25. člen ZOR

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. ali je sodišče druge stopnje glede vložkov v societeto drugače ugotovilo dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, ali bi moralo razpisati obravnavo ter obrazložiti in navesti dokaze za svoje ugotovitve, 2. ali bi sodišče druge stopnje moralo razpisati obravnavo ter izvesti dokaze in jih dokazno oceniti v delu, ki se nanaša na izpovedbe prič T. T. in P. P. ter listinske dokaze, tj. izjavo tožnika v D. z dne 15. 12. 2003, izpisek ponudnikov interneta v Sloveniji z dne 10. 1. 2013 ter pismo o nameri o sodelovanju z dne 22. 1. 1999, 3. ali je materialnopravno pravilna odločitev o uporabi 5-letnega zastaralnega roka, pričetku teka zastaranja ter ali je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe z dne 14. 6. 2011 ali pripravljalne vloge z dne 9. 1. 2013, 4. ali je pravilna presoja glede zahtevane obličnosti dogovora o bodoči delitvi dobička societete, 5. ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička, 6. ali je družbenik civilne družbe upravičen do izplačila dobička iz točno določenega posla ali lahko zahteva le plačilo dobička, dosežne

Iz datuma sestave priloženega pooblastila tako izhaja, da je bilo sestavljeno več kot sedem mesecev pred izdajo izpodbijane sodbe in to v času, ko je bila zadeva sicer predložena v reševanje sodišču druge stopnje. Tudi po vsebini predstavlja predloženo pooblastilo splošno pooblastilo, iz katerega ne izhaja, da je izdano z namenom pooblastitve pooblaščenke za vložitev revizije. Razmerje med pravdnima strankama je imelo naravo kreditnega razmerja, ki ga je 88. členu ZZD izrecno dopuščal; zato je tudi razmerje med strankama Samoupravnega sporazuma treba razumeti kot gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR. Zato tudi za terjatve iz tega razmerja velja triletni zastaralni rok po 374. členu ZOR. Tožeča stranka je v vlogi z dne 25. 10. 2011 uveljavljala eventualno kumulacijo na aktivni strani, ki je ZPP ne ureja med dovoljenimi oblikami sosporništva. Položaj na aktivni strani v pravdi je drugačen. Če obstaja ena obveznost dolžnika in hkrati negotovost, komu mora dolžnik obveznost izpolniti, to pomeni, da se morebitni zahtevki več potencialnih upnikov med seboj materialnopravno izključujejo. Sodno varstvo svojega položaja lahko v pravdi uveljavlja vsak, ki zat

V prvem členu sporazuma se ugotavlja vsebina obveznosti glavnega dolžnika do upnika na podlagi kreditne pogodbe, torej se v tem delu z dokazno močjo javne listine izkazuje nastanek obveznosti glavnega dolžnika. V četrtem členu sporazuma prva dolžnica kot porokinja tej listini priznava pravno naravo izvršilnega naslova za izterjavo neplačanega dolga v višini 1.050.000,00 ATS, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z vsemi pripadki, iz kateregakoli njenega premoženja, za primer, da dolžnik ne bo izpolnjeval svojih obveznosti iz sporazuma ali kreditne pogodbe. V tem členu je torej prva dolžnica kot porokinja dovolila poplačilo določljivih obveznosti glavnega dolžnika iz vsega svojega premoženja neposredno v izvršilnem postopku, za primer, če jih ne bo izpolnil glavni dolžnik, torej je podala poroštveno izjavo v smislu 997. člena ZOR ter tudi soglasje z neposredno izvršljivostjo te svoje obveznosti. S tem so izpolnjene vse predpostavke, da sporazum, ob izkazani zapadlosti obveznosti, predstavlja tudi izvršilni naslov zoper prvo dolžnico kot porokinjo. Za zastaranje terjatve, ki je ugotovljena z izvršljivim notarskim zapisom velja desetletn

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kupna pogodba, pri kateri niso bila upoštevana pravila ZKZ, ki se nanašajo na objavo ponudbe ter pridobitev potrdila, ni nična, saj zakon takšne sankcije ni predpisoval. Kršitev teh pravil je pomenila le oviro za overitev in zemljiškoknjižni prenos, zakon pa je morebitnim predkupnim upravičencem omogočal tudi vložitev tožbe, s katero so lahko zahtevali razveljavitev pogodbe.

