28. člen ZOR

Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je veljal v času sprejetja ponudbe v obravnavani zadevi (1. 4. 2014), je omogočal sklenitev pravnega posla prodaje kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije tudi po izteku roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, če je bil sprejem ponudbe v tem roku posredovan upravni enoti, čeprav ni bil ob tem posredovan tudi prodajalcu. V takem primeru je bil pravni posel sklenjen, ko je informacijo o sprejemu ponudbe prejel prodajalec od upravne enote skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Tožena stranka je sama navajala, da je bil A. njen pooblaščenec, ker dela tožničinih trditev, da "se je (A. A.) pred uvedbo izvajalca v posel tako tudi pismeno identificiral in da je bila tudi ženina izjava, da bo vse aktivnosti v vezi celotne pogodbe št. 6/98 vodil njen mož", v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zato v tem pritožbenem postopku tudi ne more uspeti s sklicevanjem na tretji odstavek 85. člena ZOR v smislu, da je šlo za poslovanje med dvema gospodarskima družbama in da mora zato vsak pogodbenik vedeti, da mora za pravno veljavnost sklenjenih pravnih poslov in pogodb to odobriti in skleniti zakoniti zastopnik ali njegov pooblaščenec. Stranke gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti. Zaradi obstoja veljavnega Zapisnika pravni temelj vtoževane terjatve ni več v gradbeni pogodbi št. 6/98, temveč v omenjenih zapisnikih. Določba o prepovedi obrestnih obresti ima naravo kogentnega predpisa, katerega uporabe pa stranki s pogodbo ne moreta izključiti.

Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da je bil tožbeni zahtevek mandanta utemeljen. Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost torej le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je odvetnik opustil. V določenih primerih lahko konkludentni odstop od pogodbe predstavlja tudi vložitev tožbe. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Tožeča stranka namreč ni izkazala svojega odstopnega upravičenja po 127. členu ZOR, saj v tožbi ni podala nobenih trditev o tem, da iz ravnanja tožene stranke očitno izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Ker je tožečo stranko na nesklepčnost tožbe izrecno in jasno opozorila že tožena stranka v prvostopenjskem postopku VIII Pg 1303/2007, je dolžnost po dodatnem opozarjanju tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča odpadla.

Iz konkludentnih ravnanj mora izhajati jasno izražena volja, da so lahko pravno relevantna. V nasprotnem primeru bi vsaka pasivnost oziroma opustitev pravno relevantnih ravnanj že sama po sebi pomenila „tiho strinjanje“ ali „tiho pristajanje“ tudi na tista ravnanja nasprotne pogodbene stranke, ki pomenijo poskus nastanka ali preoblikovanja oziroma spremembe pogodbenega dogovora.

Sodišče mora pravni standard konkludentno ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji oškodovančeva volja privoliti v škodo, v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti s presojo okoliščin, v katerih je bilo oškodovančevo ravnanje storjeno.

Res je bil v pogodbi določen rok plačila prekoračen, vendar pa je T., d.d. s tem, ko je po izteku fiksno določenega roka za plačilo obveznosti, za neplačan del kupnine vložila izvršbo, jasno izrazila voljo, da pogodba ostane v veljavi. Izjava volje je namreč lahko podana tudi s konkludentnimi dejanji. Prodajalec je bil torej pripravljen sprejeti izpolnitev tožeče stranke tudi po poteku dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, in se torej vložitev predloga za izvršbo šteje za obvestilo, da se pogodba ohrani v veljavi in zahteva njeno izpolnitev.

