VSL Sodba I Cpg 297/2021

I. Pritožba se delno zavrne, delno pa se ji ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje po spremembi pravilno glasi:

„I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. In 000 z dne 18. 11. 2004, se zaradi preglednosti razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati:

1. znesek 3.780,05 EUR (prej 905.851,20 SIT),

2. zakonske zamudne obresti od zneska 3.780,05 EUR (prej 905.851,20 SIT) v višini 3.780,05 EUR,

3. znesek 6.014,44 EUR (prej 1.441.300,00 SIT),

4. zakonske zamudne obresti od zneska 6.014,44 EUR (prej 1.441.300,00 SIT) v višini 6.014,44 EUR;

5. znesek 3.722,28 EUR (prej 892.007,79 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2004 dalje do plačila, pri čemer tečejo obresti od 11. 10. 2004 do 31. 12. 2006 od zneska v SIT, naprej pa v EUR, vse plačljivo v EUR,

7. znesek 201,98 EUR (prej 48.402,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2004 dalje do plačila, pri čemer tečejo obresti od 11. 10. 2004 do 31. 12. 2006 od zneska v SIT, naprej pa v EUR, vse plačljivo v EUR.

III. V preostalem delu se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 476,71 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. In 000 z dne 18. 11. 2004, ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe sodišča prve stopnje) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.099,73 EUR v roku 15 dni, šteto od vročitve te sodbe do plačila (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe sodišča prve stopnje).

2Zoper citirano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je „vse pritožbene razloge“ ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrže s stroškovno posledico. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne s stroškovno posledico oziroma še podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi (list. št. 292).

3Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

4V skladu z določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E)¹se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.

5V obravnavanem primeru je bila odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana dne 30. 11. 2012, novela ZPP-E pa se je začela uporabljati dne 14. 9. 2017. Pritožbeno sodišče je zato postopek vodilo po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

6Pritožba je delno utemeljena, delno pa je neutemeljena.

Glede pooblastila za zastopanje

7V obravnavanem gospodarskem sporu je predmet tožbenega zahtevka plačilo gradbenih del (izvedenih na podlagi gradbene pogodbe št. 6/08 z dne 20. 6. 1998), kapitaliziranih obresti (kot bo specificirano v nadaljevanju obrazložitve te sodbe) in zamudnih obresti od 1. 12. 2001 dalje. Sodišče prve stopnje mu je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo.

8Pri tem je prvostopenjsko sodišče v 15. točki obrazložitve pojasnilo, da je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so fakture, ki so bile izstavljene za opravljena dela po pogodbi št. 6/08, zajete in upoštevane v Zapisniku o prevzemu gradbenih del in končnem obračunu izvršenih del na objektu X (A 14) z dne 31. 12. 1998 (prim. 15. točko obrazložitve)², v 11. točki obrazložitve pa da so računi, na podlagi katerih tožeča stranka vtožuje svojo terjatev (razen računa oziroma obremenilne note št. 12/2001 za znesek 2.810.352,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2001 dalje), zajeti in upoštevani v Zapisniku o prepoznavanju dolga iz naslova gradbenih del na objektu „stanovanjska hiša“ na X, po gradbeni pogodbi št. 6/98 z dne 20. 6. 1998 in dodatnih aneksih 1-3 h gradbeni pogodbi ter iz naslova končnega zapisnika o prevzemu gradbenih del in zapisnika o končnem obračunu izvršenih del z dne 31. 12. 1998 z dne 8. 10. 2001 (A 9)³. Prav tako je izrecno pojasnilo, da sta Zapisnik z dne 8. 10. 2001 podpisali tako tožeča stranka kot tožena stranka in pa K. d. o. o. (izvajalec po gradbeni pogodbi št. 6/98 z dne 20. 6. 1998⁴) ter da je sicer iz njegovega uvoda mogoče ugotoviti, da je nastal med naročnikom, tj. dolžnikom B. A. s. p., ki ga zastopa pooblaščenec A. A. in izvajalcem, upnikom K. d. o. o. ter prevzemnikom terjatve (pogodba o prevzemu terjatve z dne 12. 6. 2001) C. C. s. p., V 15. točki je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da so Zapisnik z dne 31. 12. 1998 podpisali toženka, posrednik B. d. o. o. in izvajalec K. d. o. o. Do toženkinega ugovora, da njen mož A. A. ni imel pooblastila za podpis omenjenih zapisnikov, se je sodišče prve stopnje opredelilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in ga zavrnilo.

9V obravnavani pritožbi tožena stranka B. A. presojo prvostopenjskega sodišča v zvezi z obstojem pooblastila A. A. graja in navaja, da Zapisnika z dne 8. 10. 2001 (sama) ni podpisala, prav tako ne Zapisnika z dne 31. 12. 1998. Sklicuje se na svoje zaslišanje, v katerem je jasno povedala, da je svojega moža (A. A.) pooblastila za podpis gradbene pogodbe št. 6/98 z dne 20. 6. 1998 in še za aneks k tej pogodbi, za kaj drugega pa ne. Soglasna je bila sicer, da njen mož gradnjo nadzira, ni pa ga niti ustno niti pisno pooblastila za kakršnokoli pripoznavo dolga ali podpis zapisnika o prepoznavanju dolga iz naslova gradbenih del z dne 8. 10. 2001, njen mož A. A. pa tudi ni bil zakoniti zastopnik ali pooblaščenec samostojnega podjetništva B. A. s. p. in kaj takega po navedbah pritožnice tudi ne izhaja iz podatkov poslovnega registra niti tega ni zatrjevala tožeča stranka. Slednja je zatrjevala zgolj, da je A. A. zastopal toženo stranko in zanjo podpisoval dokumente, ni pa to z ničemer izkazala. Tožena stranka tudi nikoli ni naknadno odobrila pripoznave dolga kot to izhaja iz Zapisnika z dne 8. 10. 2001 in se skladno z drugim odstavkom 87. člena ZOR oziroma drugim odstavkom 72. člena Obligacijskega zakonika (OZ) šteje, da je odobritev zavrnjena.

10Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče predhodno povzete pritožbene trditve tožene stranke zavrača.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni res, da tožeča stranka v tem postopku ni zatrjevala, da je bil A. A. pooblaščenec tožene stranke. Že v pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2007 (v kateri je med drugim odgovorila na trditve iz ugovora zoper sklep o izvršbi⁵) je namreč izrecno navedla, da „je bil A. A. zakoniti pooblaščenec toženca v vseh zadevah okoli naročanja, gradnje in končnega obračuna hiše na X, da se je pred uvedbo izvajalca v posel tako tudi pismeno identificiral in da je bila tudi ženina izjava, da bo vse aktivnosti v vezi celotne pogodbe št. 6/98 vodil njen mož, za kar ima njeno neomejeno pooblastilo in žig podjetja, ter da je tako tudi bilo, saj je njen pooblaščenec podpisoval vse, popolnoma vse listine v zvezi z realizacijo gradbene pogodbe, tudi samo pogodbo št. 6/98, vsa dodatna naročila, fazne prevzeme del, končne prevzeme del in obračune“ (prim. navedbe na list. št. 32). Trditve v smeri, da je bil A. A. pooblaščenec tožene stranke v zvezi z vsemi aktivnostmi po gradbeni pogodbi št. 6/98, v nasprotju s pritožbenim očitkom torej nikakor niso izostale. Kar tudi pomeni, da tožeča stranka ni trdila, da je tožena stranka „sama“ podpisala zapisnik, temveč da je imela pooblaščenca.

12Tako zatrjevana dejstva pa je tožeča stranka nenazadnje tudi dokazala. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka so se za resnične izkazale njene trditve, da je A. A. podpisal tako Zapisnik z dne 31. 12. 1998 kot tudi Zapisnik z dne 8. 10. 2001 in da je imel za to žig podjetja. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v oba zapisnika namreč ugotovilo, da je na strani tožene stranke poleg podpisa odtisnjen tudi žig B. A. s. p. in da je v obeh zapisnikih (izrecno) zapisano, da naročnika B. A. s. p. zastopa pooblaščenec A. A. oziroma v Zapisniku z dne 8. 10. 2001 A. A. Zakaj je temu tako, če A. A. njenega pooblastila in žiga ni imel, pa tožena stranka niti v obravnavani pritožbi ni pojasnila. O obstoju pooblastila za zastopanje v zvezi s podpisom zapisnikov je sodišče prve stopnje torej pravilno sklepalo že na podlagi teh dokumentov. Dodatno pa so ga v prepričanju, da je takšno pooblastilo res obstajalo, okrepile še druge ugotovljene okoliščine, ki jih pritožnica s pavšalnimi navedbami v smislu, da je ob svojem zaslišanju jasno povedala, da je svojega moža pooblastila zgolj za podpis gradbene pogodbe št. 6/98 z dne 20. 6. 1998 in za aneks k tej pogodbi in ničesar drugega več, ne more izpodbiti.

13Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo njeno izpovedbo v delu, v katerem se nanaša na sodelovanje njenega moža z družbo B. d. o. o. (katere lastnik je bil med drugim tožnik) v S. (na podlagi katere je ocenilo, da je tožena stranka svojega moža pooblastila za dela, ki jih je opravljal v S. preko njene „firme“ in v tem kontekstu tudi za vse aktivnosti v zvezi z gradbeno pogodbo št. 6/98 - zaslišana tožena stranka je namreč izpovedala, da se ji je zdelo logično, da če ga je pooblastila tam, da ga je tudi za sklenitev pogodbe za izgradnjo hiše; prim. list. št. 245). Pravilni pravni pomen pa je pripisalo še dejstvom, da je tožena stranka A. A. izročila žig in da je plačala denarni znesek v višini 5.000.000 SIT za že opravljena dela (kar pritožnica prav tako ne izpodbija). Upoštevaje relevantno materialno pravo⁶ je namreč utemeljeno zaključilo, da pomenita konkludentno dejanje pooblastitve A. A. za podpisovanje oziroma sklepanje poslov v imenu tožene stranke torej tudi za podpis obeh predhodno navedenih zapisnikov. Poleg tega njegovo delovanje kot pooblaščenca tožene stranke potrjujejo tudi številni dopisi v spisu, ki jih je še po podpisu obeh spornih zapisnikov pošiljal tožeči stranki.

