1089. člen ZOR

Tožena stranka je sama navajala, da je bil A. njen pooblaščenec, ker dela tožničinih trditev, da "se je (A. A.) pred uvedbo izvajalca v posel tako tudi pismeno identificiral in da je bila tudi ženina izjava, da bo vse aktivnosti v vezi celotne pogodbe št. 6/98 vodil njen mož", v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zato v tem pritožbenem postopku tudi ne more uspeti s sklicevanjem na tretji odstavek 85. člena ZOR v smislu, da je šlo za poslovanje med dvema gospodarskima družbama in da mora zato vsak pogodbenik vedeti, da mora za pravno veljavnost sklenjenih pravnih poslov in pogodb to odobriti in skleniti zakoniti zastopnik ali njegov pooblaščenec. Stranke gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti. Zaradi obstoja veljavnega Zapisnika pravni temelj vtoževane terjatve ni več v gradbeni pogodbi št. 6/98, temveč v omenjenih zapisnikih. Določba o prepovedi obrestnih obresti ima naravo kogentnega predpisa, katerega uporabe pa stranki s pogodbo ne moreta izključiti.

S poravnavo se stranki zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti, zato višina dogovorjene odškodnine ne more biti razlog za ničnost ali izpodbojnost izvensodne poravnave. Dejstvo, da je bil tožnik prepričan, da mu bo s poravnavo tožena stranka plačala le del odškodnine, materialnopravno ne more predstavljati nesporazuma, temveč gre lahko le za bistveno zmoto.

Po ustaljeni sodni praksi je treba ločiti tisto vzdrževanje groba, ki je zaradi smrti določene osebe objektivna nujnost njegovih bližnjih, od tistega, ki ga bližnji izvršujejo zaradi ohranjanja spomina na umrlega. Za pravno priznano premoženjsko škodo je mogoče šteti le prvo obliko, in sicer v obsegu, ki zajema krajevnim razmeram primerne stroške ureditve groba po pokopu in v času žalovanja. S poravnavo pogodbene stranke odstranijo le negotovost v zvezi s posledicami, ki jih je v trenutku njene sklenitve mogoče pričakovati po običajnem, normalnem teku stvari. Ni pa z njo zajeto prikrajšanje, ki nastane, če se po njeni sklenitvi pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo sodišče pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

Pri vračilu štipendije na podlagi sklenjene izvensodne poravnave, s katero je dogovorjeno obročno plačilo, gre za obročno odplačilo dolga, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, ki začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel tožnik (štipenditor) pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Uveljavitev določene razlage neke materialnopravne norme obligacijskega prava, do katere pride v določenem trenutku v sodni praksi, nikakor ne more imeti za posledico samodejnega izbrisanja vseh pravnih učinkov razpolaganj udeležencev obligacijskih razmerij, ki so se pred tem trenutkom odločili za določeno pogodbeno ureditev teh razmerij. Prav tako nevednost stranke (izvensodne) poravnave o tem, da bo pozneje, torej določen čas po sklenitvi poravnave, v sodni praksi uveljavljena neka drugačna razlaga materialnega prava, nikakor ne predstavlja zmotne predstave stranke poravnave o obstoju (ali neobstoju) nekega pravnega razmerja (v smislu prvega odstavka 1097. ZOR), niti njene zmotne predstave o obstoju nekega dejstva (v smislu drugega odstavka 1097. člena ZOR), katerega obstoj upošteva pri svoji odločitvi za sklenitev poravnave.

Razlagalno pravilo iz drugega odstavka 99. člena ZOR, po katerem se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, pa se uporabi samo za razlago spornih določb pogodbe. Ključen kriterij za (ne)uporabo drugega odstavka 99. člena ZOR je namreč okoliščina o (ne)spornosti pogodbenega določila, saj navedena določba govori o spornih in ne morda o nejasnih določbah. To pa pomeni, da lahko stranka tudi v primerih na videz jasnega pogodbenega zapisa v pravdi uveljavlja, da je sporen in da je bil skupen namen pogodbenih strank drugačen, kot na prvi pogled izhaja iz zapisa poravnave, če se presoja tako, kot se glasi.

Sodišči sta ugotovili, da je toženka tožniku ponudila poravnavo, ki je tožnik ni sprejel, kar priznava tudi sam. Če ni poravnave, pa ni utemeljen tožnikov zahtevek, ki temelji na dejstvu, da je tožena stranka ponujala odškodnino z upoštevanjem 25 % sokrivde tožnika in je zato od priznane odškodnine odbila 1,722.177 tolarjev. To so bila pogajanja, ki jih tožnik ni sprejel, zato njihova vsebina ne veže niti toženke, niti tožnika.

Tožnikove zdravstvene težave, ki so povezane z obravnavano poškodbo, so obstajale ob sklenitvi druge poravnave, in se po njej nadaljevale, zato ne predstavljajo nenadnih in nepredvidljivih sprememb v smeri poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi katerih bi tožniku lahko nastala nadaljnja škoda.

Pogodba o poravnavi dolga ne predstavlja samostojno urejenega tipa pogodbe. Njena narava je odvisna od okoliščin konkretnega primera, največkrat pa bo imela prvine novacije in poravnave.

Oškodovancu pripada pravica zahtevati odškodnino za tisto negmotno škodo, ki presega škodo, ki je bila znana ob sklepanju izvensodne poravnave in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari (203. členu v povezavi z 200. členom ZOR). "Dodatno" odškodnino je torej mogoče zahtevati, kadar je po sklenjeni poravnavi prišlo do škode zaradi nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Gre za tako poslabšanje zdravstvene stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti.

