč v svoji zahtevi za vstop v postopek pravnega interesa ni treba posebej izkazovati, osebe, ki pravni interes šele uveljavljajo, pa morajo v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZUP v svoji vlogi določno navesti, v čem je njihov pravni interes, in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Nepravilno je toženkino stališče, da je treba tudi v primeru, ko oseba vstop v postopek zahteva z izkazovanjem pravnega interesa, upoštevati rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1, saj se ta določba nanje izrecno niti ne nanaša.

Za odločitev o vprašanju, ali velja rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 (tj. 35 dni od objave javnega naznanila) tudi za vlogo, s katero oseba zahteva vstop v postopek z izkazovanjem pravnega interesa po ZUP je bistveno, da take osebe niso v enakem položaju kot osebe iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, za katere velja zakonska domneva, da izkazujejo pravni interes že na podlagi dejstva, da na vplivnem območju stalno prebivajo oziroma so lastniki nepremičnin. Tem namreč v svoji zahtevi za vstop v postopek pravnega interesa ni treba posebej izkazovati, osebe, ki pravni interes šele uveljavljajo, pa morajo v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZUP v svoji vlogi določno navesti, v čem je njihov pravni interes, in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze.

Osebi, ki zatrjuje, da je vplivno območje v poročilu o vplivih na okolje napačno določeno, je treba dopustiti, da se tega postopka lahko udeležuje v smislu 43. člena ZUP. Določbo tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 je treba razumeti kot posebno procesno določbo glede na določbe ZUP, ki jo je zato treba uporabiti namesto določb ZUP le za osebe, za katere velja zakonska domneva o pravnem interesu. To pomeni, da je nepravilno toženkino stališče, da je treba tudi v primeru, ko oseba vstop v postopek zahteva z izkazovanjem pravnega interesa, upoštevati rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1, saj se ta določba nanje izrecno niti ne nanaša.

Tožnika sta v upravnem postopku uveljavljala pravice iz Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 5. 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo, iz javno objavljenih podatkov toženke pa izhaja, da je Evropska komisija januarja 2013 državi RS za Celinsko območje (kamor spada območje Mestne občine Novo mesto) izdala uradni opomin ravno zaradi kršitve te Direktive 2008/50/ES ter preseganja PM10 delcev, sedaj pa stopnjuje ukrepanje in je izdala obrazloženo mnenje, ker po njenem mnenju negativni obseg, trajanje in trend preseganja lahko kažejo, da ukrepi v načrtih za kakovost zraka ne zadostujejo. Glede na navedeno bo toženka morala pojasniti, ali je pri ugotavljanju vplivov nameravanega posega upoštevala to stališče in kako.

Ker ni sporno, da tožniki bivajo ob načrtovani povezovalni cesti, bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila. Že določitev omilitvenih ukrepov pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v Poročilu o vplivih nameravanega posega na okolje, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja. To izhaja iz določb tretjega odstavka 61. člena ZVO-1, v skladu s katerimi je v okoljevarstvenem soglasju treba določiti vse tiste pogoje, ki jih mora upoštevati nosilec nameravanega posega, da bi preprečil, odstranil ali zmanjšal škodljive vplive na o

Ni sporno, da tožnika bivata ob ... cesti, zato bi toženka morala konkretneje pojasniti, ali se ugotovljeni vplivi nanašajo tudi na nepremičnine tožnikov, česar v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, niti v odgovoru na tožbo ni storila. Če se, to namreč pomeni, da ležijo nepremičnine tožnikov znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Že določitev omilitvenih ukrepov pomeni, da so ugotovljeni vplivi bistveni, ki pa postanejo nebistveni ravno zaradi predvidenih omilitvenih ukrepov. Presoja ustreznosti omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, in s tem ugotovitev, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v pravne koristi tožnikov, pa je predmet meritornega odločanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in ne že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca. Določitev omilitvenih ukrepov oziroma pogojev, s katerimi se natančno določi, kako naj se poseg izvede, tako da čezmernih obremenitev ne bo, je namreč vsebina okoljevarstvenega soglasja.

Po ddoločbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnikoma zadošča že to, da je C. domačija v PVO določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi. Kolikor gre za omilitvene ukrepe, jih je torej treba konkretno določiti že v izreku odločbe. Omilitveni ukrepi so vsebina okoljevarstvenega soglasja, zato se mora toženka do omilitvenih ukrepov, kot so predvideni v PVO, konkretno opredeliti, tožnikoma pa je treba omogočiti, da se o teh omilitvenih ukrepih izrečeta (9. člen ZUP).

Tožnik z navedbami v vlogi in s predloženimi dokazili ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve, ki lahko vplivajo na njegovo zdravje ali premoženje, kot to izhaja iz 6. točke 54. člena ZVO-1, niti ni izkazal verjetnega obstoja drugih dejstev ali okoliščin za priznanje pravnega interesa po prvem odstavku 43. člena ZUP, to pomeni, da ni izkazal, da varuje svojo pravico ali pravno korist.

Po določbi drugega odstavka 64. člena v povezavi s 6. točko drugega odstavka 54. člena ZVO-1 za priznanje pravnega interesa tožnici zadošča že, da je njena nepremičnina v poročilu o vplivih nameravanega posega na okolje določena znotraj območja, na katerem poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi.