14Nenazadnje pa ni mogoče spregledati niti tega, da je v vlogi z dne 2. 7. 2007 tožena stranka sama navajala, da je bil A. A. njen pooblaščenec, ker dela tožničinih trditev, da „se je (A. A.) pred uvedbo izvajalca v posel tako tudi pismeno identificiral in da je bila tudi ženina izjava, da bo vse aktivnosti v vezi celotne pogodbe št. 6/98 vodil njen mož“, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zato v tem pritožbenem postopku tudi ne more uspeti s sklicevanjem na tretji odstavek 85. člena ZOR⁷ v smislu, da je šlo za poslovanje med dvema gospodarskima družbama in da mora zato vsak pogodbenik vedeti, da mora za pravno veljavnost sklenjenih pravnih poslov in pogodb to odobriti in skleniti zakoniti zastopnik ali njegov pooblaščenec. Pritožba je zato iz navedenih razlogov v tem delu neutemeljena.

15Na tem mestu višje sodišče ugotavlja, da pritožnica v pritožbi (tretji in četrti odstavek na 3. strani pritožbe in prvi odstavek na 4. strani pritožbe) ponavlja vrsto trditev, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeni postopek ni namenjen ponavljanju trditev iz prvostopenjskega postopka, ampak preizkusu pravilnosti izpodbijane odločbe. Pritožbeno sodišče se zato ne bo opredeljevalo do pritožbenega ponavljanja kakšno naravo toženka pripisuje zapisnikoma z dne 8. 10. 2001 in 31. 12. 1998, o dogovoru o brezplačni izdelavi termoizolacijske fasade ipd. Te trditve je namreč kot dejansko podlago odločitve izčrpno obravnavalo že sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče se z njimi strinja.

Glede arbitražne klavzule

16Po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bil A. A. pooblaščenec tožene stranke. Zapisnika, ki ju je podpisal v imenu tožene stranke, slednjo zato vežeta (pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko; tako prvi odstavek 85. člena ZOR) in sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno presojalo njuno pravno naravo.

17Upoštevaje njegovo vsebino in 116.⁸ ter 119.⁹ uzanco Posebnih gradbenih uzanc (PGU) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Zapisnik z dne 31. 12. 1998 (A 14) predstavlja takšen dokončni obračun, ki po svoji pravni naravi pomeni poravnavo med strankami (kasneje sta pravdni stranki sicer sklenili še Zapisnik z dne 8. 10. 2001, kateremu pa je prvostopenjsko sodišče priznalo naravo pripoznave dolga – prim. 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

18Stranke gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti.¹⁰ Končni obračun je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo tudi v omenjenem zapisniku. Iz samega Zapisnika z dne 31. 12. 1998 (dejanski datum podpisa je bil sicer 16. 2. 1999 - prim. zadnji odstavek na 14. strani sodbe) izhajajo namreč sledeče ugotovitve:

- da so vsi prisotni nesporno ugotovili, da so se dela izvajala po naročilu gospoda A. A. in da je bila za naročena dela sklenjena gradbena pogodba št. 6/98 z dne 20. 6. 1998 in aneksa z dne 30. 6. 1998 in 20. 11. 1998;

- da so vsi prisotni ob pregledu dokumentacije in izvršenih del nesporno ugotovili, da so dela izvršena kvalitetno, material, ki je grajen, pa ustreza veljavnim predpisom, normativom in standardom;

- da so prisotni pregledali obračun po fakturah in ugotovili, da je izvršen pravilno v skladu s podpisanim gradbenim dnevnikom, gradbeno knjigo ter v skladu s pogodbo in aneksi ter da je izvajalec na podlagi navedenega izstavil investitorju (tj. toženi stranki) fakture (ki so v nadaljevanju izrecno naštete - računi št. 73/98, 74/98, 75/98, 76/98 in 77/98), navedeno pa je tudi, koliko je že bilo plačano po asignacijah);

- da so pogodbene stranke nesporno ugotovile, da znaša dolg naročnika B. A. s. p. do izvajalca, K. d. o. o., 6.940.136,50 EUR (toženka kot naročnik pa se je hkrati zavezala poravnati še 5 % provizijo posredniku B. d. o. o. in poravnati vrednost del podporne kritine stene);

- da toženka nima nobenih pripomb na vrednost in ne na kvaliteto izvedenih del;

- da so z realizacijo tega zapisnika razrešeni vsi pogodbeni odnosi ter

- da so priloga zapisniku izstavljene fakture, tj. tiste ki so bile predmet predhodno navedenega pregleda.

19Sodišče prve stopnje se je v skladu z ustaljeno sodno prakso pravilno opredelilo do materialnopravne narave končnega obračuna kot izvensodne poravnave v smislu 1089. člena ZOR.¹¹ Osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (1089. člena ZOR, enako tudi prvi odstavek 1050. člena OZ). Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega. Če pogodbeniki pod imenom poravnave opravijo kakšen drug posel, se za njihova razmerja ne uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za poravnavo, temveč tiste, ki veljajo za dejansko opravljeni posel (1093. člen ZOR in enako tudi 1054. člen OZ).

