374. člen ZOR

Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma družbenih pravnih oseb, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, ki pravne subjektivitete nimajo, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Ker tožnik in toženec pravne subjektivitete nista imela, je bil za presojo zastaranja tožnikove terjatve pravilno uporabljen petletni zastaralni rok. Da bi moral biti dogovor o delitvi dobička sklenjen v pisni obliki, ODZ ni zahteval. Odgovor na dopuščeno vprašanje ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička, je nikalen. Odgovorn na dopuščeno vprašanje ali je materialnopravno pravilna odločitev o uporabi 5-letnega zastaralnega roka, je pritrdilen. Tožnik ni zahteval plačila dobička od posameznega posla med trajanjem societete, pač pa plačilo iz paragrafa 1192 ODZ po njenem prenehanju; pri tem ni odločilno,

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. ali je sodišče druge stopnje glede vložkov v societeto drugače ugotovilo dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, ali bi moralo razpisati obravnavo ter obrazložiti in navesti dokaze za svoje ugotovitve, 2. ali bi sodišče druge stopnje moralo razpisati obravnavo ter izvesti dokaze in jih dokazno oceniti v delu, ki se nanaša na izpovedbe prič T. T. in P. P. ter listinske dokaze, tj. izjavo tožnika v D. z dne 15. 12. 2003, izpisek ponudnikov interneta v Sloveniji z dne 10. 1. 2013 ter pismo o nameri o sodelovanju z dne 22. 1. 1999, 3. ali je materialnopravno pravilna odločitev o uporabi 5-letnega zastaralnega roka, pričetku teka zastaranja ter ali je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe z dne 14. 6. 2011 ali pripravljalne vloge z dne 9. 1. 2013, 4. ali je pravilna presoja glede zahtevane obličnosti dogovora o bodoči delitvi dobička societete, 5. ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička, 6. ali je družbenik civilne družbe upravičen do izplačila dobička iz točno določenega posla ali lahko zahteva le plačilo dobička, dosežne

Družba civilnega prava oziroma societeta je pogodbena zveza več oseb za dosego skupnega namena s skupnimi sredstvi oziroma drugačnim prispevkom, lahko tudi v delu ali stvareh. Bistveni opredelilni elementi te družbe so: obstoj več družbenikov; pogodba; skupni namen ter sodelovanje oziroma prispevek posameznega družbenika v denarju, sredstvih, delu ali drugi premoženjski vrednosti. Pri družbi civilnega prava gre za obligacijsko razmerje in za pravno obliko. Družba civilnega prava ni pravna oseba in se ne vpisuje v sodni register ter ni procesno (ne aktivno ne pasivno) sposobna.

Iz datuma sestave priloženega pooblastila tako izhaja, da je bilo sestavljeno več kot sedem mesecev pred izdajo izpodbijane sodbe in to v času, ko je bila zadeva sicer predložena v reševanje sodišču druge stopnje. Tudi po vsebini predstavlja predloženo pooblastilo splošno pooblastilo, iz katerega ne izhaja, da je izdano z namenom pooblastitve pooblaščenke za vložitev revizije. Razmerje med pravdnima strankama je imelo naravo kreditnega razmerja, ki ga je 88. členu ZZD izrecno dopuščal; zato je tudi razmerje med strankama Samoupravnega sporazuma treba razumeti kot gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR. Zato tudi za terjatve iz tega razmerja velja triletni zastaralni rok po 374. členu ZOR. Tožeča stranka je v vlogi z dne 25. 10. 2011 uveljavljala eventualno kumulacijo na aktivni strani, ki je ZPP ne ureja med dovoljenimi oblikami sosporništva. Položaj na aktivni strani v pravdi je drugačen. Če obstaja ena obveznost dolžnika in hkrati negotovost, komu mora dolžnik obveznost izpolniti, to pomeni, da se morebitni zahtevki več potencialnih upnikov med seboj materialnopravno izključujejo. Sodno varstvo svojega položaja lahko v pravdi uveljavlja vsak, ki zat