Materialnopravno izhodišče pritožbenega sodišča, ki je pri tem vprašanju ugotavljalo, ali sta glede na ugotovljena dejstva izpolnjena subjektivni in objektivni kriterij iz prvega odstavku 374. člena ZOR, je pravilno. Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma „družbenih pravnih oseb“, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, torej tudi za prvega toženca, ki pravne subjektivitete nima, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zaključek pritožbenega sodišča, da bi bilo mogoče v ta okvir uvrstiti tudi podjetnike posameznike, je zato napačen, vendar ob dejanski ugotovitvi, da prvi toženec takšnega statusa ni imel, ne vodi do drugačnega zaključka glede zastaranja.

Prvotožena stranka, ki je zatrjevala značaj gospodarskih pogodb, trditev o podjetniški registraciji ni podala, pač pa navajala, da sta z drugotoženo stranko imeli status kmetovalcev po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Za status kmetovalca podjetnika to ni zadoščalo, saj ZKZ ureja drugo področje, predvsem varstvo in promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi (1. člen ZKZ). Po spremembi družbeno politične ureditve in prenehanju družbene lastnine je potrebno določbe ZOR razlagati novemu sistemu primerno. Vendar to ne pomeni, da je za gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR dovolj, da je bila sklenjena v okviru pridobitne kmetijske dejavnosti, brez podjetniške registracije kmetovalca pogodbenika, ali da je za krajši rok iz prvega odstavka 374. člena ZOR zadosti, da je bila pogodba sklenjena v zvezi s to neregistrirano kmetijsko dejavnostjo.

Druga toženka je z Aneksom z dne 12. 8. 1996 prevzela dolg prve toženke, v kar je tožnica privolila (446. člen ZOR). S tem pa je druga toženka skupaj z obveznostjo prevzela tudi vse tiste ugovore, ki po sami naravi instituta prevzema dolga izvirajo iz osnovne, to je podjemne pogodbe, iz katere izvira prevzeti dolg (450. člen ZOR). To velja tudi za ugovor zastaranja, ki se kot eden od najpomembnejših ugovorov prenaša skupaj s temeljno obveznostjo. To pa v okoliščinah konkretne zadeve pomeni, da glede na pravno naravo osnovne podjemne pogodbe kot gospodarske pogodbe tudi v razmerju med tožnico in drugo toženko (prevzemnico dolga) velja krajši zastaralni rok iz 374. člena ZOR.

Da je pod izrazom »pogodbe v prometu blaga in storitev« potrebno razumeti gospodarske pogodbe, kot so definirane v drugem odstavku 25. člena ZOR, se je Vrhovno sodišče RS že večkrat jasno izreklo. Objektivnega kriterija, tudi v okviru določbe 374. člena ZOR o zastaranju terjatev iz gospodarskih pogodb, ni mogoče interpretirati tako, da bi imela naravo gospodarske pogodbe le pogodba, sklenjena v okviru registrirane dejavnosti.

