1093. člen ZOR

Čeprav postopek razlastitve ni bil izpeljan v skladu z 49. členom ZRPPN in zato sporazum, ki je bil sklenjen v tem postopku ne more imeti moči izvršilnega naslova po 50. členu ZRPPN, pa ni mogoče mimo dejstva, da dogovor, ki sta ga o odškodnini za zemljišče parc. št. 490 predlagatelja sklenila z razlastitveno upravičenko, predstavlja najmanj pogodbo o poravnavi, za katero veljajo splošne določbe obligacijskega prava (prvi odstavek 1093. člena ZOR). To pa seveda pomeni, da sta se predlagatelja z nasprotno udeleženko sporazumela, kakšno odškodnino jima je zaradi odvzema zemljišča dolžna plačati, predlagatelja pa tudi nista nikoli zatrjevala, da bi bila ta pogodba o poravnavi razveljavljena v zakonskih rokih. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je država s tem, ko je dogovorjeno odškodnino izplačala, svojo obveznost v celoti izpolnila in predlagateljema ne dolguje ničesar več. V nepravdnem postopku za določitev odškodnine sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Sicer veljajo splošna pravila o povračilu stroškov v n

Uveljavitev določene razlage neke materialnopravne norme obligacijskega prava, do katere pride v določenem trenutku v sodni praksi, nikakor ne more imeti za posledico samodejnega izbrisanja vseh pravnih učinkov razpolaganj udeležencev obligacijskih razmerij, ki so se pred tem trenutkom odločili za določeno pogodbeno ureditev teh razmerij. Prav tako nevednost stranke (izvensodne) poravnave o tem, da bo pozneje, torej določen čas po sklenitvi poravnave, v sodni praksi uveljavljena neka drugačna razlaga materialnega prava, nikakor ne predstavlja zmotne predstave stranke poravnave o obstoju (ali neobstoju) nekega pravnega razmerja (v smislu prvega odstavka 1097. ZOR), niti njene zmotne predstave o obstoju nekega dejstva (v smislu drugega odstavka 1097. člena ZOR), katerega obstoj upošteva pri svoji odločitvi za sklenitev poravnave.

V razlogih sodbe o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in med samimi temi dokazi. Izvedenci posredujejo sodišču svoja zapažanja o pomembnih dejstvih, na podlagi svojega strokovnega znanja dajejo tudi mnenja o preteklih dogodkih. Katera dejstva so dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Glede toženčeve poslovne sposobnosti pri sklepanju izvensodne poravnave je sodišče izvedensko mnenje prav tako presodilo še v povezavi z ostalimi dokazi in sprejelo pravno odločitev, ki pa je bila v tem primeru drugačna od psihiatričnega mnenja.

Ugotovitveni zapisnik, ki ga v mejnem ugotovitvenem postopku podpišejo vsi prizadeti lastniki oziroma uporabniki, ni upravni akt, ampak pogodba o poravnavi, za katero veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo v ZOR določeno kaj drugega. Tožnik od sodišča ni zahteval ugotovitve neobstoja pravnega razmerja - ničnosti sklenjenega dogovora - ampak je zahteval, naj se ugotovi (ne)obstoj spornih dejstev - da zapisnika ni podpisal in da meja ni bila nesporno ugotovljena. Ker z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve spornih dejstev, tožba tožnika ne vsebuje pravilnega pravnega sklepa - je torej nesklepčna.

Tožnica ni upravičena do plačila nove odškodnine, ker ZOR ne omogoča, da bi oškodovani prejel odškodnino dvakrat. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica po pisnih pogajanjih med pravdnima strankama in ob pomoči svoje pooblaščenke podpisala sporazum, v katerem se je s toženo stranko sporazumela, da odškodnina za škodo, povzročeno ob gradnji plinovoda znaša 5.000 din, in se je s podpisom tega sporazuma izrecno odpovedala kakršnikoli dodatni zahtevi iz dotedanje gradnje plinovoda, je sodišče pravilno upoštevalo pisno sklenjeni sporazum za poravnavo med pravdnima strankama. Po 1093. členu ZOR jo je štelo za dvostransko pogodbo, ki je veljavna, saj je nobena od pogodbenih strank doslej ni izpodbila. Sodišče prve stopnje je tudi natančno preverilo morebitne razloge za ničnost pogodbe, na katero mora po 109. členu ZOR paziti po uradni dolžnosti, a jih ni našlo.

Sodna poravnava kljub temu, da izhaja iz dispozicije strank, ni pogodba v smislu 1089. in nadaljnjih členov ZOR, temveč sodna odločba, zato za sodno poravnavo ni mogoče uporabiti določb o ugovoru neizpolnitve po 1. odst. 122. čl. ZOR. Solidarnost dolžnikov ter enotnost upnikove terjatve pomeni, da delno ali popolno prenehanje obveznosti, ki ga doseže eden od solidarnih dolžnikov, učinkuje za vse sodolžnike (prim. 1. odst. 414. čl. ZOR). Zato je deloma utemeljen tudi ugovor tretjega dolžnika, saj je njegova solidarna obveznost deloma prenehala, kar je bilo ugotovljeno na podlagi ugovorov, ki jih je podal prvi dolžnik. Pogodba o prodaji poslovnega deleža je bila sklenjena med fizičnima osebama in ne med strankami tega postopka, zato kljub vpisu pogodbe v sodni register le-ta nikakor ne pomeni prenehanja obveznosti dolžnika - pravne osebe.