20Ker je torej glede na vse obrazloženo sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so stranke gradbene pogodbe št. 6/98 (glede tega pravnega razmerja) z Zapisnikom z dne 31. 12. 1998 uredile svoje vzajemne pravice in obveznosti in tem zapisniku tudi pravilno pripisalo lastnost pogodbe, pritožbeno sodišče zavrača pritožničina vztrajanja, da bi bilo v obravnavanem primeru potrebno upoštevati pogodbeno voljo strank, ki je izražena v 11. členu gradbene pogodbe št. 6/98 z dne 20. 6. 1998, in bi morala biti predmetna zadeva reševana v okviru arbitraže (v 11. členu omenjene pogodbe je bil po navedbah tožene stranke namreč dosežen arbitražni dogovor). Zaradi obstoja veljavnega Zapisnika z dne 31. 12. 1998 (pa tudi tistega z dne 8. 10. 2001) pravni temelj vtoževane terjatve ni več v gradbeni pogodbi št. 6/98, temveč v omenjenih zapisnikih (kar je mogoče ugotoviti že na podlagi navedb v tožbi;¹² prim. drugi odstavek 17. člena ZPP), in to je - po smislu - pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje¹³. Pritožnica zato ne more uspešno uveljaviti trditve, da je za reševanje sporov v tem primeru pristojna arbitraža in da bi moral biti tožbeni zahtevek tožeče stranke prvenstveno zavržen. Ostale pritožbene navedbe, ki jih pritožnica ponuja v zvezi s tem (drugi odstavek na 4. strani pritožbe), po presoji pritožbenega sodišča niso bistvene.

Glede zastaranja terjatve

21Ker tožena stranka pritožbeno ni uspela izpodbiti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta pravdni strani (veljavno) sklenili Zapisnik (o prepoznavanju dolga iz naslova gradbenih del na objektu „stanovanjska hiša“ na X, po gradbeni pogodbi št. 6/98 z dne 20. 6. 1998 in dodatnih aneksih 1-3 h gradbeni pogodbi ter iz naslova končnega zapisnika o prevzemu gradbenih del in zapisnika o končnem obračunu izvršenih del z dne 31. 12. 1998) z dne 8. 10. 2001 oziroma da je imel A. A. pooblastilo za njegovo sklenitev, sodišče prve stopnje pa je materialnopravno pravilno presodilo, da je tožena stranka s podpisom tega zapisnika pripoznala dolg v smislu 387. člena ZOR, pritožnica v nadaljevanju pritožbe neutemeljeno uveljavlja, da v obravnavanem primeru ni prišlo do pretrganja zastaranja in da so vsi računi tožeče stranke, izdani v času med 30. 7. in 21. 10. 1998, zastarali med 30. 7. 2001 in 21. 10. 2021 (pravilno: 2001; gre za pisno pomoto).

22Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v 3. točki zapisnika nesporno priznala dolg (glavnico) v višini 3.581.947,20 SIT in se obvezala, da bo izvajalcu (tj. tožeči stranki) dolg s pripadajočimi obrestmi čim prej poplačala ali pa ga zaprla na kakšen drug način v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, in da sta v 4. točki zapisnika pogodbena partnerja nepreklicno potrdila obstoj gornje terjatve in soglašala na obnovo dolžniško upniškega razmerja proti zastaranju, na podlagi tega pa utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka s podpisom tega zapisnika pripoznala dolg v smislu 387. člena ZOR¹⁴ in je prišlo do pretrganja zastaranja. Tako bi - po stališču prvostopenjskega sodišča - moralo od pripoznave znova preteči 5 let, da bi nastopilo zastaranje, ker iz vhodnega žiga pošte na prvi strani spisa izhaja, da je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila priporočeno po pošti dne 8. 10. 2004, pa do zastaranja vtoževane terjatve ni prišlo (prim. 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zakaj v obravnavanem primeru ne pride v poštev triletni zastaralni rok iz 374. člena ZOR¹⁵, je namreč pravilno pojasnilo že pred tem. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je ZOR sicer opredelil gospodarske pogodbe in kdo jih sklepa (25. člen ZOR), glede zastaranja pa je rok treh let določil le glede pravnih oseb.¹⁶

Glede razhajanja med Zapisnikom z dne 31. 12. 1998 in Zapisnikom z dne 8. 10. 2001

23Trditve, prek katerih pritožnica uveljavlja, da (upoštevaje višino dolgovane terjatve iz Zapisnika z dne 31. 12. 1998 in nesporno poravnan znesek 5.000.000,00 SIT, zneski v Zapisniku z dne 8. 10. 2001 nikakor niso skladni oziroma pravilni, zaradi česar) je v tem postopku neizkazana višina vtoževane terjatve, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP, česar pa tožena stranka v tem pritožbenem postopku ni storila. Tudi sicer pa zgolj zaradi razhajanja v višini ugotovljenega dolga v enem in drugem zapisniku (pri čemer je bil eden podpisan 16. 2. 1999, drugi pa 8. 10. 2001 in je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da je Zapisniku z dne 31. 12. 1998 sledil še podpis Zapisnika z dne 8. 10. 2001, ki zajema le neplačane zneske po končnem obračunu, tj. po predhodnem zapisniku, in od teh neplačanih zneskov obračunane zamudne obresti¹⁷), ni mogoče reči, da je neizkazana višina terjatve v tem postopku. Tožeča stranka je v postopku pojasnila, iz česa sestoji vtoževana terjatev in v čem je podlaga za njeno plačilo. Kako je tožena stranka prišla do izračuna obresti, ki so navedene v Zapisniku z dne 8. 10. 2001, pa je obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi (prim. točko 11 obrazložitve). Vprašanje, ki se postavlja, je le ali je tožeča stranka dokazala obstoj terjatve v takšni višini, v kateri jo je vtoževala in ali je sodišče prve stopnje o njenem zahtevku v celoti odločilo, na kar bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

Glede obrestnega dela zahtevka

24Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je v obračunu obresti od 8. 8. 1998 do 31. 5. 1999 zajet znesek 1.086.257,00 SIT, ki ga je dolžnik sam plačal dobaviteljem za dobavljeno blago po asignacijskih pogodbah, pri tem pa je dobaviteljem poravnal tudi pripadajoče zamudne obresti. V pritožbi vztraja, da je tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) pri obračunu obresti izračunala obresti od tistih zneskov, ki jih je nesporno namesto tožeče stranke raznim dobaviteljem plačala tožena stranka in da je takrat tožena stranka tem dobaviteljem tudi poravnala zakonske zamudne obresti od prepozno plačanih računov, ki bi jih sicer morala plačati tožeča stranka. Kot že predhodno pojasnjeno, pritožbeni postopek ni namenjen ponavljanju trditev iz prvostopenjskega postopka, ampak preizkusu pravilnosti izpodbijane odločbe. Ker pritožnica ne pojasni, na kakšen način naj bi navedena dejstva vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, so njene navedbe za pritožbeno sodišče neupoštevne.