Določbe drugega odstavka 64. člena ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da razmerje do upravnega postopka odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja izkazuje le oseba, ki dokaže (tj. upravni organ oziroma sodišče prepriča), da je vplivno območje, kot je opredeljeno v predloženem poročilu, napačno. Izpodbijanje pravilnosti opredelitve vplivnega območja namreč po vsebini pomeni izpodbijanje pravilnosti poročila o vplivih na okolje. To pa je predmet ugotovitvenega postopka za izdajo okoljevarstvenega soglasja, saj se presoja vplivov na okolje izvede prav na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje, katerega sestavni del je opredelitev vplivnega območja. Povedano drugače, v zadevah okoljevarstvenega soglasja se pravni interes oseb za udeležbo v postopku, ki ne sodijo v krog oseb iz drugega odstavka 64. člena ZVO-1, presoja z odgovorom na vprašanje, ali bi jim lahko bila kršena pravica in ne z odgovorom na vprašanje, ali jim je kršena pravica.

Upravni organ je z vročitvijo nepodpisane odločbe zagrešil postopkovno kršitev, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj jo je z naknadno vročitvijo podpisanega izvoda drugostopenjske odločbe odpravil (t. i. relativna kršitev pravil postopka). Z umikom strankine zahteve za izdajo okoljevarstvenega soglasja pravice stranskih udeležencev z nasprotnim interesom niso v ničemer prizadete. Do posega v pravni položaj teh oseb bi lahko prišlo šele v primeru izdaje upravne odločbe, to pa se pri umiku zahteve ne bo zgodilo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na stanje negotovosti, ker o posegu v njihove pravice ni bila izdana pravnomočna odločba, saj bi bila odločba, izdana v umaknjeni zahtevi, pa stranka tudi pozneje ne bi nanjo pristala, nična. Ker iz določb ZVO-1 ne izhaja, da je postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti,8 tožniki niso upravičeni zahtevati, naj se postopek, uveden na zahtevo prizadete stranke, ki jo je umaknila, nadaljuje.

Sodišče se strinja s toženko, da je prizadeta stranka zadostila zahtevi po opredelitvi okoliščin, da bo nameravani poseg povzročal obremenitve z močnimi vibracijami zaradi miniranja. Presoja pravnega interesa je odvisna od vsebine pravnih norm, ki urejajo postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. V konkretni zadevi je to Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in o tehničnih ukrepih za dela pri razstreljevanju, kadar gre za raziskovanje in izkoriščanje mineralnih surovin, izvajanje drugih rudarskih del in izvajanje razstreljevalnih del v drugih dejavnostih, na katerega se sklicujeta tako poročilo o vplivih na okolje kot prvostopenjski upravni organ.

Tožnik je dovolj določno navedel, da bo nameravani poseg vplival na njegovo nepremično premoženje in zdravje, to pa so pravne koristi, ki jih glede na določbo 51. člena ZVO-1 lahko varuje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Glede tega res ni predložil ustreznih dokazov, vendar iz upravnih spisov ni razvidno, da bi ga prvostopenjski upravni organ k temu pozval, kar bi po določbi drugega odstavka 142. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 140. člena ZUP moral.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi prvostopenjski organ tožnico pred odločitvijo v skladu z določbo drugega odstavka 140. člena ZUP seznanil z ugotovitvijo, da ni predložila ključnih podatkov oziroma strokovnih dokazov, ki bi potrjevali njene navedbe, na podlagi katerih bi lahko preveril, ali dodatni omilitveni ukrep (postavitev dveh protihrupnih ograj) dejansko pripomore k znižanju emisij hrupa. Tako je ni seznanil s pomanjkljivostjo predložene dokumentacije, ker ne vsebuje podatkov o tehničnih lastnostih ograje, ker ji ni bila predložena dodatna ocena hrupa (z vhodnimi podatki), ker ne vsebuje opisa in ocene možnega vpliva predlaganega ukrepa na človeka in njegovo zdravje ter njegove nepremičnine, v zvezi z ugotovljenimi pomanjkljivostmi pa tožnice tudi ni pozval, naj jih odpravi. Prav tako je ni seznanil z dvomom v izvedljivost predlaganega omilitvenega ukrepa in je ni pozval, naj navedeni omilitveni ukrep vključi v poročilo o vplivih na okolje.

V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, kot v obravnavanem primeru, mora imeti v skladu z drugim odstavkom navedene določbe vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom.

Presojo vplivov na okolje mora upravni organ opraviti na primeren način glede na vsak posamezen poseg. Nosilec nameravanega posega mora zato v poročilu o vplivih na okolje dejansko stanje navesti natančno, po resnici in določno, konkretna vsebina tega poročila pa je odvisna od informacij, ki jih upravni organ potrebuje za izvedbo presoje vplivov na okolje za posamezen poseg.

Tožena stranka po presoji sodišča tožniku utemeljeno ni priznala statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Po določbi drugega odstavka 64. člena ZVO-1 namreč pravni interes za udeležbo v postopku izkazujejo le osebe, ki stalno živijo ali katerih nepremičnine se nahajajo v vplivnem območju, določenem v Poročilu o vplivih na okolje. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da izdelano Poročilo o vplivih na okolje, ki ga ne uvršča v vplivno območje ni ustrezno.