279. člen ZOR

Tožena stranka je sama navajala, da je bil A. njen pooblaščenec, ker dela tožničinih trditev, da "se je (A. A.) pred uvedbo izvajalca v posel tako tudi pismeno identificiral in da je bila tudi ženina izjava, da bo vse aktivnosti v vezi celotne pogodbe št. 6/98 vodil njen mož", v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zato v tem pritožbenem postopku tudi ne more uspeti s sklicevanjem na tretji odstavek 85. člena ZOR v smislu, da je šlo za poslovanje med dvema gospodarskima družbama in da mora zato vsak pogodbenik vedeti, da mora za pravno veljavnost sklenjenih pravnih poslov in pogodb to odobriti in skleniti zakoniti zastopnik ali njegov pooblaščenec. Stranke gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti. Zaradi obstoja veljavnega Zapisnika pravni temelj vtoževane terjatve ni več v gradbeni pogodbi št. 6/98, temveč v omenjenih zapisnikih. Določba o prepovedi obrestnih obresti ima naravo kogentnega predpisa, katerega uporabe pa stranki s pogodbo ne moreta izključiti.

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Zaradi pravne neurejenosti zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti, spremenjene ureditve obrestovanja občasnih denarnih dajatev (3. odst. 279. člena ZOR), opustitve plačila odškodnine v višini zamudnih obresti, (276. člen prej veljavnega ZPIZ-1) itd., sodna praksa ni bila enotna, niti dosledna. To je veljalo tudi za odločitve revizijskega sodišča, v katera je že leta 2000 in 2002 poseglo Ustavno sodišče RS. Kljub temu je bilo še 9. 5. 2016 (VIII Ips 308/2016) zavzeto stališče, da do zamude v izpolnitvi dajatve (pokojninske) ne more priti, dokler ni priznana z izvršljivim posamičnim upravnim aktom ali z izvršljivo sodno odločbo. Na ostalih področjih socialne varnosti, npr. povračilu stroškov zdravljenja v tujini, pravicah iz javnih sredstev, štipendijah, denarnih dajatev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin itd., pa so bili zahtevki o zakonskih zamudnih obrestih praviloma presojani ob uporabi določb OZ. Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 187/2018 z dne 18. 6. 2019 odstopilo od stališča, zavzetega v sodbi VIII Ips 308/2016. Gre za spremembo sodne prakse glede sojenja o zakonskih zamudnih obrestih pri denarnih dajatvah iz ob

Konkretna terjatev iz naslova mesečne rente, ki izvira iz pravnomočne odločbe in zapade v plačilo po izdaji odločbe, je občasna terjatev, ki na podlagi drugega odstavka 379. člena ZOR (ki se v obravnavni zadevi uporablja skladno s 1060. členom OZ) zastara v treh letih. Zastaranje se pretrga z dolžnikovo pripoznavo dolga, ki je lahko izrecna ali pa tudi konludentna, na primer z dolžnikovim plačilom dolga. Za presojo, ali je v obravnavnem primeru z dolžnikovimi nesporno opravljenimi plačili rente prišlo do pretrganja zastaranja, pa je tudi po oceni višjega sodišča treba ugotoviti dolžnikovo voljo v zvezi z opravljenimi plačili. Ker je bilo že iz upnikovih navedb v predlogu za izvršbo razvidno, da je dolžnik iz naslova dolgovane rente nekaj plačeval, vendar po upnikovem mnenju ne toliko, kot je dolžnik po izvršilnem naslovu dolgoval, dolžnik pa je obstoj svoje obveznosti zanikal, ni mogoče šteti, da je dolžnik z opravljenimi plačili pretrgal zastaranje v smislu drugega odstavka 387. člena ZOR. Ker pa je dolžnik v konkretnem primeru štel, da upniku ne dolguje ničesar oziroma da je s plačili, ki so bila nesporno opravljena, poravnal svojo obveznost v celoti, ni mogoče ugotoviti