Toženka neutemeljeno trdi, da bi morali sodišči po tretjem odstavku 22. člena Obligacijskega zakonika (OZ) šteti, da je toženka naslovila predlog nedoločenemu krogu oseb in jih povabila k dajanju ponudb. Iz okoliščin namreč izhaja drugače in sicer, da je toženka na podlagi 80. f člena Zakona o javnih financah (ZJF) za to, da bi občina s prodajo poslovnih prostorov dosegla čim višjo kupnino, izbrala javno dražbo in vnaprej objavila pogoje prodaje, pri kateri je pogodba o nakupu sklenjena s ponudnikom, ki izpolnjuje pogoje in ponudi najvišjo izklicno ceno. Pravilno sta sodili, da je prišlo do sklenitve prodajne oziroma kupne pogodbe, ko je bila podana najvišja ponudba. O dražbi namreč govorimo, kadar gre za prodajo predmeta najboljšemu ponudniku. Razpis dražbe je poziv nedoločenemu krogu ljudi, naj stavljajo ponudbe. Pogoji za sklenitev so določeni že v razpisu, zato pogodba nastane, ko je podana najvišja ponudba, kar pomeni, da je akcept že vnaprej dan v korist ponudnika, katerega ponudba je najvišja. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica 2. 12. 2002 organizirala javno dražbo, ki sta se je udeležila dva dražitelja, a je le toženec plačal varščino in uspešno d

Okoliščina, da sta bila v konkretnem primeru po pogodbi naročnika O. in V.G., vzbuja dvom v opredelitev glede narave sklenjene pogodbe kot gospodarske pogodbe. Ker se v dosedanjem postopku pravdni stranki v zvezi s to, za presojo ugovora zastaranja odločilno okoliščino, še nista izjavili, bosta imeli takšno možnost v ponovljenem postopku. Tožena stranka je v ugovoru navedla, da naj bi imelo delo tožeče stranke napake, saj cevi centralne in tople vode niso bile ustrezno zaščitene. Ob takšnem konkretnem ugovoru tožene stranke, ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pridobila uporabno dovoljenje in začela z dejavnostjo v navedenem lokalu, za sklep o tem, da delo tožeče stranke ni imelo napak, ne zadošča.

Pred uveljavitvijo OZ so v enem letu zastarale tiste terjatve upravnikov, ki so po svoji izvirni vsebini predstavljale terjatev iz 1. tč. 1. odst. 378. čl. ZOR, ob nadaljnjem pogoju, da jih je izvedel sam upravnik in je torej šlo za njegovo lastno terjatev. Sicer je za upravnikove terjatve iz naslova pogodbenih storitev (759. čl. ZOR) ter neupravičene obogatitve (210. čl. ZOR) veljal petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR).

Za uporabo triletnega zastaralnega roka iz določila 374. čl. ZOR ni bistveno, ali gre za terjatev iz gospodarskih pogodb (2. odst. 25. čl. ZOR), pač pa, ali gre za medsebojne terjatve (družbenih) pravnih oseb.

Izgradnja zdravstvenega doma je sicer v javnem interesu, vendar ob tem ni izključen cilj občine kot investitorja, da se investicija povrne z najemninami prostorov v takšnem domu, s participacijo na dobičku zdravstvenega doma, kar vse je povsem splošno utečen način trženja zdravstvenih domov, tako da gradbeni pogodbi, kakršno je sklenila drugotožena stranka s tožečo stranko, ki posle sklepa zaradi pridobitne dejavnosti, ni mogoče absolutno odreči namena pridobivanja dobička in ko je temu tako in ko je izpolnjen pogoj prirejenosti pogodbenih subjektov, je gradbeno pogodbo, kot je obravnavana, v sporni zadevi opredeliti kot gospodarsko pogodbo v smislu določbe člena 25 ZOR. Za terjatve iz takšnih pogodb pa skladno z določbo člena 374 ZOR velja triletni zastaralni rok, pritožba pa ne izpodbija pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je triletni zastaralni rok iztekel že pred vložitvijo tožbe. Pristop k dolgu je pogodba med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev od dolžnika in s to pogodbo stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. Drugače pa je pri prevzemu dolga, ki se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom,

V letu 1999 noben prisilni predpis ni omejeval višine obrestne mere pogodbenih obresti med gospodarskimi subjekti. 2. odstavek 399. člena ZOR je v zvezi s tem napotoval na drug zakon, ki pa glede te obrestne mere ni bil sprejet. ZPOMZO je urejal zgolj obrestno mero zamudnih obresti, kar izhaja tudi že iz njegovega naslova, in ne pogodbene obrestne mere, zato 6. člen tega zakona glede regulacije pogodbene obrestne mere ni uporabljiv.

