72. člen OZ

Obstaja verjetnost, da ni bil izpolnjen že formalni pogoj, ki se zahteva za sklenitev kolektivne pogodbe po prvem odstavku 2. člena ZKolP, saj v. d. generalnega direktorja ni imel veljavnega pooblastila oziroma je svoja pooblastila prekoračil (72. in 73. člen OZ), kar pomeni, da gre za neobstoječ pravni posel, saj predlagatelj pravnega posla ni odobril. Možnost preprečitve sprejetja katerega koli splošnega akta pomeni prevzemanje nalog vodenja in upravljanja predlagatelja, za katere je pooblaščena uprava, ter globok poseg v avtonomijo predlagatelja kot delodajalca. Ker je verjetno, da bo v prihodnje prišlo do take blokade sprejemanja splošnih aktov pri predlagatelju zaradi določbe točke 2 Kolektivne sporazuma, škode zaradi negotovosti, ali bodo predlagani splošni akti sprejeti, oziroma zamika njihovega sprejetja daleč v prihodnosti pa ne bo mogoče odpraviti z učinkom za nazaj, je predlagatelj s stopnjo verjetnosti izkazal pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pri ugotavljanju verjetnega nastanka bodoče težko nadomestljive škode ni treba izkazati, da ta že nastaja, zadostuje verjetnost, da

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da so bili pogoji za odstop od Pogodb jasno določeni (13. člen Pogodb ter osmi odstavek 5. točke Tehničnih specifikacij), direktor področja vzdrževanja pa na podlagi tretjega odstavka 17. člena Pogodb ni imel pooblastila, da bi te spreminjal. To pomeni, da gre za neupravičeno zastopanje (73. člen OZ) in ne za prekoračitev pooblastila (72. člen OZ). Direktor področja vzdrževanja je v elektronskem sporočilu v toženkinem imenu sprejel odločitev, za katero ni imel njenega pooblastila. S tem, da je obvestil tožnico, da se izrečeni ukrepi ne bodo vštevali k ukrepom za odstop od Pogodb, je ravnal v nasprotju z upravičenjem iz 17. člena Pogodb. Na podlagi tega določila je bil pristojen za izrek sankcij, torej za odločitev, ali tožničino ravnanje predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti. Ni pa bil pristojen za odločanje, ali bo tožnica zaradi izrečenih ukrepov odstopila od Pogodb.

Družbenik, ki družbo v celoti obvladuje (ima v lasti njen 100% delež), v pravnem prometu s tretjimi nastopa z legitimnostjo (če ne že legalno) odločevalca o zadevah družbe, in torej tretjim daje vtis verodostojnega predstavnika družbe, ki se lahko dogovarja za račun družbe in ki lahko doseže, da bodo odločitve družbe skladne z njegovimi odločitvami.

Z določbo petega odstavka 72. člena OZ je zavarovan položaj dobroverne (vestne in poštene) stranke, ki je prepričana, da je pogodbo sklenila z zastopnikom nasprotne stranke, ki ima pooblastilo zastopanega (ta pa ga je prekoračil). Legitimno pričakovanje dobroverne stranke, ki temelji na zaupanju, da je pogodba sklenjena, ima enak cilj in vsebino, kot če bi bila pogodba sklenjena. Posledice neizpolnjenega pričakovanja so s perspektive dobroverne stranke v primeru prekoračitve zastopanja po vsebini enake kot v primeru neizpolnitve pogodbe. Ni videti prepričljivega razloga, da škoda, ki jo je utrpela dobroverna (vestna in poštena) pogodbena stranka, ki ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil ter je upravičeno zaupala, da je pogodba sklenjena in bo izpolnjena, ne bi bila vzročno povezana s prekoračitvijo pooblastila. Dobroverna pogodbena stranka je upravičena do povrnitve vse oziroma celotne škode, ki jo je utrpela prav zaradi tega, ker je zaupala, da je pogodba sklenjena po zastopniku. Celotna materialna škoda pa po določilih prvega odstavka 168. člena in 169. člena OZ zajema navadno škodo in izgubljeni dobiček.