Če je v neposredno izvršljivem notarskem zapisu določba, da mora dolžnik plačati tudi obresti od obresti za čas od vložitve predloga za izvršbo dalje, to predstavlja veljaven izvršilni naslov.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je procesni standard obrazloženosti sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Zato tudi ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe in tudi ni pomembno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja in končno zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo. Določba 376. člena OZ2 (prepoved ultra alterum tantum) je bila v izpodbijani sodbi uporabljena tako, kot se glasi; sodišči prve in druge stopnje sta v skladu z navedeno povsem jasno zakonsko določbo, ki ne dopušča nobene drugačne pomenske razlage kot izhaja iz jezikovne analize povzetka besedila določbe, pravilno poudarili, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, tudi v primerih, kakršen je sporni, ko so začele teči že pred uveljavitvijo OZ. Ni materialnopravno utemeljen revizijski očitek, da bi moral biti upoštevan triletni rok iz 372. člena ZOR v delu zahtevka kapitaliziranih zamudnih obresti, saj v takšnih pri

Določba 1. odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Smisel določbe 1. odstavka 279. člena ZOR je v omejitvi zamudnih obresti pri periodičnih dajatvah, ki sicer lahko dosežejo nesorazmerno visoke zneske. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 279. člena ZOR, ki tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev, v kolikor ni z zakonom dovoljena, se namreč ne nanaša na plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (tretji odstavek 279. člena ZOR). Tožnik je zato upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od vsote zneskov denarnega nadomestila za brezposelnost oz. njegove razlike od vložitve tožbe dalje in ne od zapadlosti posameznih zneskov dalje.

Po cesiji ima prevzemnica nasproti dolžniku enake pravice, kot so jih imeli do odstopa terjatev nasproti njemu odstopniki (prvi odstavek 440. člena ZOR). Na vsebino obveznosti dolžnice pa ni vplival niti nadaljnji odstop terjatev toženi stranki. Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, so ohranile samostojno naravo. Gre za samostojne terjatve z različnimi datumi zapadlosti, različno obrestno mero, … Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko, zaradi česar je stališče izpodbijane sodbe o neizpolnjenosti pogojev za pobot utemeljeno. Upnik je od vložitve zahtevka za plačilo zapadlih neplačanih obresti upravičen do plačila procesnih obresti. Istočasno, če glavnica še ni bila plačana, pa je upravičen do obresti od glavne terjatve po takšni obrestni meri, po kakršni so te tekle do vložitve omenjenega zahtevka. Tožeči stranki namreč z vložitvijo zahtevka ni prenehalo obrestovanje glavne terjatve po tisti (pogodbeno dogovorjeni) obrestni meri (zamudnih obresti), po kateri se je ta obrestovala do trenut

Ker sta pravdni stranki v pogodbi določili način valorizacije pogodbene vrednosti z indeksom TOM, ki ga Statistični urad RS tudi po 01. 01. 2007 še vedno izračunava in izračun objavlja na svojih spletnih straneh, za kar je pristojen, ne more biti nobenega utemeljenega razloga za prenehanje valorizacije po tem datumu. Okoliščina, da je po vključitvi Republike Slovenije v euro območje stopnja inflacije bistveno nižja kot v času sklenitve pogodbe je sama po sebi upoštevana v višini TOM, kot merilu indeksacije obveznosti. To pomeni, da je indeksacija v tem obdobju ustrezno nižja. Zgolj to pa ne more biti razlog za izključitev indeksacije, ki sta jo pravdni stranki izrecno dogovorili v pogodbi v dopustnem obsegu.

Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre pri tem še vedno za samostojne terjatve. Iz navedb tožene stranke in iz (pravočasno) predloženih dokaznih listin, ki dokazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Tožena stranka bi morala pri pobotanju navesti, katere konkretne terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom. Na pravne posledice prekluzije dokazov sodišče stranke ni dolžno posebej opozarjati, saj prekluzija nastane na podlagi samega zakona. Za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov mora biti izpolnjen pogoj nekrivde. Sodišču ni treba pozivati strank k dopolnitvi navedb in predložitvi dokazov glede tistih dejstev oziroma dokazov, na katere je opozorila že nasprotna stranka. Sodišče je dolžno ugotoviti višino terjatev v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba prej dokazati. Pri pobotanju v pravdi ugotovi sodišče likvidnost takrat, ko obravnava upravičenost pobotanja. Če se tudi takrat višina terjatve ne da ugotoviti, se pobotanje ne more opr

