Okoljsko pravo

Temeljna nacionalna predpisa, ki v slovenskem pravnem redu urejata izdajo dovoljenja za odvzem iz narave zavarovanih živalskih vrst, tako tudi medveda, sta Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Pogoji za izdajo izpodbijanega dovoljenja, določeni v teh predpisih, so bili izpolnjeni. Odvzem medveda iz narave pa se izvede na način, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo lov, torej upoštevaje ZDLov-1. Strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, ki jo je sprejela Vlada 24. 1. 2002, predstavlja obsoleten dokument, neskladen s pozitivno pravnimi predpisi, neskladen z novimi spoznanji stroke, poleg tega je strateški dokument, ki tudi ni neposreden pravni vir, ob sklicevanju na katerega bi bilo mogoče uveljavljati varstvo pravic oziroma pravnih interesov. Razloga za izdajo dovoljenja za odvzem medveda iz narave po prvem odstavku 7. člena Uredbe, pomembna za obravnavano zadevo, preprečitev resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi, sta v Uredbi opredeljena kot nedoločna pravna pojma. Dejstva, pomembna za presojo obstoja teh razlogov, pa je po ustaljenem mogoče ugotoviti z znanstvenimi/strokovnimi ugotovitvami o gosto

Po pravni teoriji mora za to, da bi pooblastilo obsegalo tudi upravičenje vodenja in odločanja v postopkih po ZUP, iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja upravnih aktov po ZUP - splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Iz citiranih določb 16. in 17. člena ZDU-1 ne izhaja, da je z izdajo takega pooblastila državni sekretar pooblaščen tudi za izdajanje upravnih aktov (vodenje postopka in odločanje) po ZUP. Državni sekretar s takšnim pooblastilom namreč ne postane predstojnik organa v smislu prvega odstavka 28. člena ZUP, iz ZDU-1 in ZUP pa tudi ne izhaja, da bi bilo z organizacijskim pooblastilom mogoče izključiti uporabo procesnih pravil ZUP. Izpodbijana odločba, ki ne obstaja več (ker jo je sodišče s sodbo, I U 195/2024-61 z dne 14. 4. 2026 že odpravilo), v tožničin položaj ne more (več) posegati, sodišče pa že odpravljene (in tako neobstoječe) odločbe v predmetnem upravnem sporu tudi ne more ponovno odpraviti.

Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.

Neznana lokacija delovanja naprave ne predstavlja pravno dopustnega razloga za izognitev obvezni presoji vplivov na okolje. Nasprotno, ker je lokacija ključen element presoje, se obveznosti presoje vplivov na okolje ne more obiti z nedoločenostjo lokacije, temveč to pomeni, da se postopek ne more uspešno zaključiti in izdati okoljevarstvenega soglasja ali sklepa, v predhodnem postopku, da okoljevarstveno soglasje ni potrebno. Posledično tožnik ne more izpolniti pogojev določenih z Javnim razpisom in tudi ne more pridobiti nepovratnih sredstev za sofinanciranje. Poskus, da se obvezni presoji vplivov na okolje izogne z nedoločenostjo lokacije je namreč v nasprotju z namenom instituta zagotoviti pravočasno presojo konkretnih vplivov in načelom učinkovitosti okoljskega prava.

Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 26. člena Ustave ni šlo za ugotavljanje pravilne vsebine spornih predpisov niti za presojo skladnosti Uredbe z ZVO-1 in Ustavo, pač pa za presojo o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za toženkino odškodninsko odgovornost (tj. odškodninsko odgovornost države), in sicer, ali je tožena stranka s sprejetjem in svojim tolmačenjem Uredbe ter z vzpostavitvijo sistema ravnanja z odpadno embalažo, kot je veljal v relevantnem obdobju, ravnala protipravno v smislu 26. člena Ustave, tj. ali je hudo kršila ustavne določbe ali temeljne civilizacijske standarde. Uveljavitev spornega sistema ravnanja z odpadno embalažo ne dosega standarda najhujših kršitev ustavnih določb oziroma temeljnih civilizacijskih standardov na škodo tožeče stranke kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Ker je teža odpadne embalaže, ki nastane po uporabi embalaže, ki so jo dali na trg zavezanci, s katerimi ima posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo sklenjeno pogodbo, večja od teže embalaže, ki so jo ti zavezanci dali na trg, in ker sistem ravnanja z odpadno embalažo v vtoževanem obdobju ni omogočal ugotavljanja natančnih količin odpa

Iz podanih trditev ne izhaja, da bi tožniku z izvršitvijo Odločbe grozil nastanek težko popravljive škode, saj mu je z izpodbijano Odločbo naložena odstranitev železniških pragov kot podloge za sušenje lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode. Nastanek te je tožnik utemeljeval s trditvijo, da bi bil navedeni strošek, po višini sicer niti ne zatrjevan, še manj pa izkazan, enak vrednosti lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode, ampak le tožnikovo prepričanje o ekonomski nesmotrnosti takšnega ravnanja. Tožnik tudi ni zatrjeval, da stroška izvršitve Odločbe ne bi zmogel oziroma da bi bilo z izvršitvijo Odločbe ogroženo njegovo poslovanje oziroma da teh stroškov ne bi zmogel brez škode za življenje in zdravje, ampak le, da zahtevano postopanje ni ekonomsko smotrno, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča in inšpekcijskih organov, da ima prijava tožnikov pristojni inšpekciji z zahtevo, da prepove izvajanje dejavnosti povzročitelja čezmerne obremenitve, vložena na podlagi petega odstavka 231. člena ZVO-2, zgolj značaj pobude in da ne gre za zahtevo v smislu drugega odstavka 127. člena ZUP? Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da organizatorjeva prijava prireditve po določbah Zakona o javnih zbiranjih predstavlja dejanski stan iz sedmega odstavka 231. člena ZVO-2?

Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 30/2017 navedlo, da se v upravnem postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, v primeru, če stranki obveznosti ni mogoče naložiti, ne predvideva izdaje (ugotovitvene) odločbe, temveč se postopek ustavi s sklepom (četrti odstavek 135. člena ZUP). Izdaja sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka pomeni, da je ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa in je zato treba postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, ustaviti. Ker tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, so neupoštevne tožbene navedbe, da bi morala biti v njegovem izreku ugotovljena kršitev predpisa. ZUP v drugem odstavku 113. člena določa, da gredo v primeru, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem; če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v

V konkretnem primeru je potrebno kot "odpadek" šteti tisto vozilo, ki ga lastnik oziroma imetnik ne namerava več uporabljati za osnovni namen, torej za vožnjo. Zato ni pravno odločilno poudarjanje tožeče stranke, da je v okviru svoje dejavnosti vozila kupila in jih - ali popravljena ali pa razstavljena po delih - prodala, saj nobena pravna podlaga ne definira kot odpadka le tiste snovi oziroma tiste predmete, ki nimajo ekonomske vrednosti oziroma jih lastnik ne želi prodati. Njeno nosilno stališče, da je za presojo, ali je določeno snov oziroma predmet potrebno šteti kot odpadek ali ne, odločilna ekonomska vrednost, ki jo takšen predmet ali snov (še) ima, je zato zmotno.

Vročitev dopolnitve tožbe je bila pravilno opravljena s fikcijo. Stranka mora izvedbo naroka zahtevati izrecno in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj niti ni nujno, da jim bo sodišče sploh ugodilo. Če toženka zaradi trajno zaprtega ventila sploh nima možnosti uporabljati vodo iz javnega vodovoda, ni njegova uporabnica in ni dolžna plačevati fiksnih stroškov oziroma omrežnine oskrbe s pitno vodo. Ker pitne vode sploh nima, iz te pa nastaja komunalna odpadna voda, tudi ni dolžna plačevati omrežnine odvajanja komunalne odpadne vode ter omrežnine čiščenja komunalne vode. Drugače pa velja za stroške čiščenja in odvajanja padavinske odpadne vode. Toženki je čiščenje in odvajanje padavinske odpadne vode omogočeno, saj je ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje speljana v kanale za meteorno vodo oziroma kanalizacijo, a tega toženka po lastni odločitvi ne koristi. Zato je dolžna te storitve plačati.

Izmenjava informacij o ohranjanju vrste v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 4. člena Uredbe pomeni širšo obliko znanstvenega sodelovanja, ki ne obsega zgolj posredovanja podatkov o trenutno živih primerkih. Zahteva po živem primerku posamezne živalske vrste ves čas delovanja živalskega vrta bi bila v nasprotju s smislom in namenom Direktive ter Uredbe, ki želita doseči čim širše sodelovanje živalskih vrtov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Če bi bila zahtevana fizična prisotnost primerka, bi to pomenilo, da bi živalski vrt izgubil možnost sodelovanja pri raziskavah takoj, ko primerek pogine, kljub temu, da bi imel večletne dragocene podatke o tej vrsti. Živalski vrt tako ne bi mogel več deliti znanja o vrstah, ki jih je v preteklosti gojil in o katerih ima edinstvene podatke. S tem ne bi mogel prispevati k ohranjanju vrste z izmenjavo znanja, pridobljenega iz dolgoletnega opazovanja.

Upravni spor, v katerem se zagotavlja sodno varstvo pravic posameznikov v primeru izdaje nezakonitih prostorskih izvedbenih aktov, je namenjen varstvu pravic in pravnih koristi tožeče stranke, temu cilju pa služi tudi začasno sodno varstvo, ki ga do končne odločitve v upravnem sporu zaradi varstva svojih pravnih interesov (in ne pravnih interesov drugih in tudi ne javnega interesa) v obliki začasne odredbe predlaga tožeča stranka. Odlok vzpostavlja drugačno namensko rabo prostora na območju, na katerem se nahajata zemljišči tožeče stranke, od pred tem veljavne, kar tožečo stranko posledično bistveno omejuje pri uporabi, uživanju in razpolaganju z navedenima zemljiščema, za kateri velja posebno (strožje) pravno varstvo, določeno za kmetijska zemljišča. Z vidika lastnika zemljišča predstavlja določitev namenske rabe zemljišča omejitev njegove lastninske pravice, saj sme zemljišče uporabljati le skladno s prostorskimi akti. Navedeno velja še toliko bolj v primeru, ko je izpodbijani del prostorskega akta namensko rabo zemljišč tožeče stranke v nasprotju z njihovo dejansko rabo spremenil iz stavbnega v kmetijsko.