V obravnavanem primeru je bil zahtevek postavljen kot nadomestno upravičenje po 312.členu ZPP (facultas alternativa). Tožnik zoper toženca uveljavlja (le) en zahtevek, tožencu pa ponudi možnost, da mu je ni treba izpolniti, če izpolni drugo dajatev, ki mu je ponujena kot nadomestna izpolnitev. Ne gre za drug tožbeni zahtevek, pač pa za civilno pravno ponudbo, ki je podvržena pravilom civilnega prava. Za postavitev infrastrukture v javno korist preko njihove nepremičnine je bilo dano vnaprejšnje dovoljenje pravnih prednikov tožeče stranke, poleg tega v nadaljnjih dvajsetih letih kljub nerealiziranim pogojem za plačilo odškodnine in pomaknitev droga v smeri proti cesti, niso nasprotovali postavljeni infrastrukturi. To pomeni, da so s posegom v svojo lastninsko pravico že vnaprej soglašali oziroma ga kasneje s konkludentnimi dejanji (s svojim molčečim pristankom nanj) odobrili. Na ta način podano in odobreno soglasje lastnika nepremičnine s postavitvijo infrastrukture v javno korist izključuje protipravnost posega v lastninsko pravico, ne glede na to, da zaradi neplačila odškodnine ni prišlo do realizacije pogodbe (dogovora) o nepravi služnosti.

Sposobnost razsojanja je dejstvo, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Nerazsodnost (nesposobnost razsojanja) mora dokazati tisti, ki se nanjo sklicuje.

Glede na ugotovljeno (in v pogodbi upoštevano) pomoč prvotoženca izročevalki do sklenitve izročilne pogodbe ter dogovorjene bodoče obveznosti prvotoženca do izročevalke je pravilen zaključek o odplačni naravi sklenjene izročilne pogodbe. Izročevalka je prvotožencu premoženje izročila kot odmeno za preteklo dolgoletno pomoč in tudi kot odmeno za bodočo finančno pomoč in skrb. Ni torej mogoče pritrditi, da se je želel prvotoženec s pogodbo le nemoralno okoristiti na škodo drugih dedičev in si izgovoriti nesorazmerno premoženjsko korist. Vednost preživljalca, da je preživljanec hudo bolan in da se bliža konec njegovega življenja, sama po sebi ne pomeni moralno zavržnega dejanja pri sklepanju pogodbe in ne vpliva na njeno veljavnost. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da so nične vse pogodbe, ki jih sklepajo bolni ljudje z namenom zagotoviti si potrebno nego in oskrbo v času hude bolezni in proti koncu svojega življenja.

Če toženec poroštvene izjave pred podpisom ni prebral, je ravnal neskrbno pri oblikovanju svoje izjave volje, kar pa ga ne razbremenjuje z njo prevzete obveznosti. Sklenitev sodne poravnave glede uveljavljene terjatve med upnikom in glavnim dolžnikom sama zase še ne bi imela za posledico prenehanja obveznosti drugega solidarnega dolžnika – poroka. Takšna posledica bi zanj nastopila (še)le v primeru, ko bi bila solidarna obveznost, na katero bi se nanašala, tudi popolnoma izpolnjena.

V sfero ugotavljanja obstoja pogodbe in njene vsebine sodi, ali je volja bila in ali je bila izražena z besedami, z običajnimi znaki, ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Ravnanje strank (kot objektivno zaznavno dejstvo) v času, dokler med njima ni prišlo do spora, je lahko le indic oziroma dejstvo, s pomočjo katerega sodišče sklepa o obstoju drugega dejstva – njune volje (kot subjektivnega dejstva). Čeprav gre za sklepanje, ne gre za pravna, pač pa še vedno dejanska vprašanja.

Zmotna je presoja sodišč prve in druge stopnje, da je treba daritveni namen presojati ob trenutku prehoda posesti in ne ob trenutku sklenitve pogodbe.

Zatrjevana vlaganja so zgolj povečala kakovost, funkcionalnost in posledično vrednost že obstoječe nepremičnine. Niso pa spremenila njene substance in zgolj slednje je kriterij, onkraj katerega je moč vlaganja v že obstoječo zgradbo šteti kot materialnopravno tako pomembna, da utemeljujejo stvarnopravni zahtevek.