25Pritožbeno sodišče (zaradi jasnosti zadeve) pa kljub temu pojasnjuje, da so bile njene navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje do te mere nekonkretizirane, da se sodišče prve stopnje do njih v presojani sodbi pravilno ni opredeljevalo. Tožena stranka namreč ni pojasnila, kako naj bi predhodno citirane trditve vplivale na višino vtoževane terjatve. Poleg tega po presoji pritožbenega sodišča niso relevantne. Četudi je res, kar navaja tožena stranka, ne gre za pravno odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je namreč (na več mestih) pojasnilo, kakšen pomen imajo ugotovitve iz Zapisnika z dne 8. 10. 2001. Če je tožena stranka v obdobju med 8. 8. 1998 in 31. 5. 1999 torej res poravnavala zamudne obresti, ki bi jih bila dobaviteljem dolžna plačati tožeča stranka in to v Zapisniku z dne 8. 10. 2001 ni upoštevano, tožena stranka takšnega zapisnika ne bi smela podpisati (tj. se s podpisom strinjati z ugotovitvami, ki iz njega izhajajo). Enako velja tudi za zatrjevano plačilo 200.000,00 SIT (trditve na list. št. 28).

26Pritožnica se v nadaljevanju sklicuje na dogovor o asignaciji ali nakazilu št. 17/99 z dne 10. 5. 1999, na katerem je na hrbtni strani zapisana opomba, ki je bila podpisana s strani tožeče stranke in A. A. in sicer, da se oba pogodbenika strinjata, da se obresti obračunajo ob zaključku pogodbe skladno s sporazumom (B 8). Zakaj sodišče prve stopnje njenega ugovora v tej smeri ni upoštevalo, je obširno pojasnjeno v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker pritožnica ugotovitev prvostopenjskega sodišča konkretizirano ne izpodbija, temveč zgolj vztraja, da sporazum ni bil dosežen in da zato obresti ne bi smele teči dokler ne bi bil med strankama dosežen sporazum, razveljavitve oziroma spremembe izpodbijane sodbe v tem smislu ne more doseči.

27Sodišče prve stopnje je v 20. točki svoje obrazložitve ugotovilo, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da je bilo skladno s 5. točko Zapisnika z dne 8. 10. 2001 prioritetno karkoli poplačano iz provizije po posredniški pogodbi z B. d. o. o. Očitke toženke, da je soglasje, ki izhaja iz navedene točke, dokazno ostalo povsem neocenjeno, pritožbeno sodišče zato zavrača kot neutemeljene. Prav tako tudi očitke, da je bila tožeča stranka tista, ki bi morala v predmetnem postopku dokazati, da s provizijami, ki jih je dosegla tožena stranka do družbe B. d. o. o., ni uspela poplačati celotne svoje terjatve, da bi lahko poplačilo terjala neposredno od tožene stranke.

28Končno pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožeča stranka nedopustno in nedovoljeno uveljavlja obresti od obresti. Pritožbeno sodišče se iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, s pritožnico v strinja, pri čemer ugotavlja zmotno uporabo materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča pri vseh dosojenih postavkah obresti.

29Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo po prvih štirih postavkah zahtevala: 1. 905.851,20 SIT (sedaj 3.780,05 EUR), 2. zakonske zamudne obresti od 905.851,20 SIT od 1. 12. 2001 dalje do plačila, 3. 1.441.300,00 SIT (sedaj 6.014,44 EUR) in 4. zakonske zamudne obresti od 1.441.300,00 SIT od 1. 12. 2001 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da gre v primeru 1. in 3. postavke za plačilo (dela) glavnice po računih št. 74/98 in 75/98 (A 1 in A 2), da je zahtevek za plačilo glavnice utemeljen ter posledično navedenemu delu zahtevka skupaj z zahtevanimi obrestmi (2. in 4. postavka) ugodilo. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev v obrestnem delu materialnopravno zmotna.