Vrhovno sodišče se strinja, da glede na ugotovitev o nepodanosti subjektivnega elementa, sodišču objektivnega elementa oderuštva ni bilo treba ugotavljati, saj morata biti v skladu z določbo 141. člena ZOR podana oba elementa kumulativno.

Invalidnina, ki predstavlja denarni prejemek, do katerega je zavarovanec upravičen v primeru telesne okvare, po svoji vsebini bližje odškodnini za nepremoženjsko škodo; tako stališče se je namreč že trdno izoblikovalo v sodni praksi, podpira pa ga tudi pretežni del pravne teorije(1). Zato se lahko nadomestilo za telesno okvaro upošteva zgolj pri prisoji denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri izgubi zaslužka, ki predstavlja obliko materialne škode, pa je ni mogoče upoštevati, in to niti v primeru, če je bila pri odškodnini za nepremoženjsko škodo oškodovancu izplačevana invalidnina neupravičeno spregledana

Poravnavo, sklenjeno v denacionalizacijskem postopku je torej treba vključiti v odločbo o denacionalizaciji, saj šele z izvršljivostjo te odločbe postane izvršljiva tudi vsebina poravnave. Poravnavi, sklenjeni v denacionalizacijskem postopku postali izvršljivi šele z odločbo o denacionalizaciji in to po določilih Zakona o upravnem postopku - ZUP. Ker pa izvršljivost takšnih poravnav ureja poseben zakon in je zato predpisan upravni postopek, je očitno, da teh poravnav ni mogoče uporabiti kot pravne podlage za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine v pravdnem postopku, saj tovrstna odločitev sploh ne spada v sodno pristojnost.

Narava pogodbe o pripoznavi dolga je sicer odvisna od okoliščin konkretnega primera. Po naravi stvari pa ima največkrat prvine novacije in poravnave. V takšnem primeru je dolg po takšni pogodbi nova glavnica, ki je v razmerju do dolga iz primarne obveznosti abstraktna.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo vnovič odločiti o tem ali je bil obravnavani dedni dogovor sklenjen v obliki sodne poravnave ali pa gre za pogodbo civilnega prava, pri čemer bo moralo svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti, tako da jo bo mogoče preizkusiti.

Pogodbeni stranki sta določili več predpostavk za nastop izpolnitvenega ravnanja tožene stranke oziroma za začetek učinkovanja njene obveznosti. Posledica takšne določitve navedenih dejstev, kot pogoja za učinkovanje dogovora o obveznosti tožene stranke, je v tem, da v primeru njihovega nenastopa, obveznost tožene stranke, s tem pa tudi pogodba med strankama, ne nastane. Ne da bi se spuščali v vprašanje, ali je bilo navedene pogoje sploh mogoče uresničiti, na kar med drugim v svoji pritožbi cilja tudi tožeča stranka, je posledica tako nenastopa odložnega pogoja (pogojev) kot tudi okoliščine, da je bila pogodba sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, enaka, torej neučinkovitost takšne pogodbe. Pogodba o poravnavi ni pretrgala zastaranja, saj je, kot je bilo ugotovljeno, brez učinka. Tudi sicer ne bi imela učinka pretrganja zastaranja za prvotno obveznost, saj ne vsebuje pripoznave terjatve v znesku, ki je predmet te tožbe. Institut pripoznave se tudi sicer ne sklada z namenom pogodbe o poravnavi, ki je v tem, da stranki sporno in negotovo razmerje prekineta z vzajemnimi popustitvami.

Odločitev o plačilu temelji na med pravdo sklenjenim sporazumom, ki je opredeljen kot pogodba o poravnavi, saj so stranke medsebojni spor z vzajemnimi popustitvami odpravile z določitvijo konkretnih vzajemnih pravic in obveznosti. Navedena pogodba ima učinke novacije v smislu 348. člena ZOR, saj so stranke prejšnjo obveznost tožencev iz tožničinega deleža v družbi nadomestile z novo obveznostjo tožencev, to je z izplačilom deleža s plačilom konkretnega zneska.

Sodišče na poravnavo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama pred pravdo, ni bilo vezano. Iz poravnave, ki jo je tožnik vložil v dokazne namene, pa ne izhaja, da bi stranki sklenili pogodbo po členu 1089 ZOR o odškodninski odgovornosti tožnikovega delodajalca za škodni dogodek, v katerem se je tožnik poškodoval.

Ker sta sodišči ugotovili, da so se težave zaradi lumboishialgije pojavile že pred sklenitvijo poravnave, da je tožnik zato hodil na številne preglede in da se tudi poslabšanje po sklenitvi poravnave kaže le v obliki za lumboishialgijo tipičnih recidivov, ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da gre za novo škodo.

Toženka je na dan sklenitve sodne poravnave vedela za novo operacijo, saj je bila v zvezi z njo že na razgovoru pri zdravniku in dogovorjena za datum posega. Logičen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je po pogovoru z zdravnikom vedela za neugodnosti, povezane s tem posegom, saj to sodi v okvir zdravnikove pojasnilne dolžnosti in je tako lahko v zvezi s predvideno operacijo tudi približno ocenila elemente posameznih oblik nepremoženjske škode, ki jo v tem postopku uveljavlja kot novo škodo. Pravilno je zato sklepanje, da se je poravnavala tudi glede odškodnine za škodo, ki je bila tedaj predvidljiva.