Tožnika nista spremenila tožbenega zahtevka, temveč sta ga samo dopolnila oziroma konkretizirala. Še vedno namreč prvi tožnik zahteva enako kot v tožbi - polovico zneska dobička iz kapitala, ustvarjenega ob prodaji poslovnega deleža v družbi A. d.o.o., za katerega pa je tekom postopka izvedel, da znaša 5.332.500,00 EUR in je zato s pripravljalno vlogo z dne 9. 1. 2013 zgolj dopolnil tožbo. Zastaralni rok, v kolikor se šteje, da je začel teči z dnem prodaje družbe A. d.o.o. 29. 6. 2006, je bil z dnem vložitve tožbe 14. 6. 2011 pretrgan.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je obresti od uveljavljane terjatve treba obračunati skladno z določili pogodbe in da so predloženi obračuni obresti nejasni. Spregledalo pa je, da je toženka v pravdni zadevi, ki se je vodila na osnovi hipotekarne tožbe, priznala neplačani del terjatve. Med strankama je nesporno, da je s hipoteko zavarovana ista terjatev, kot jo je toženka dolžna plačati kot plačnica in porok. Plačil, ki naj bi bila izvedena pred toženkino pripoznavo terjatve, ni treba ugotavljati ali preverjati, ker je toženka višino obveznosti priznala. Isto velja za obrestovanje pred pripoznavo zahtevka. Neutemeljeno se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na tožničine pomanjkljive trditve v zvezi s plačanim delom terjatve. Ker je tovrstne trditve podala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme plačanega dela terjatve, tožnica zaradi svoje pasivnosti pri opredeljevanju plačanega dela terjatve ne sme biti prizadeta.

Ni nujno, da je odgovor na pritožbene navedbe stranke vedno izrecen, saj v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. V primeru dogovora o prevzemu izpolnitve, s katerim se zasleduje namen, da upnik ne bo zahteval izpolnitve od dolžnika, je logično, da je (v primeru odsotnosti izrecnega dogovora o roku za izpolnitev) skrajni rok za izpolnitev prevzemnika izpolnitve rok, ki velja za izpolnitev nasproti upniku.

Materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ki je pri tem vprašanju ugotavljalo, ali sta glede na ugotovljena dejstva izpolnjena subjektivni in objektivni kriterij iz prvega odstavku 374. člena ZOR, je pravilno. Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma „družbenih pravnih oseb“, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, torej tudi za prvega toženca, ki pravne subjektivitete nima, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zaključek pritožbenega sodišča, da bi bilo mogoče v ta okvir uvrstiti tudi podjetnike posameznike, je zato napačen, vendar ob dejanski ugotovitvi, da prvi toženec takšnega statusa ni imel, ne vodi do drugačnega zaključka glede zastaranja.

Priznanje določenih dejstev za pripoznavo dolga ne zadošča. Izjava se mora nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami, torej da dolžnik pripozna, da na podlagi točno določenega pravnega razmerja dolguje upniku.

Prvotožena stranka, ki je zatrjevala značaj gospodarskih pogodb, trditev o podjetniški registraciji ni podala, pač pa navajala, da sta z drugotoženo stranko imeli status kmetovalcev po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Za status kmetovalca podjetnika to ni zadoščalo, saj ZKZ ureja drugo področje, predvsem varstvo in promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi (1. člen ZKZ). Po spremembi družbeno politične ureditve in prenehanju družbene lastnine je potrebno določbe ZOR razlagati novemu sistemu primerno. Vendar to ne pomeni, da je za gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR dovolj, da je bila sklenjena v okviru pridobitne kmetijske dejavnosti, brez podjetniške registracije kmetovalca pogodbenika, ali da je za krajši rok iz prvega odstavka 374. člena ZOR zadosti, da je bila pogodba sklenjena v zvezi s to neregistrirano kmetijsko dejavnostjo.

Do zastaranja t.i. judikatnih terjatev pride le v primeru, če upnik pridobi pravnomočen izvršilni naslov, nato pa v 10 letih po njegovi pravnomočnosti ne predlaga izvršbe. Vložitev tožbe, smiselno pa tudi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pretrga zastaranje, kar pomeni, da zastaranje med trajanjem postopka za uveljavitev ali izterjavo terjatve, ne teče.

Neutemeljena odpoved pogodbe o trgovskem zastopanju razlog, da ima druga stranka pravico, da razdre pogodbo brez odpovednega roka. To pomeni, da sama neutemeljena odpoved pogodbe ne more imeti za posledico njene razveze. Za terjatve podjetnikov posameznikov ne velja triletni zastaralni rok iz 374. člena ZOR, ampak njihove terjatve zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku.

Zastopnik predlagateljičine pravne prednice se je lahko odpovedal odškodnini po 73. členu ZDen, čeprav ob izjavi o odpovedi ta terjatev predlagateljičine pravne prednice še ni nastala. V času podpisa izjave z dne 10. 11. 1995 je bilo namreč mogoče predvideti, da se bo denacionalizacijski postopek lahko zaključil z odločbo, na podlagi katere bo morala predlagateljičina pravna prednica nepremičnino vrniti denacionalizacijski upravičenki, sama pa bo v tem primeru pridobila terjatev iz 73. člena ZDen. Predlagateljica neutemeljeno izpodbija odločitev sodišč s trditvami, da takratni zastopnik njene pravne prednice ni vedel za vsebino in znesek odškodnine kot tudi ne za odpuščeni dolg. S temi trditvami namreč uveljavlja napake njegove volje pri podpisu izjave z dne 10. 11. 1995 zaradi zmote, ob tem pa ne zatrjuje, da je zahtevala razveljavitev sporazuma o odpustu dolga. K temu gre še dodati, da bi s tako zahtevo lahko uspela le, če bi se izkazalo, da je pri sklenitvi sporazuma o odpustu dolga ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 61. člena ZOR). Vendar okoliščine te zadeve kažejo na nasprotno. Že v času podaje izjave z dne 10. 11. 1995 bi