V konkretnem primeru je bila sicer tožeča stranka tista, ki je morala dokazati obstoj prikrajšanja na njeni strani in obogatitev na strani tožene stranke in je torej bilo na tožeči stranki materialno dokazno breme. Vendar pa se procesno dokazno breme, ki pomeni strankino dolžnost predlagati dokaz, med dokaznim postopkom premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče sodišča druge stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na temelju petega odstavka 72. člena OZ.

Nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika pomeni nadaljevanje proizvodnje oziroma opravljanje drugih poslov iz dejavnosti stečajnega dolžnika. Stečajna upraviteljica je torej lahko sklepala vse pravne posle iz dejavnosti stečajnega dolžnika. V tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi bila sklenitev Licenčne pogodbe, s katero se ureja prenos pravic v zvezi s kabelsko retransmisijo na kabelskega operaterja izven namena delovanja družbe. Tožena stranka je namreč med drugim opravljala tudi dejavnost kabelske retransmisije televizijskih programov. Sklenitev tega posla je tako z vidika vsebine nedvomno v okviru dejavnosti tožene stranke in v okviru poslov, ki jih je oziroma bi jih v skladu z določili ZASP morala sklepati tožena stranka v zvezi s svojim poslovanjem. Ker gre za posel iz dejavnosti tožene stranke je tako takšen posel dovoljen v okviru nadaljevanja poslovanja. V razmerju do tretje osebe (tožeče stranke) je bil tako ta posel veljavno sklenjen in pogodbeni stranki zavezuje. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče str

Druga tožena stranka je v postopku med drugim tudi navajala in dokazovala, da I. I. in J. J. za sklenitev ustne pogodbe o izdaji izbrisnih pobotnic nista imela pooblastila prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem materialnopravno zmotno zaključilo, da bi takšen ugovor prva oziroma druga tožena stranka morali uveljavljati zoper g. I. I. in go. J. J. in ne zoper tretje osebe (tožečo stranko).

Neveljavnost pogodbe v konkretnem primeru lahko spremlja le negativni pogodbeni interes - premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi sklenila pogodbe. To pa ni enako pogodbeno določeni ceni za dobavljeno blago. Edina škoda, ki je v vzročni zvezi s prekoračitvijo upravičenj za zastopanje in jo lahko po določilu petega odstavka 72. člena OZ uveljavlja druga pogodbena stranka je tista (navadna) škoda, ki ji je nastala zaradi njenih nadaljnjih pravnoposlovnih ravnanj, ki jih je opravila v zaupanju, da je pogodba veljavno sklenjena, torej zato, ker ni vedela in ni bila dolžna vedeti za zastopnikovo prekoračitev upravičenj za zastopanje. Takšne škode pa tožeča stranka s tožbenim zahtevkom za plačilo pogodbenega zneska za plačilo dobavljenih palet ne uveljavlja. Oziroma povedano drugače, tožeča stranka v okviru odškodninskega zahtevka s tožbo uveljavlja nekaj, kar ji po materialnem pravu ne gre.

Pravnomočno je bilo že ugotovljeno, da pravna posla, ki sta predmet obravnave v tem postopku, nista pravno neobstoječa, niti nična. V tem postopku je odločilno, da zatrjevana nova dejstva niso povzročila, da bi pravno obstoječa pravna posla naknadno postala neobstoječa.

Po presoji višjega sodišča potrditev toženčevih obračunov v višini, ki jo je obračunal toženec, s strani osebe, ki je bila v Okvirnem sporazumu izrecno navedena kot predstavnik tožeče stranke, ki skrbi za obračun stroškov in ki je v zvezi s toženčevim delom ves čas komunicirala s tožencem, nedvomno pomeni ravnanje, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da je obstajala volja tožeče stranke, da sprejme višino postavk v toženčevem obračunu.