Ker je poravnava dvostranski posel, veljajo zanjo vsa pravila, ki veljajo za dvostranske pogodbe, med drugim tudi načelo enakopravnosti obligacijskih subjektov (11. člen ZOR) in načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Iz določbe 2. odstavka 15. člena je povzeti, da nesorazmerje vrednosti dajatev ni vedno sakcionirano, ampak le tedaj, kadar zakon določi v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice.

Prvotno je šlo za plačilo toženčevih obveznosti po kreditni pogodbi, po med pravdo sklenjeni izvensodni poravnavi pa so bile prej sporne okoliščine urejene, tako da stranki pravic iz prejšnjega razmerja ne moreta več uveljavljati. Vsaka stranka lahko zahteva samo izpolnitev obveznosti iz poravnave.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bila predmet poravnave tudi v tej pravdi vtoževana škoda in da tožnica ni predložila niti enega dokaza, da bi po poravnavi 15.5.1995 nastala kakšna nadaljnja škoda, s katero ob sklepanju poravnave tožnica ni mogla računati niti jo mogla predvideti.

Poravnava, ki je sklenjena brez posredovanja sodišča, je pogodba, s katero pogodbeni stranki na podlagi vzajemnega popuščanja uredita medsebojne pravice in obveznosti. Taka poravnava ne predstavlja izvršilnega naslova. V primeru, da pogodbena stranka s poravnavo prevzetih obveznosti ne izpolni, lahko druga stranka (tako kot pri vsaki pogodbi) zahteva sodno varstvo (izpolnitev dogovorjene obveznosti). Tožeča stranka s tožbo ne zahteva nič drugega kot le to, kar se ji je tožena stranka kot sopogodbenik zavezala izpolniti, pa ni izpolnila.

Po določilu 1093. člena ZOR za pogodbo o poravnavi veljajo tudi splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega. Pogodbo pa je proti volji druge stranke oziroma pogodbenika možno razveljaviti le v primeru, če so bili ugotovljeni razlogi, zaradi katerih je ta izpodbojna (prvi odstavek 112. člena ZOR). Ker v obravnavanem primeru v postopkih na nižjih stopnjah niso bile ugotovljene okolnosti, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna poravnava lahko neveljavna (posebno členi 60 do 65 ZOR), sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili, ko sta tožbeni zahtevek tožnikov zavrnili.

Za poravnavo veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega. In ker zakon tu ne izključuje možnosti razveze zaradi spremenjenih okoliščin, veljajo določbe 133. člena in nasl. ZOR tudi za sodno poravnavo.

Po določilu prvega odstavka 1093. člena ZOR za poravnavo veljajo splošne določbe zakona o dvostranskih pogodbah, razen če je določeno kaj drugega. Torej veljajo tudi določila o predmetu pogodbe in njegovi določenosti ali določljivosti (46. in 50. člen ZOR). Ni potrebno, da je predmet pogodbe precizno določen, zadostuje, da je ugotovljiv, se pravi, da je določena vrsta, kvaliteta in kvantiteta, ki se da spoznati glede na okoliščine, v katerih je bila sklenjena pogodba. V danem primeru je sporen le način preračunavanja tuje valute v slovenski tolar, tega pa je mogoče ugotoviti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji 14.12.1995 sprejelo pravno mnenje, po katerem gre upniku pravica, da v primeru, če med strankama pri denarni obveznosti z valutno klavzulo ni govora o uporabi določenega tečaja tuje valute in je v izpolnitvenem kraju več pooblaščenih bank z različnimi tečaji tujih valut, sam izbere menjalniški tečaj v kraju plačila in ob času plačila terjatve, in to prodajni tečaj (Pravna mnenja VSS 2/95, str.9).

Določila v oporoki, da oporočni dedič dobi premoženje zapustnice, če bo skrbel za oskrbo oporočiteljičine sestre, ne pomeni nujno fideikomisarične substitucije, ampak gre lahko za odložni pogoj. Vsekakor je treba ugotoviti pravo voljo oporočiteljice.

Če je upnik s podpisom odrečne izjave nepogojno sprejel (poravnalno) ponudbo zavarovalnice - dolžnika o ureditvi spora, je nastalo pravno (pogodbeno - poravnalno) razmerje med pogodbenikoma. Na nastanek tega razmerja ne more vplivati okolnost, da je upnik naslovil na sodišče, kjer je tekla pravda zoper dolžnika, še vlogo, da terja mimo po dolžniku ponudene izpolnitve še kaj drugega, ker sodišče ni sodelovalo v dogovarjanjih med strankama.