30Na podlagi izračuna zakonskih zamudnih obresti¹⁸ je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti od zneska 905.851,20 SIT (3.780,05 EUR; Priloga 1 k tej sodbi) in od zneska 1.441.300,00 SIT (6.014,44 EUR; Priloga 2 k tej sodbi) dosegle glavnico že pred dnem 22. 5. 2007, ko je prenehal veljati 376. člen OZ¹⁹ (glej Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A)²⁰), kar je časovno gledano tudi pred dnem zadnje glavne obravnave na prvi stopnji (30. 11. 2012), ki je trenutek, na katerega so vezane časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe.²¹ Že v času od 1. 12. 2001 do 22. 5. 2007 so namreč od zneska 3.780,05 EUR natekle obresti znašale 4.242,45 EUR, od zneska 6.014,44 EUR pa 6.750,16 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pri odločanju glede obrestnega dela v skladu s pravilno uporabo materialnega prava upoštevalo kogentno pravilo ne ultra alterum tantum, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih, obresti doseže glavnico, pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je v obrestnem delu (glede 2. in 4. postavke predloga za izvršbo) namesto zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.780,05 EUR (prej 905.851,20 SIT) od 1. 12. 2001 dalje do plačila in zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.014,44 EUR (prej 6.014,44 EUR) od 1. 12. 2001 dalje do plačila, tožeči stranki prisodilo obresti le v višini obeh glavnic, tj. 3.780,05 EUR in 6.014,44 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo. Toženi stranki je s tem prisojena glavnica v višini 3.780,05 EUR in 6.014,44 EUR ter obresti od te glavnice v višini 3.780,05 EUR in 6.014,44 EUR, skupaj torej 19.588,98 EUR.

31Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predstavlja v tem postopku vtoževani znesek 1.186.393,60 SIT (sedaj 4.950,73 EUR; 5. postavka predloga za izvršbo) obračun zamudnih obresti po računih št. 73, 74, 75, 76 in 77/98 od dneva zapadlosti posameznih računov do 31. 5. 1999. Znesek 48.402,40 SIT (sedaj: 201,98 EUR; 7. postavka predloga za izvršbo) pa obračun zamudnih obresti po računih št. 78/98 in 79/98 od dneva zapadlosti posameznega računa do 30. 6. 1999. Tožeča stranka navedena zneska terja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2001 dalje do plačila (6. in 8. postavka predloga za izvršbo).

32Ker je (kot že pojasnjeno) v obravnavanem primeru v zvezi z vtoževanima glavnicama v zneskih 905.851,20 SIT in 1.441.300,00 SIT po računih št. 74/98 in 75/98 potrebno uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum, v skladu s katerim obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih, obresti doseže glavnico, pritožbeno sodišče pa je tek obresti že omejilo tako, da je tožbenemu zahtevku glede obresti od teh dveh zneskov ugodilo v višini še ene glavnice, je potrebno posledično izpodbijano odločitev v I. točki izreka spremeniti tudi v tistem delu, v katerem se ta nanaša na plačilo tistega dela zneska 1.186.393,60 SIT, ki vključuje obresti po računih št. 74/98 in 75/98. Obresti po računih št. 74/98 in 75/98, ki znašajo več kot znaša sama glavnica, tožeči stranki v skladu s kogentno pravno normo 376. člena OZ, ki je veljala v času teka obresti, namreč ni mogoče priznati. Iz zneska 1.186.393,60 SIT je tako potrebno izključiti obresti po računih št. 74/98 in 75/98 (A 1 in A 2), saj če so višino glavnice dosegle že v obdobju med 1. 12. 2001 do 22. 5. 2007, so jo upoštevaje datum zapadlosti računa št. 74/98 tj. 7. 10. 1998 in datum zapadlosti računa št. 75/98 tj. 29. 10. 1998, še toliko bolj.

33Pritožbeno sodišče je zato od vtoževanega zneska 1.186.393,60 SIT odštelo obresti od zneska 905.851,20 EUR za čas od zapadlosti računa št. 74/98 tj. od 7. 10. 1998 do 31. 5. 1999,²² ki jih je izračunalo v višini 121.758,07 SIT in od zneska 1.441.300,00 EUR za čas od zapadlosti računa št. 75/98 tj. 29. 10. 1998 do 31. 5. 1999, ki jih je izračunalo v višini 172.627,74 SIT (Priloga 3 k tej sodbi). Po tako izvedeni matematični operaciji (obresti 121.758,07 in 172.627,74 SIT je pritožbeno sodišče odštelo od vtoževanih obresti 1.186.393,60 SIT), znaša preostali del obresti v tem delu (neplačane obresti za že plačane terjatve po računih 73/98, 76/98 in 77/98) še 892.007,79 SIT (sedaj 3.722,28 EUR). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo (delno pa jo je zavrnilo) tudi v tem delu in izpodbijano sodbo v I. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na 5. postavko iz predloga za izvršbo, delno spremenilo tako, da je v tem delu zavrnilo zahtevek za 294.385,81 SIT (sedaj 1.228,45 EUR), v preostalem delu tj. za znesek 3.722,28 EUR (prej 892.007,79 SIT) pa je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo.

34V zvezi z odločitvijo iz izpodbijane sodbe, da se tožeči stranki prizna (tudi) znesek 48.402,40 SIT (sedaj 201,98 EUR; 7. postavka predloga za izvršbo), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu sodbo sodišče prve stopnje v I. točki izreka potrdilo. Gre za obračun zamudnih obresti po računih št. 78/98 in 79/98 od dneva zapadlosti posameznega računa do 30. 6. 1999, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

