89. člen ZOR

Tožena stranka je sama navajala, da je bil A. njen pooblaščenec, ker dela tožničinih trditev, da "se je (A. A.) pred uvedbo izvajalca v posel tako tudi pismeno identificiral in da je bila tudi ženina izjava, da bo vse aktivnosti v vezi celotne pogodbe št. 6/98 vodil njen mož", v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zato v tem pritožbenem postopku tudi ne more uspeti s sklicevanjem na tretji odstavek 85. člena ZOR v smislu, da je šlo za poslovanje med dvema gospodarskima družbama in da mora zato vsak pogodbenik vedeti, da mora za pravno veljavnost sklenjenih pravnih poslov in pogodb to odobriti in skleniti zakoniti zastopnik ali njegov pooblaščenec. Stranke gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti. Zaradi obstoja veljavnega Zapisnika pravni temelj vtoževane terjatve ni več v gradbeni pogodbi št. 6/98, temveč v omenjenih zapisnikih. Določba o prepovedi obrestnih obresti ima naravo kogentnega predpisa, katerega uporabe pa stranki s pogodbo ne moreta izključiti.

Morebitna prekoračitev pooblastila, samodejno še ne privede do sankcije ničnosti poravnave, saj praviloma ne učinkuje nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem – v danem primeru torej nasproti odgovornostni zavarovalnici toženca in s tem tudi nasproti njemu glede na vsebino poravnave, temveč povzroči le upravičenje pooblastitelja nasproti pooblaščencu zahtevati povrnitev morebitne škode (93. člen ZOR).

Ni namreč dvoma, da tako primarni, kot podredni zahtevek izhajata iz istega materialnopravnega razmerja, se pravna podlaga njunega razmerja ni spremenila. Pri poravnavi gre namreč za to, da prejšnje razmerje preneha le v delu, v katerem je to razmerje urejeno s poravnavo, v preostalem delu pa prejšnje razmerje ostane nespremenjeno (primerjaj dr. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 4. knjiga, stran 2782). S poravnavo oziroma zapisnikom sta torej pravdni stranki spremenili le višino obveznosti tožene stranke, medtem ko se pravni in dejanski temelj, iz katerega izhaja obveznost plačila, ni spremenil. Čim pa je tako, je materialnopravni temelj obveznosti tožene stranke ostal isti. Pri uveljavljanju tožbenega zahtevka iz vtoževanih računov (po primarnem tožbenem zahtevku) in iz zapisnika (po podrejenem zahtevku), torej ne gre za spremembo tožbe, kot to zmotno menita tako prvostopenjsko sodišče kot tudi pritožnik.

Direktor Finančno računovodske službe ni bil kot zakoniti zastopnik vpisan v sodnem registru. Vendar pa upravičenost za zastopanje ne temelji samo na zakonu, ampak lahko tudi na drugem pravnem aktu (na primer statutu družbe), ali na izjavi volje zastopanega (pooblastilo, glej 2. odst. 85. čl. ZOR). Z izjavo o pripoznavi dolga je lahko dosežen učinek pretrganja zastaranja v smislu 2. odst. 387. čl. ZOR.

Za presojo, ali je bil toženec pooblaščen tudi za odškodninski zahtevek, ni odločilno, koliko pooblastil je tožnik podpisal, ampak je bistvena vsebina dogovora pravdnih strank.

Tožeča stranka je bila v obligacijskem razmerju le s prodajalcem in je na podlagi tega razmerja smela prodajalca le zastopati pri sklenitvi pogodbe, medtem ko v obligacijsko razmerje s kupcem ni vstopila kot stranka in zato iz razmerja med prodajalcem in kupcem ni pridobila nobenih upravičenj, torej tudi ne pravice zahtevati kupnino od kupca.

Tožnik v tej pravdi ni aktivno legitimiran, kajti v času nastanka škodnega dogodka ni bil lastnik avtomobila. Lastnik avtomobila je bil leasingodajalec. Iz dogovora jasno izhaja, da je leasingodajalec tožnika le pooblastil, da ureja vse zadeve v zvezi z omenjeno prometno nesrečo in odškodnino, direktno sam. To pa jasno pomeni, da je bilo med tožnikom in omenjeno družbo ustanovljeno pooblastilno razmerje, kar pomeni, da bi tožnik zavarovalnino lahko uveljavljal le v imenu pooblastitelja in za njegov račun.