Z izbrisom kreditojemalca (glavnega dolžnika) iz sodnega registra po uradni dolžnosti poroštvo samo po sebi še ni ugasnilo. Obveznost preneha, ko je izpolnjena. S prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo. Da bi glavni dolžnik oz. njegov pravni naslednik obveznost poravnal, toženka ne trdi. Zato obveznost, glede katere se je toženka s poroštveno izjavo zavezala, da jo bo kot porok in plačnik izpolnila, še obstaja.

Druga toženka je z Aneksom z dne 12. 8. 1996 prevzela dolg prve toženke, v kar je tožnica privolila (446. člen ZOR). S tem pa je druga toženka skupaj z obveznostjo prevzela tudi vse tiste ugovore, ki po sami naravi instituta prevzema dolga izvirajo iz osnovne, to je podjemne pogodbe, iz katere izvira prevzeti dolg (450. člen ZOR). To velja tudi za ugovor zastaranja, ki se kot eden od najpomembnejših ugovorov prenaša skupaj s temeljno obveznostjo. To pa v okoliščinah konkretne zadeve pomeni, da glede na pravno naravo osnovne podjemne pogodbe kot gospodarske pogodbe tudi v razmerju med tožnico in drugo toženko (prevzemnico dolga) velja krajši zastaralni rok iz 374. člena ZOR.

Zaradi obstoja veljavne pogodbe pritožnik tudi z ugovorom, da vodovodnega omrežja zadnja tri leta pred vložitvijo spremembe tožbe ni uporabljal, ne more uspeti. Bistveno je namreč, da bi tožena stranka infrastrukturo lahko uporabljala (ne pa ali jo je dejansko uporabljala), saj je imela v ta namen veljavno sklenjeno sporno pogodbo, trditve o morebitnem odstopu od pogodbe oziroma v smeri, da je o tem obvestila tožečo stranko pa, ni podala.

ZASP v primerih, kot je obravnavani, predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj (licenc) uporabnikom za uporabo avtorskih del (glej 1. točko 146. člena ZASP). Ob prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja in nadomestila (81. člen ZASP), ki je za male glasbene pravice urejeno (dogovorjeno) s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru je po Pravilniku, ki predvideva mesečno plačevanje honorarjev in nadomestil, za katera sicer velja splošni zastaralni rok, mogoče sklepati o občasni naravi vtoževanih terjatev in posledično o triletnem zastaralnem roku po prvem odstavku 347. člena OZ (prej prvem odstavku 372. člena ZOR). Ker v konkretni zadevi med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženec kršil avtorske pravice, ki jih ščiti tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago, mogoče najti v določbah OZ (prej ZOR) o neupravičeni obogatitvi (konkretneje v določbi 198. člena OZ oziroma prej 219. člena ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist).

ZASP v primerih, kot je obravnavani, predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj (licenc) uporabnikom za uporabo avtorskih del (glej 1. točko 146. člena ZASP). Ob praviloma pisnem prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja in nadomestila, ki je za male glasbene pravice urejeno (dogovorjeno) s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru je po Pravilniku, ki predvideva mesečno plačevanje honorarjev in nadomestil, za katera sicer velja splošni zastaralni rok, mogoče sklepati o občasni naravi vtoževanih terjatev in posledično o triletnem zastaralnem roku po prvem odstavku 347. člena OZ (prej prvem odstavku 372. člena ZOR). Če med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženka kršila avtorske pravice, katerih varstvo zagovarja tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago, mogoče najti v določbi 198. člena OZ o neupravičeni obogatitvi (o uporabi tuje stvari v svojo korist). V tem primeru tožnik skladno z določbo 4. točke 146. člena ZASP uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, za katerega velja splošni zastaralni rok, pri čemer ko

Da je pod izrazom »pogodbe v prometu blaga in storitev« potrebno razumeti gospodarske pogodbe, kot so definirane v drugem odstavku 25. člena ZOR, se je Vrhovno sodišče RS že večkrat jasno izreklo. Objektivnega kriterija, tudi v okviru določbe 374. člena ZOR o zastaranju terjatev iz gospodarskih pogodb, ni mogoče interpretirati tako, da bi imela naravo gospodarske pogodbe le pogodba, sklenjena v okviru registrirane dejavnosti.