V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri. Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča

Ker je odpadna embalaža genus in ker ni mogoče vnaprej opredeliti kdaj in koliko odpadne embalaže pozneje nastane iz embalaže, ki jo na trg dajo proizvajalci embalaže, s katerimi ima posamezna DROE sklenjeno pogodbo, državi ni mogoče očitati, da je ravnala nerazumno, samovoljno ali arbitrarno, ko je v Uredbi določila obveznost DROE, da morajo prevzeti vso odpadno embalažo. Država tudi ni omejevala višine embalažnine in jo je DROE prosto določala, sama pa tudi ni bila zavezana kriti vseh stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki je izvirala iz embalaže, ki so jo na trg dale njene stranke, saj so del stroškov krili končni uporabniki (zbiranje embalaže s strani komunalnih podjetij). Zato državi ni mogoče očitati, da je z določitvijo te obveznosti, kljub izključitvi malih proizvajalcev iz sistema, huje kršila ustavne pravice oziroma temeljne civilizacijske standarde na škodo DROE. Načelo razširjene odgovornosti proizvajalca je bilo na področju odpadkov in odpadne embalaže zapovedano z direktivo (EU) 2018/851 o spremembi Direktive 2008/98/ES o odpadkih.

Pritožnica pravilno opozarja, da iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi upravitelj ponudil predmetne odpadke v prevzem upnikom ali družbenikom oz. da odpadkov v stečajni masi ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom v skladu s 1. točko drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP oz. s šestim odstavkom 65. člena ZVO-2, niti da bi upravitelj zagotovil sanacijo v smislu četrtega odstavka 65. člena ZVO-2.

Precedenčnost po svojem bistvu pomeni vezanost na pravna stališča Vrhovnega sodišča iz druge predhodne, po vsebini v bistvenem enake in zato za sodno presojo upoštevne odločitve. Pri odločanju v novi zadevi je odstop Upravnega sodišča od navedenih precedenčnih stališč mogoč, vendar le izjemoma. Še bolj pa je poudarjena vezanost Upravnega sodišča na stališča Vrhovnega sodišča, ki so bila sprejeta pri odločanju o reviziji (ali drugem pravnem sredstvu) v upravnem sporu v isti zadevi, saj gre pri tem za spoštovanje pravnomočnosti pravne presoje Vrhovnega sodišča in ob tem tudi uspeha stranke s pravnim sredstvom, ki mora biti učinkovito. Oboje bi bilo povsem izničeno, če bi lahko Upravno sodišče od navedenega odstopalo zgolj zaradi lastnega nestrinjanja z opravljeno presojo Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je bilo nepotrebno in vsebinsko nebistveno razpravljanje v ponovljenem postopku o (ne)pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča v revizijskem sklepu X Ips 8/2023 z dne 5. 4. 2023, ki ga je vodilo Upravno sodišče s strankami tega upravnega spora. Iz že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 8/2023 izhaja, da ZVO-1 ob pravilni razlagi zahteva, da se z okoljevarstven

Ker konkretne okoliščine v okviru določila 5. točke prvega odstavka 3. člena ZVO-1, da je odpadek snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči, niso bile ugotovljene niti ni bilo odgovorjeno na navedbe inšpekcijskih zavezancev, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zaključek v izpodbijani odločbi, da gre za odpadke, preuranjen ter nepreverljiv.

Na podlagi tožbe je sodišče presojalo, ali tožnik, ki je ukrep izvedel na svoji stavbi, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarsko - bivalnega objekta, izpolnjuje pogoj za pridobitev nepovratne finančne spodbude Eko sklada, da je ukrep izveden na stanovanjski stavbi. Toženec je namen objekta pravilno ugotavljal na podlagi gradbenega dovoljenja, vendar je iz tega ugotovil le podatek o poimenovanju objekta. To poimenovanje zagotovo nakazuje na namembnost objekta, vendar pa to ne more biti edini podatek iz gradbenega dovoljenja o lastnostih objekta, na podlagi česar bi se ugotovila njegova namembnost. Toženec ni pojasnil, zakaj oz. na podlagi katerih kriterijev oz. lastnosti objekta je konkreten objekt opredelil kot nestanovanjsko kmetijsko stavbo, in sicer zidanico po klasifikaciji, veljavni v času izdaje izpodbijane odločbe, saj razen opredelitve objekta kot gospodarsko-bivalni objekt v izreku gradbenega dovoljenja, ki je bila določena po pravilih iz časa izdaje gradbenega dovoljenja, drugega ni ugotavljal.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO. Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, ali količine, ki bi jih v obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene.

Ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Uporabnik nima pravice do rabe vode preko splošne rabe brez plačila, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena URS varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen URS) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico in nadomestila za rabo vode ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom. Ustavno s