Revident je poroštveno izjavo podpisal prostovoljno in hkrati pristal na podpis izjave v nemškem jeziku. Neuspešno je revidentovo sklicevanje na zmoto, ki naj bi bila podana ob nastanku enostranskega in pravočasno nikoli izpodbijanega pravnega posla, saj so roki iz 117. člena ZOR že potekli.

ZOR je v 90. členu (v zvezi s 998. členom ZOR) predpisal posebno obliko za pooblastilo (med drugim tudi) za primer, ko pooblaščenec izjavi voljo za zastopanega, s katero naj bi prevzel zanj poroštveno obveznost. Utemeljitev takšne določbe zakona je v prepričanju, da se utegne izjaloviti namen zakona, ki je za nastanek določene obveznosti (v obravnavanem primeru poroštva - 998. člen ZOR) predpisal kakšno obliko, če zadostuje, da izda stranka - zastopani le ustno pooblastilo. Ustno pooblastilo zato ne more imeti pravnega učinka (1. odstavek 70. člena v zvezi s 3. odstavkom 25. člena ZOR).

Ko se je tožnica z izjavo o privolitvi odpovedala pravici do nakupa stanovanja in odstopila od prednosti, ki ji jo je dajal zakon, se je hkrati odpovedala tudi koristim, ki so izhajale iz njene pravice do ugodnega odkupa, privolila pa je, da svojo pravico in iz nje izhajajoče koristi uveljavi njen sin kot ožji družinski član. V taki situaciji smiselna uporaba 52. člena ZOR ne pride v poštev, saj je v nasprotju z značilnostmi enostranske izjave. Neodplačno (in tudi odplačno) razpolaganje pomeni premik premoženja iz sfere ene v sfero druge stranke. Pomeni torej obstoj obligacijskega razmerja med dvema strankama. Zato je neodplačnost pri enostranskem pravnem poslu že po logiki stvari same nemogoča. Pri privolitvi imetnika stanovanjske pravice po prvem odstavku 117. člena SZ pa gre za enostranski pravni posel. Z njeno podajo zato ne pride do neodplačne naklonitve (pričakovanih, a neuveljavljenih) koristi imetnika stanovanjske pravice drugemu upravičencu, saj upravičenec ob uveljavitvi zahteve za odkup udejanji koristi, ki izhajajo iz njegove lastne pravice.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti dokončni obračun projekta izdelan že leta 1997. ZOR v 361. čl. določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Glede na to, četudi tožena stranka ni napravila dokončnega obračuna v roku iz XIII. tč. pogodbe, bi njegovo izdelavo od nje lahko zahtevala tožeča stranka oz. bi lahko uveljavila svoje zahtevke do tožene stranke, za katere je menila, da je do njih upravičena.

Če je občina kot samoupravna lokalna skupnost kot investitor sklenila z izvajalcem gradbeno pogodbo gre za zahtevek iz gospodarske pogodbe.

Določilo 374. čl. ZOR je jasno glede vprašanja, na koga se nanaša. Zastaralni rok iz tega določila pride namreč v poštev le za medsebojne terjatve (družbenih) pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev. Če bi zakonodajalec želel opredeliti, da ta zastaralni rok velja za vse terjatve iz gospodarskih pogodb (prim. definicijo gospodarske pogodbe iz 2. odst. 25. čl. ZOR), bi namesto besedne zveze "medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb," uporabil besedno zvezo "medsebojne terjatve iz gospodarskih pogodb." Za presojo o zastaranju vtoževane terjatve pride tako v poštev splošni zastaralni rok petih let (371. čl. ZOR).