Ker sta oba upnika zahtevala en znesek, ki jima je bil tudi prisojen, pomeni, da je bila vsakemu od njiju prisojena polovica zneska in ne vsakemu od njiju celoten znesek. Sodišče prve stopnje pa bi bilo dolžno prisoditi celoten znesek, do katerega bi bila upnika upravičena solidarno le, če bi dokazala, da je bila solidarnost med njima dogovorjena ali določena z zakonom. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o tem, kako se je prva tožnica pravdala v upravnem postopku oziroma kako bi se tam pravdala tožena stranka; v konkretnem primeru so pomembne le trditve in dokazi, ki sta jih pravdni stranki navedli oziroma predložili v tem sporu. Prav tako niso relevantne navedbe tožene stranke v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, saj se je tam presojalo (upravno) razmerje med Agencijo in prvo tožnico, v tem sporu pa je relevantno (pogodbeno) razmerje med prvo tožnico in končnim upravičencem. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da sta dokončanje projekta potrdila prva in druga tožnica, saj sta slednji preverjali le skladnost projekta s pisno dokumentacijo (predloženimi računi in drugimi dokazili).

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je prekoračitev pooblastil zastopanega s strani tožene stranke podlaga za uporabo določbe petega odstavka 72. člena Obligacijskega zakonika, ki določa solidarno odgovornost zastopnika in domnevno zastopanega, kadar slednji noče odobriti poslov, ki jih je s prekoračitvijo pooblastila sklenil zastopnik, sopogodbenik pa ni vedel niti ni bil dolžan vedeti za prekoračitev pooblastila (da bi tožeča stranka za prekoračitev pooblastila vedela in s tem ta določba ne bi bila uporabljiva, tožena stranka v pritožbi konkretno niti ne trdi). V primeru solidarne odgovornosti pa lahko upnik toži katerega koli solidarnega dolžnika. Na kakšen način bodo solidarni dolžniki uredili medsebojno obveznost, ni stvar upnika. Prevzem daljinskega upravljalnika je bil le način, na podlagi katerega so lahko etažni lastniki zagotovili funkcionalno izvrševanje svoje lastninske pravice na garažah in ni mogoče tega njihovega dejanja enačiti z odobritvijo samega posla.

Neveljavno zastopanje ne učinkuje za zastopanega. Posledično je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da notranje razmerje med zastopnikom in zastopanim ni pomembno.

Oseba, ki je bila po pogodbi izrecno pooblaščena za zastopanje tožeče stranke v zvezi z izvedbo pogodbe, je o odstopu od pogodbe, ki ga je poslala nasprotni pogodbeni stranki, obvestila upravo svoje družbe, tj. njenega zakonitega zastopnika takoj po odposlanem odstopu. Na zakonitem zastopniku tožeče stranke je bilo, da bi v primeru, če se z odstopom ni strinjal, o tem takoj obvestil toženo stranko, ne pa da je v nadaljnji fazi celo prišlo do pogajanj, v katerih je prišlo do prenosa pogodbe na strani druge pogodbene stranke.

S kanonskim pravom določene omejitve zastopnika so bistvene za presojo obstoja pravnega razmerja med tožnico in tožencem, saj pomenijo temelj veljavnega zastopanja in so za zastopnika tožnice zavezujoče. Veljavnost pogodbe se zato presoja po določbah OZ, kanonsko pravo pa je treba upoštevati v okviru presoje upravičenja za zastopanje, ki pomeni nujno predpostavko za to, da bi izjave volje, ki jih v imenu zastopanega daje oziroma sprejema zastopnik, neposredno učinkovale za zastopanega. Ravnanje, s katerim tožnica zahteva plačilo obveznosti na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena v bistveno enakih okoliščinah kot cesijska pogodba, ki ji je v škodo, zato njene veljavnosti ne priznava, pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja ter zlorabo pravic, ki je prepovedana (7. člen OZ).

