6. člen ZUS-1

Sodišče je po pregledu upravnega spisa ugotovilo, da tožnica ni vložila pritožbe zoper odmerno odločbo z dne 19. 9. 2019, zoper katero je pritožba mogoča oziroma dovoljena. Zahteva po formalnem izčrpanju rednih pravnih sredstev je pogoj za dopustnost upravnega spora (prvi odstavek 6. člena ZUS-1), ki ga tožnica ni izpolnila. Zato je sodišče tožbo v navedenem delu zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker

Takoj, ko ima stranka pooblaščenca, je v skladu z 88. členom ZUP edino veljavno vročanje njemu in to ne glede na to, če je bila ista odločba prej, istočasno ali kasneje vročena neposredno stranki sami.

Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Izčrpanost rednih pravnih sredstev je predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe.

Niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja določba zakona oziroma predpisa lokalne skupnosti, ki toženi stranki daje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Ker obrazložitev odločb ne vsebuje navedbe določb, na katere se opirata (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), sodišče ne more preizkusiti ali je tožena stranka diskrecijsko pravico uporabila znotraj meja in skladno z namenom pooblastila, ki naj bi ji ga podelil zakon (tretji odstavek 40. člena12 Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), posledično pa tudi ne tožnikovih navedb o arbitrarnosti in samovoljnosti tožene stranke pri uporabi prostega preudarka.

Razloge bi tožnik lahko uveljavljal že s pritožbo oziroma v upravnem sporu, v koliko bi zoper odločbo pravna sredstva uporabil, vendar tega ni storil. Tožnik istih razlogov, ki bi jih lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, ne more uveljavljati v tožbi zoper izpodbijano odločbo, s katero je bilo odločeno o izrednem pravnem sredstvu, to je zahtevi za izrek ničnosti odločbe.

Zoper odločbo o spremembi OVD po uradni dolžnosti je dovoljena pritožba, na kar je bil tožnik opozorjen v pravnem pouku izpodbijane odločbe, tožnik pa pritožbe ni vložil. Izpodbijana odločba je bila v obsegu izpodbijanja s sodbo tega sodišča I U 1502/2022 odpravljena in v tem obsegu zadeva vrnjena organu v nov postopek, predlog za dopustitev revizije pa ni bil vložen. S tem, ko je bila odločba odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh še ni bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, tožnik s tožbo, s katero tudi sam zahteva odpravo navedene odločbe, v tem primeru očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

V obravnavani zadevi tožnica izpodbija v uvodu navedeno odločbo. S slednjo ji je bila naložena ustavitev gradnje in odstranitev betonske ograje. Dovoljena je bila pritožba (prvi odstavek 13. člena ZUP). Te pa tožnica ni vložila. To je vidno iz upravnega spisa, tako pa je tudi pojasnila toženka. O tem je sodišče seznanilo tožnico in ji omogočilo, da se izjavi. Tožnica se na poziv sodišča ni odzvala. Zaradi neizčrpanja pritožbe pričujoča tožba v upravnem sporu ni dopustna (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Sodišče jo je po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Ni sporno, da je bila pritožba zoper v tem sporu izpodbijano odločbo zavržena, kar ima enak učinek, kot da pritožnik pritožbe ne bi vložil. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.

Kot izpodbijani akt je tožeča stranka v tožbi in dopolnitvi tožbe navedla sklep o davčni izvršbi, ki pa ga ni priložila ne k tožbi in ne po pozivu sodišča.Tožba je tako ostala nepopolna, saj tožeča stranka ni predložila izpodbijanega akta. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je bila pritožba zoper izpodbijani sklep zavržena kot prepozna. Tožba zato tudi ni dopustna in se zavrže, saj je bila zoper izpodbijani upravni akt mogoča pritožba, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozna.

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da izpodbija sklep o davčni izvršbi ter je tudi po pozivu sodišča kot izpodbijani akt navedla le-ta akt, ki ga je v dopolnitvi tožbe kot prilogo tožbi tudi priložila, zato je sodišče upoštevalo, da je izpodbijani akt v tem upravnem sporu sklep o davčni izvršbi. Tožba ni dopustna, saj je bila pritožba zoper izpodbijani sklep o davčni izvršbi zavržena kot prepozna. Izčrpanost rednih pravnih sredstev je namreč predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe.