Zakon ne predpisuje posebne oblike za pooblastilo za sprejemanje pisanj. Voljo za sklenitev pravnega posla pooblastitve za sprejemanje pisanj lahko pooblastitelj izrazi tudi s konkludentnim ravnanjem. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je prav ravnanje direktorja dolžnika, ki je svoji ženi očitno izročil žig dolžnika - pravne osebe (saj dolžnik sploh ne zatrjuje, da bi imenovana prišla do žiga protipravno ali samovoljno), šteti kot konkludentno dejanje pooblastitve za sprejemanje pisanj.

Izrecna izključitev ugovorov je pogoj za nastanek garancije "brez ugovora" (1087. člen ZOR), te pa v garancijski izjavi ni bilo. Zato navedena bančna garancija (garancijska izjava) ni bila garancija "brez ugovora", temveč bančna garancija po splošnih določilih ZOR o bančni garanciji (1083. člen, 1084. člen in 1086. člen ZOR). Če je izdana bančna garancija, ki ni garancija "brez ugovora", potem lahko banka uveljavlja ugovore iz razmerja med upravičencem in naročnikom. Prav zato mora upravičenec po svoji strani storiti tisto, kar je nujno, da lahko banka morebitne ugovore sploh uveljavlja. Zaradi tega ne zadošča, da upravičenec zgolj zatrjuje, da je dolg nastal. Predložiti mora tudi tista dokazila, iz katerih izhaja, da je dobavil blago ali opravil storitev. Ta predpostavka za uveljavitev zahtevka tožeče stranke iz garancije izhaja iz zakonskih določb o bančni garanciji kot vrsti pravnega posla (1083. člen ZOR in naslednji).

Sodba obravnava vprašanje posredovanja in vloge pooblaščenca pri sklepanju zavarovalne pogodbe.

Proti sklepom procesnega vodstva revizija ni dovoljena.

Kot zastopnik po drugem odstavku 385. člena ZOR je mišljen zakonski zastopnik ne pa pooblaščenec - odvetnik.

Izročilne pogodbe, ki sta jo sklenila dva izročevalca, od katerih je ob vložitvi tožbe eden že mrtev, ni mogoče razveljaviti v celoti po tožbi še živega izročevalca, ker ta za tako tožbo nima nobenega pooblastila.

Zakoniti zastopnik ima v pravdnem postopku glede neobstoja svoje aktivne legitimacije enak položaj kot pogodbeni zastopnik oziroma pooblaščenec. Nastopa v imenu zastopanega (81. člen ZPP). Stranka v postopku je zastopani sam.

Pravni posel, sklenjen s tretjo osebo, zavezuje pooblastitelja, ne pa pooblaščenca, ki zanj sklepa pravni posel.

Izročitev stvari je realizacija pravilno sklenjene prodajne pogodbe za premične stvari in predstavlja trenutek prehoda lastninske pravice med pogodbenikoma.

Glede na nesporno dejstvo, da je bil toženec v obdobju spornih dvigov pooblaščen za dvig denarja s tožničinih računov v banki, mora tožnica dokazati, da si je toženec dvignjene sporne zneske denarja zadržal zase brez pravne podlage

Za posojilno pogodbo (557. - 566. člen ZOR), na kateri temelji vtoževana obveznost, zakon ne predpisuje posebne oblike, zato tudi pooblastilo za takšno pogodbo ne potrebuje posebne oblike. Kadar se ne zahteva posebna oblika pooblastila, je lahko pooblastilo dano v kakršnikoli obliki, tako npr. tudi molče ali s konkludentnim ravnanjem.

Vsebina pogodbenega razmerja kaže, da je stranski intervenient nastopal kot zastopnik (1. odst. 84. čl. ZOR), upravičenje za zastopanje pa je od pooblastitelja - tožnika dobil s pravnim poslom - pogodbo o posredniškem zastopanju (2. odst. 89. čl. ZOR). Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, pa zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (1. odst. 85. čl. ZOR). Četudi obe pogodbi uporabljata izraz posredovanje, pa glede tako opredeljeno vsebino razmerja posredniške vloge stranskega intervenienta ni moč razlagati v smislu določil ZOR, ki urejajo posredovanje kot posebno vrsto pogodbe, temveč je njegova posredniška vloga v tem, da najde posojilojemalca(e) in pod danimi pogoji sklene pogodbo za posojilodajalca ter da posreduje vsa plačila (sprejema in izroča denar).

Pooblaščenemu odvetniku, ki med pravdo neha opravljati odvetništvo, ker je postal notar, ne preneha pooblastilo in če ga stranka ne prekliče oziroma ga sam ne odpove, mora še naprej nastopati kot pooblaščenec, ki ni odvetnik, in mu mora sodišče vročati vsa pisanja (prvi odstavek 138. člena ZPP) in tako tudi vabila na naroke (114. člen ZPP).