Za razsojo ni relevantno, ali je skrbnik pri sklenitvi Dogovora o vrnitvi posojila prekoračil z odločbo CSD dana mu upravičenja za zastopanje tožnice. Tožeča stranka se na prekoračitev upravičenja za zastopanje ne sklicuje, toženka pa se na neupravičeno zastopanje in prekoračitev pooblastil za zastopanje ne more uspešno sklicevati (72. in 73. člen OZ).

Dejanja zakonitih zastopnikov družbo v razmerju do tretjih zavezujejo; družba se svoje odgovornosti ne more razbremeniti na primer s sklicevanjem na določbe o prekoračitvi pooblastil (72. člen OZ). Notranje omejitve pooblastil za tretje osebe namreč ne veljajo. Splošna pravila o učinkih zakonitega zastopanja pa ne morejo izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika, ki je navzven ravnal kot zakoniti zastopnik družbe, če je s svojim ravnanjem udejanjil prvine kakšnega drugega obligacijskopravnega zakonskega dejanskega stanu. Tipična primera te vrste sta civilni delikt in kvazidelikt, ko zakoniti zastopnik družbe svoj položaj zlorabi ter v resnici ne ravna v korist družbe, ampak ga vodijo lastni nepošteni interesi, ki drugemu hkrati povzročijo prikrajšanje.

Ne glede na to, da gre pri Dogovoru za dvostransko pogodbo, ki je bila sklenjena pred začetkom stečajnega postopka in pri kateri nobena od strank ni (v celoti) izpolnila obveznosti, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev v tem primeru ni mogoče uporabiti določil ZFPPIPP, v katerih so vsebovana posebna pravila za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Pogodba, s katero se ena od strank zaveže drugi stranki, da bo zanjo opravila določene posle, je pogodba o naročilu. V obravnavani zadevi je zato potrebno upoštevati določbe OZ in ZFPPIPP, ki se nanašajo na posebnosti, do katerih pride pri naročilu, ko se nad naročiteljem začne stečajni postopek. V takšnem primeru preneha naročilo tedaj, ko prevzemnik zve za dogodek, zaradi katerega naročilo preneha. Na podlagi neizpodbojne domneve, določene v četrtem odstavku 122. člena ZFPPIPP velja, da je prevzemnik naročila izvedel za začetek stečajnega postopka s potekom osmih dni po objavi oklica o začetku postopka. Zaradi stečaja ni prenehalo le upravičenje Odvetniške pisarne za nadaljevanje poslov, temveč tudi notranje razmerje med njo kot prevzemnikom in stečajnim dolžnikom kot naročnikom poslov. Ugasnili sta t

Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo dolžnikovemu ugovoru po izteku roka zaradi celotnega poplačila upnikove terjatve. Upnika sta neutemeljeno nasprotovala dolžnikovemu ugovoru, v katerem je ta trdil, da je dne 28. 6. 2018 plačal upnikovo terjatev s plačilom zneska 220.270,27 EUR. Iz potrdila o plačilu, ki je bil priložen ugovoru dolžnika z dne 2. 7. 2018, je namreč razvidna opravilna številka te zadeve, že samo dejstvo, da je dolžnik vložil ugovor, v katerem je to plačilo uveljavljal, pa je treba šteti kot strinjanje dolžnika s plačilom izterjevanega dolga s strani tretje osebe (tretji odstavek 271. člena OZ). Zakon za takšno soglasje dolžnika namreč ne zahteva nobene posebne oblike. Glede na navedeno ni pravno pomembno, ali je pooblaščenka dolžnika imela pooblastilo dolžnika za poplačilo dolga, nenazadnje pa lahko zastopani odobri dejanje, ki predstavlja prekoračitev pooblastila, kar je dolžnik prav tako storil najkasneje z vložitvijo ugovora (prvi odstavek 72. člena OZ). Da denar na fiduciarnem računu pooblaščenke ni bil dolžnikov, temveč naj bi pripadal A. A., upnik v pritožbi uveljavlja prvič, pri čemer ne navaja, da tega dejstva ni mogel navesti prej, nasprotno, navaja