35Glede obresti od tako prisojenih obresti (892.007,79 SIT sedaj 3.722,28 EUR oziroma pred spremembo 1.186.393,60 SIT ter 48.402,40 SIT sedaj 201,98 EUR) pa je materialnopravno zmotna tudi odločitev iz izpodbijane sodb glede pripadajočih zamudnih obrestih. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki od tako priznanih obresti priznalo tek obresti od 1. 12. 2001 dalje, pri tem pa je očitno spregledalo, da gre za vtoževanje obresti. Od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev, pa ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa (prvi odstavek 279. člena ZOR). Od neplačanih obresti je tako mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (drugi odstavek 279. člena ZOR), kar je v obravnavanem primeru od 11. 10. 2004, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenih zneskov za čas med 1. 12. 2001 in 10. 10. 2004, v preostalem delu pa je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo. Obresti od zneskov 892.007,79 SIT sedaj 3.722,28 EUR in 48.402,40 SIT sedaj 201,98 EUR tečejo namreč šele od 11. 10. 2004 dalje do plačila, saj do dne 22. 5. 2007, ko je prenehal veljati 376. člen OZ, še niso dosegle zneska glavnice (Priloga 4 in 5 k tej sodbi). Pri tem je pritožbeno sodišče zaradi spremembe valut v času, relevantnem za tek obresti,²³ odločilo tudi, da tečejo obresti od teh zneskov v času od 11. 10. 2004 do 31. 12. 2006 v SIT, naprej pa v EUR, vse pa je plačljivo v EUR.

36Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja (11. in 19. točka obrazložitve), da predstavlja v predlogu za izvršbo navedena terjatev v višini 2.810.352,30 SIT²⁴ (ki ni zaobsežena z Zapisnikom z dne 8. 10. 2001) zakonske zamudne obresti, ki so tekle med 31. 5. 1999 in 31. 12. 2001²⁵od glavnice v višini 3.581.947,20 SIT, ki jo je tožena stranka v 3. točki Zapisnika z dne 8. 10. 2001 nesporno priznala kot dolg (glavnico) in se obvezala, da bo izvajalcu (tj. K. d. o. o.) dolg s pripadajočimi obrestmi čim prej poplačala ali pa ga zaprla na kakšen drug način v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju. Pri tem je ugotovilo, da predstavlja navedeno glavnico 3.581.947,20 SIT:

- 1. račun št. 74/98 z zapadlostjo 7. 10. 1998 (celotni račun 1.500.370,00 SIT, plačano 594.518,80 SIT); neplačano: 905.851,20 SIT;

- 2. račun št. 75/98 z zapadlostjo 29. 10. 1998; neplačano: 1.441.300,00 SIT;

- 3. obračun zamudnih obresti po računih št. 73, 74, 75, 76 in 77/98 od dneva zapadlosti posameznih računov do 31. 5. 1999 v vrednosti 1.186.393,60 SIT; neplačano: 1.186.393,60 SIT; ter

- 4. obračun zamudnih obresti po računih št. 78/98 in 79/98 od dneva zapadlosti posameznega računa do 30. 6. 1999 v vrednosti 48.402,40 SIT; neplačano: 48.402,40 SIT.

37Navedene postavke, skupaj s tisto v višini 2.810.352,30 SIT in zakonske zamudne obresti od 1. 12. 2001 dalje (od navedenih postavk) predstavljajo vsebino zahtevka iz predloga za izvršbo oziroma tožbe.

38Po presoji pritožbenega sodišča del zahtevka, ki se nanaša na plačilo 2.810.352,30 SIT in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 1. 12. 2001 dalje do plačila, ni utemeljen. Tožeča stranka ni imela podlage za obrestovanje celotnega zneska 3.581.947,20 SIT, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki v Zapisniku z dne 8. 10. 2001 v 3. točki zapisali, da „naročnik - dolžnik nesporno priznava dolg (glavnico) v višini 3.581.947,20 SIT ... in da se zavezuje, da bo izvajalcu - upniku dolg s pripadajočimi obrestmi čim prej poplačal...²⁶“. S priznanjem zneska 1.186.393,60 SIT in zneska 48.402,40 SIT kot (dela) glavnice, pravne narave terjatve (tj. obresti) pravdni stranki namreč nista mogli spremeniti. Določba o prepovedi obrestnih obresti (iz prvega odstavka 279. člena ZOR, ki določa, da od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa), ima naravo kogentnega predpisa, katerega uporabe pa stranki s pogodbo ne moreta izključiti.²⁷

39Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni specificirala, koliko obresti se je v času med 31. 5. 1999 in 1. 12. 2001 nateklo v zvezi z glavnicama po računih št. 74/98 in 75/98 (ki sta bili zajeti z Zapisnikom z dne 8. 10. 2001, v katerem je tožeča stranka pripoznala dolg v višini 3.581.947,20 SIT). Za odločitev o tem delu zahtevka to sicer ni bistveno. Ker je pritožbeno sodišče upoštevaje pravilo ne ultra alterum tantum, tožeči stranki že prisodilo vse obresti, ki ji v zvezi z glavnicama po računih št. 74/98 in 75/98 gredo, zamudne obresti od zapadlih, pa ne plačanih obresti (kar se nanaša na zneska 1.186.393,60 EUR in 48.402,40 SIT) pa ne tečejo, zahtevek na plačilo 2.810.352,30 SIT ni utemeljen. Posledično tudi ne zahtevek za plačilo obresti od tega zneska. Pritožba tožene stranke je zato v tem delu upoštevaje vse obrazloženo utemeljena, zaradi česar ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo 2.810.352,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2001 dalje do plačila, zavrnilo.

40Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člena ZPP).