To, da rok v SZ ni bil določen, ne pomeni, da pravica terjati sklenitev najemne pogodbe ne zastara, ampak zgolj to, da je uveljavitev takšnega zahtevka omejena s splošnim zastaralnim rokom na podlagi 371. člena ZOR, ki je veljal v času nastanka tega obligacijskega razmerja. Veljavna je lahko tudi pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, če so izpolnjeni pogoji po 73. členu ZOR, vendar pa mora biti pogodba najprej sklenjena, šele nato lahko konvalidira.

Dobavo blaga je mogoče šteti kot konkludentno izjavo volje, vendar pa mora iz takšne izjave volje tudi jasno izhajati, kdo je naslovnik ponudbe. Ponudba se mora nanašati na določeno osebo, zato mora biti izražena na tak način, da lahko naslovnik ponudbe zanesljivo sklepa, da se predlog za sklenitev pogodbe nanaša prav nanj.

Ker je bila prava pogodbena volja med pravdnima strankama sporna, sta jo sodišči kljub obstoječi pogodbi in aneksoma morali ugotavljati. Sodišče je pri ugotavljanju prave pogodbene volje presojalo določbe pogodb in ocenjevalo tudi druge izvedene dokaze (izpovedi strank, izvedensko mnenje, sporazume) in na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da sporazumi niso veljali kot računi in ne predstavljajo delitve dohodka, kot je zatrjeval tožnik. Tožnik bi moral zatrjevati dejstva, ki utemeljujejo njegov zahtevek za plačilo, da bi bila njegova tožba sklepčna.

"Protispisnost" obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na dokaz sploh ne sklicuje ali če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot izhaja iz listine oziroma izpovedbe priče. V teh primerih gre za dokazno oceno, ne pa za "protispisnost". Bistvo presoje, ali je zaradi neskladja razlogov podana absolutna bistvena kršitev glede sestave odločbe, je v testu, ali ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Kadar med samima pogodbenikoma ni spora, da določena parcela ni bila predmet pogodbe, zapis tudi te parcele v pogodbi kot zapis njune pogodbene volje ne more povzročiti, da pogodba v tem delu nastane. Zunanji izraz pogodbene volje, ki pa je dejansko ni bilo, je sicer omogočil

Res se dobrovernost posesti domneva, vendar pa je sklep o (ne)obstoju dobre vere materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Sama uporaba domneve dobrovernosti tudi ne sme biti preširoka. To pomeni, da je sicer ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, vendar pa je takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki ji nasprotujejo. Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski - dejanska oblast nad stvarjo in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Navedeno se nanaša tudi na pravne prednike priposestvovalca.

Ker je bila tožnica ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi v takšnem duševnem stanju, da je bila nesposobna smiselno razumeti pomen svojega ravnanja in s tem tudi nesposobna, da bi veljavno izrazila svojo voljo za odpoved delovnega razmerja, ni obstajala niti dejanska niti pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja.

Pravilno pa je prvostopno sodišče tudi ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za pridružitev novega tožnika po 2. odst. v zvezi s 1. odst. 191. člena ZPP. Tožeči stranki glede na sporni predmet sicer nista v pravni skupnosti niti se njune pravice ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago niti se njuna zahtevka ne opirata na istovrstno pravno in dejansko podlago. Gre pa v dani pravni in dejanski situaciji po oceni pritožbenega sodišča za primer dogovorjene solidarnosti na upniški strani (406. člen OZ, prej 425. člen ZOR) izražene s konkuldentnimi ravnanji (1. odst. 18. člena OZ, prej 1. odst. 28. člena ZOR). RS je namreč s pridružitvijo prvotožeči stranki in postavitvi zahtevka na izročitev nepremičnine njej in prvotožeči stranki pristala na solidarnost s prvotožečo stranko, kar velja tudi za prvotožečo stranko, saj se ta pridružitvi RS in tožbenemu zahtevku, ki ga je postavila, ni protivila, temveč ga je odobravala. Tožeči stranki sta torej s svojimi dejanji pokazali voljo, da nastopata s svojim zahtevkom proti toženi stranki kot solidarna upnika. Pogoji za pridružitev RS kot novega tožnika so bili torej podani.