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Ker je določba 288. člena OZ dispozitivne narave, se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen način vračunavanja. Po presoji revizijskega sodišča je do takšnega dogovora prišlo tudi v konkretni zadevi, saj je tožnik s konkludentnim ravnanjem – sprejemom delnega plačila brez pridržka – pristal na ponujeno (drugačno) vračunavanje s strani prve toženke. Dejstvo vložitve tožbe, s katero je tožnik zahteval plačilo glavnice s pripadki, ne pomeni zahtevka za plačilo procesnih obresti v smislu 381. člena OZ oziroma prvega odstavka 279. člena ZOR. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Iz posojilne pogodbe je razvidno, da ima banka pravico razdreti pogodbo zaradi nerednega plačevanja anuitet. Gre za njeno pravico in ne za dolžnost. Posledica kršitve notifikacijske dolžnosti ni prenehanje porokove obveznosti, temveč upnikova odškodninska odgovornost. Proti poroku se zastaranje pretrga le, če je bilo pretrgano zastaranje zoper glavnega dolžnika zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika.

Glede na to, da odškodnina leasingodajalcu škode, ki mu je nastala, ne sme presegati, je bilo potrebno v skladu s tretjim odstavkom 266. člen ZOR od vsote leasing obrokov odšteti vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Tožena stranka je odštela vrednost vozila, kot jo je ocenil izvedenec V. K., to je 22.934,42 EUR. Tudi v pritožbi tožena stranka sicer vztraja pri upoštevanju tega izvedenskega mnenja, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v primeru izvedenskega mnenja izvedenca K. za predpravdno (s strani tožene stranke naročeno) strokovno mnenje. Kot tako pa ni dokaz (marveč del trditvenega gradiva tožene stranke) in ga sodišče tudi ni dolžno obravnavati kot dokaz.

Zneski družinske pokojnine, ki bi morali biti izplačani tožnicam, so izhajali že iz obdobja pred 1. 1. 2000. Tožena stranka je bila v zamudi z njihovim izplačilom brez krivde tožnic, vendar je zakon (drugi odstavek 276. člena ZPIZ-1) posledice takšne zamude v obliki odškodnine v višini zamudnih obresti določil šele s 1. 1. 2000. Zato je bila od uveljavitve te določbe tožena stranka dolžna od skupnega zneska obrokov družinske pokojnine pred 1. 1. 2000, prav od takrat dalje izplačati tožnicam odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti. Zaradi pomanjkanja pravne podlage pa ni bilo razlogov, da bi te zamudne obresti (oziroma odškodnino v takšni višini) obračunali že za obdobje pred 1. 1. 2000.

Ker je druga toženka solidarni porok k obema leasing pogodbama, pomeni zastaranje glavnih obveznosti (obveznosti iz leasing pogodb) tudi zastaranje poroštvenih obveznosti.

Obveznost tožene stranke v zvezi z vračilom sredstev iz naslova stimulativnega dela osebnega dohodka, mesečnih vplačil, regresov za letni dopust in razlik v plači, ki so bila vplačana z namenom notranjega odkupa, ni odškodninska (ampak se presoja na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi), tako da ni bistveno, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno in ali ji je mogoče pripisati krivdo.

Subrogacija pomeni prehod cele terjatve, tako glavnice kot tudi stranskih terjatev, kamor sodijo obresti. Zato si toženka napačno razlaga 303. člen ZOR, po katerem izpolnitelj od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Navedena zakonska določba ne živi sama zase in jo je treba razumeti in uporabljati v okviru zakonske ureditve samega instituta subrogacije.

Za obdobje, ko je veljal ZOMZO, je bila podlaga za uporabo konformne metode izrecna zakonska določbe, v ZPOMZO pa je bila podlaga za uporabo te metode določena posredno, t.j. z upoštevanjem valorizacijskega elementa pri določanju višine obrestne mere zakonskih zamudnih obresti.

Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti, pripišejo h glavnici, še vedno predstavljajo obresti kot stransko terjatev.