Ker je bila pritožba zavržena, se šteje, kot da (sploh) ni bila vložena. To pa pomeni, da o pritožbi ni bilo vsebinsko odločeno, posledično pričujoča tožba v upravnem sporu zaradi vsebinskega neizčrpanja pritožbe ni dopustna (prvi odstavek 6. člena ZUS-1).

Naštete ugovore, ki jih je uveljavljala v tožbi, bi morala po vsebini uveljavljati že v pritožbi. Gre za tako imenovano zahtevo po materialni izčpanosti pravnega sredstva, ki izhaja iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1. To pravilo vzpostavlja dolžnost materialnega izčrpanja pritožbe v upravnem postopku v smislu dolžnega vsebinskega uveljavljanja kršitev, čim je mogoče in ne šele s tožbo.

Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, te ni vložila.

V obravnavani zadevi je bila izpodbijana odločba vročena z javnim naznanilom (94. člen ZUP). Če sta tožnika ocenjevala, da izkazujeta pravni interes, bi lahko zoper njo vložila pritožbo (prvi odstavek 13. člena ZUP). Če pa sta ocenjevala, da takšna vročitev ni bila pravilna (in da izkazujeta pravni interes), bi lahko zahtevala vročitev izpodbijane odločbe v skladu z drugim odstavkom 229. člena ZUP, kar v tožbi zatrjujeta, da sta tudi storila. O tej njuni zahtevi pa bi morala toženka odločiti. Če o njuni zahtevi toženka ne bi odločila v predpisanem roku, kot to prav tako zatrjujeta tožnika, pa bi imela na voljo pritožbo zaradi molka organa (četrti odstavek 222. člena ZUP). Na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZUS-1 bi tožbo zaradi molka organa lahko vložila šele, če toženka o tej njuni pritožbi zaradi molka organa ne bi odločila v predpisanem roku in odločbe ne bi izdala niti na njuno novo zahtevo v nadaljnjih sedmih dneh (drugi odstavek 28. člena ZUS-1).

Vrhovno sodišče je ugodilo predlogu tožnika za dopustitev revizije glede razlage prvega odstavka 6. člena ZUS-1 in v zvezi s tem glede pravnega vprašanja o tem, ali lahko tožnik v okviru varovanja svojih pravnih koristi ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, uveljavlja v upravnem sporu, četudi jih ni uveljavljal v postopku pred upravnim organom, ugodilo, ker o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, hkrati pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti ter enotnost in razvoj sodne prakse, saj se to stališče Upravnega sodišča pojavlja še v drugih upravnih sporih.

Tožnika sta s tožbenimi navedbami presegla pritožbene navedbe in pritožbi tožnikov tako nista bili materialno, po vsebini, izčrpani, zaradi česar gre za nedovoljene navedbe, ki jih sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Poleg tega gre hkrati za nedovoljene navedbe novih dejstev in predložitev novih dokazov, ki niso bile podane in izkazane ne v prvostopenjskem postopku (čeprav sta bila po že navedenem tožnika izkazano (vsaj) dvakrat vabljena k udeležbi) ne v pritožbah tožnikov, in za katere v tožbi ni opravičeno, zakaj niso bile navajane že v upravnem postopku, zaradi česar gre za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).

Glede na določbe 2. in 3. točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost sta prvostopenjski in drugostopenjski organ pravilno presodila, da se obravnavani objekti, ki po višini ne presegajo 2,2 m oziroma 1,5 m, po predpisih veljavnih v času gradnje (2011) in izdaje prvostopenjske odločbe (2012), štejejo za nezahtevne objekte. Za nezahtevne objekte, pa je bilo treba na podlagi prvega odstavka 3. člena ZGO-1 pred gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker med strankama ni sporno, da za navedene objekte tožnik v času gradnje in izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, zato so bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1.

Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-286/04, izhaja, da so zemljiške parcele komunalno opremljene, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski prostorski načrt in če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in če je zanje možno izvesti priključek na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Pri odmeri te dajatve mora upravni organ v postopku ugotoviti, ali konkretno nezazidano stavbno zemljišče izpolnjuje vse kriterije in merila iz ZGO-1 in iz občinskega predpisa, ki sta pravni podlagi za odmero nadomestila. Tožnik se moti, ko meni, da je Ustavno sodišče komunalno opremljenost nezazidanega stavbnega zemljišča vezalo na že obstoječe priključke, ki že omogočajo individualen priklop, saj to iz te odločbe ne izhaja, temveč – kot že povedano – na možnost izvedbe priključka.