O stroških postopka

41Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev glede glavne stvari delno spremenilo, je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Ob upoštevanju spremenjene odločitve je tako ugotovilo, da je tožnica z zahtevki deloma uspela, deloma pa je bil uspešna tudi tožena stranka s svojimi ugovori. Od vtoževanih 26.674,59 EUR (prej 6.392.299,50 SIT) je tožeča stranka uspela s skupno 13.718,75 EUR (3.780,05 EUR (prej 905.851,20 SIT) + 6.014,44 EUR (prej 1.441.300,00 SIT) + 3.722,28 EUR (prej 892.007,79 SIT) + 201,98 EUR (48.402,40 SIT)). To pomeni, da je tožena stranka po drugi strani uspela s skupno 12.955,84 EUR (1.228,45 EUR (prej 294.385,81 EUR) + 11.727,39 EUR (prej 2.810.352,30 SIT)). Uspeh pravdnih strank v tem postopku je torej v razmerju 51,43 % tožeča stranka in 48,57 % tožena stranka.

42Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

43Ker je glede na obrazloženo uspeh ene in druge stranke v celotnem postopku praktično enak (in to velja tudi za izvršilni postopek), nastali pa so jima tudi približno enako visoki stroški, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (tj. II. točki izreka) spremenilo tako, da je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške izvršilnega in pravdnega postopka.

44Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla „stroški: sestava odgovora: po odv. ceniku“. Tako priglašeni stroški niso ustrezno specificirani, zato je odločanje o njih odpadlo. Poleg tega iz same vloge ni razvidno, da bi bila vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik.

45Tožena stranka je pritožbene stroške priglasila v specificiranem stroškovniku na pritožbi. Pritožbeno sodišče ji je odmerilo upoštevaje Odvetniško tarifo (OT), Zakon o sodnih taksah (ZST-1) ter vrednost odvetniške točke 0,60 EUR: za pritožbo 600 točk (tar. št. 21 OT), 2% za materialne stroške (tretji odstavek 13. člena OT), 22 % DDV in 533,49 EUR za sodno takso za pritožbeni postopek, skupaj torej 981,47 EUR. Glede na pritožbeni uspeh tožene stranke (48,57 %) je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 476,71 EUR pritožbenih stroškov, ki ji jih mora povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Priloge: izračuni zakonskih zamudnih obresti (priloge 1 do 5)

¹ Ur. l. RS, št. 10-463/2017.
² Kateremu je prvostopenjsko sodišče pripisalo naravo končnega obračuna.
³ Kateremu je sodišče prve stopnje pripisalo naravo pripoznave dolga v smislu 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).
⁴ Opomba pritožbenega sodišča.
⁵ Prim. navedbe na list. št. 13.
⁶ Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu (prvi odstavek 89. člena ZOR oziroma prvi odstavek 74. člena OZ). Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 28. člena ZOR oziroma prvi odstavek 18. člena OZ).
⁷ Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik.
⁸ Z dokončnim obračunom se razpravijo razmerja med pogodbeniki in določi izvršitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti iz pogodbe.
⁹ Dokončen obračun vsebuje zlasti: 1) vrednost izvedenih del po pogodbenih cenah; 2) znesek razlike v ceni; 3) znesek, izplačan po situacijah; 4) končan znesek, ki ga mora izvajalec prejeti ali vrniti po nespornem delu obračuna; 5) znesek cene, ki ga naročnik obdrži za odpravo pomanjkljivosti; 6) podatek, ali je, objekt dovršen v pogodbenem roku, in če ni, koliko je bil rok prekoračen; 7) podatek o tem, kateri pogodbenik, po kakšnem naslovu in v kolikšnem znesku zahteva plačila pogodbene kazni in povračilo škode ter njune izpodbijane in neizpodbijane zneske; 8) skupen znesek cene izvedenih del; 9) podatek o drugih dejstvih, o katerih ni bilo doseženo soglasje pooblaščenih predstavnikov pogodbenikov.
¹⁰ Prim. sodbo VS RS II Ips 478/2004.
¹¹ Tako npr. tudi VSL v sodbi I Cpg 282/2011.
¹² List. št. 33.
¹³ Prim. prvi odstavek na 17. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁴ Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.
¹⁵ Medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih (prvi odstavek 374. člena ZOR).
¹⁶ VSL sklep I Cpg 379/2003.
¹⁷ Prim. 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁸ Vse izračune zakonskih zamudnih obresti je pritožbeno sodišče izdelalo z uporabo računalniškega programa VS RS , ki je pri sodišču v uradni rabi in so priloga te sodbe.
¹⁹ V skladu s katerim obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.
²⁰ Uradni list RS, št. 40/2007.
²¹ Prim. sodbo VS RS III Ips 9/2007 z dne 13. 10. 2008.
²² Dan, na katerega je izdelan obračun obresti, ki jih vtožuje tožeča stranka po tej postavki.
²³ V Sloveniji je od 1. januarja 2007 dalje zakonito plačilo sredstvo euro, pred tem slovenski tolar, pri čemer je bil ob spremembi valut nepreklicno določenem tečaju 1 EUR = 239,640 SIT, navedeni menjalni tečaj pa je pritožbeno sodišče upoštevalo pri vseh dosojenih zneskih v obravnavanem primeru.
²⁴ Od katere tožeča stranka v tem postopku zahteva še plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 12. 2001 dalje (prim. predlog za izvršbo).
²⁵ Pravilno 1. 12. 2001, opomba pritožbenega sodišča.
²⁶ Pred tem sta sicer po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča zapisali tudi, da „je skupen znesek glavnice in obresti od zgoraj navedenih datumov 3.581.947,20 SIT.“
²⁷ Tako N. Plavšak v OZ s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str.: 533.