85. člen ZOR

Tožena stranka je sama navajala, da je bil A. njen pooblaščenec, ker dela tožničinih trditev, da "se je (A. A.) pred uvedbo izvajalca v posel tako tudi pismeno identificiral in da je bila tudi ženina izjava, da bo vse aktivnosti v vezi celotne pogodbe št. 6/98 vodil njen mož", v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zato v tem pritožbenem postopku tudi ne more uspeti s sklicevanjem na tretji odstavek 85. člena ZOR v smislu, da je šlo za poslovanje med dvema gospodarskima družbama in da mora zato vsak pogodbenik vedeti, da mora za pravno veljavnost sklenjenih pravnih poslov in pogodb to odobriti in skleniti zakoniti zastopnik ali njegov pooblaščenec. Stranke gradbene pogodbe s končnim obračunom uredijo medsebojna razmerja in določijo način izvršitve njihovih medsebojnih pravic in obveznosti. Zaradi obstoja veljavnega Zapisnika pravni temelj vtoževane terjatve ni več v gradbeni pogodbi št. 6/98, temveč v omenjenih zapisnikih. Določba o prepovedi obrestnih obresti ima naravo kogentnega predpisa, katerega uporabe pa stranki s pogodbo ne moreta izključiti.

Toženka je pri sklenitvi Pogodbe nastopala kot zastopnik, v imenu in za račun etažnih lastnikov, kar je tožnik vedel oziroma bi bil po okoliščinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, lahko sklepal. Zato Pogodba toženke ne zavezuje, pač pa zavezuje tožnika in etažne lastnike, ki so materialnopravni dolžniki vtoževane terjatve.

Skrbnik, ki naj bi pri opravljanju posla za varovanca prejel denar (kot najemnino iz naslova v najem danega varovankinega stanovanja), je dolžan varovanki izročiti prejeto gotovino oziroma ji (pre)nakazati prejeta denarna sredstva.

Upoštevaje neizpodbojno dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, je jalovo revizijsko iskanje opore za stvarno pasivno legitimacijo prvega toženca v določbi drugega odstavka 881. člena ZOR; ker slednji ni bil posrednik pri organiziranju potovanja, ga na podlagi te zakonske določbe v nobenem primeru ni mogoče šteti za organizatorja. Do drugačnega rezultata tudi ne more privesti (sicer podredno) sklicevanje tožnikov na določbo tretjega odstavka 85. člena ZOR, saj so po ugotovitvah v pravnomočni sodbi vedeli ali bi po okoliščinah lahko vsaj sklepali, da je prvi toženec sklenil pogodbo o organiziranju potovanja le kot zastopnik v imenu zastopane druge tožene stranke.

Najmanj kar mora pogodbenikova zavest obsegati je, da ve, katera oseba je zastopanec ter da ve, da sklepa pogodbo z neposrednim zastopnikom, če ta pogoj ni izpolnjen, ne gre za neposredno zastopanje.

Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka sklepala posel z izvajalcem v svojem imenu. Dogovor med pravdnima strankama torej ni predvideval izdaje pooblastila za zastopanje, marveč le pooblastilo, da tožena stranka opravi pravni posel (sklene z izvajalcem pogodbo o delu) kot indirekten zastopnik v svojem imenu in na račun tožeče stranke. Dogovor med pravdnima strankama je zato treba pravno kvalificirati kot pooblastitveno pogodbo, ki se presoja po pravilih pogodbe o naročilu.

Morebitna prekoračitev pooblastila, samodejno še ne privede do sankcije ničnosti poravnave, saj praviloma ne učinkuje nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem – v danem primeru torej nasproti odgovornostni zavarovalnici toženca in s tem tudi nasproti njemu glede na vsebino poravnave, temveč povzroči le upravičenje pooblastitelja nasproti pooblaščencu zahtevati povrnitev morebitne škode (93. člen ZOR).

Daljši časovni zamik med zadnjim narokom za glavno obravnavo (oktober 2002) in dnem izdaje obrazložene sodbe (november 2009) ni posledica neaktivnosti sodišča prve stopnje, temveč procesnih zapletov v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo. Zaradi pritožb tožene stranke zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za oprostitev plačila sodne takse, oziroma zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke štelo za umaknjeno, je bil predmetni spis kar trikrat predložen v reševanje pritožbenemu sodišču. Od zadnjega sklepa pritožbenega sodišča (25.3.2009) do izdaje obrazložene sodbe (23.11.2009) je tako minilo osem mesecev, in ne sedem let, kot to neutemeljeno očita pritožba. Pritožbeno sodišče v ravnanju sodišča prve stopnje tako ni zasledilo nezakonitosti. Sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas paziti, da je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in da je pravdno sposobna, z ukinitvijo dejavnosti in izbrisom iz Poslovnega registra pa se pravna subjektiviteta tožene stranke ni spremenila, saj je samostojni podjetnik, skladno z določbo 7. odstavka 1. člena ZGD, fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja

Toženec denarja ni sprejel v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun družbe J. d.o.o., tožniku pa je bilo to znano; toženec zato tožniku ne dolguje ničesar.

Samo upnikov pristanek na drugačno vračunavanje od tistega, ki ga določa 313. člen ZOR (izražen izrecno ali s konkludentnimi dejanji), izključi uporabo 313. člena ZOR. Glede na to, da tožeča stranka ni umaknila zahtevka glede plačila glavnice in da se pravdni stranki nista dogovorili o drugačnem vračunavanju, kot izhaja nenazadnje tudi iz pritožbenih navedb, pa upnikovega pristanka na drugačno vračunavanje v konkretni zadevi ni bilo.

Ker tožena stranka pogodbe ni podpisala in tako proti njej nima učinka, tožeča stranka na tej pravni podlagi ne more zahtevati od tožene stranka plačilo stroškov, ki so posledica sklenitve pogodbe med tožečo stranko in tretjo osebo, kot zastopnico očitno ostalih etažnih lastnikov, ne pa tudi tožene stranke.

Direktor Finančno računovodske službe ni bil kot zakoniti zastopnik vpisan v sodnem registru. Vendar pa upravičenost za zastopanje ne temelji samo na zakonu, ampak lahko tudi na drugem pravnem aktu (na primer statutu družbe), ali na izjavi volje zastopanega (pooblastilo, glej 2. odst. 85. čl. ZOR). Z izjavo o pripoznavi dolga je lahko dosežen učinek pretrganja zastaranja v smislu 2. odst. 387. čl. ZOR.

Ker ni dokazano pooblastilno razmerje med prvo toženko in ostalima dvema tožencema kot lastnikoma nepremičnine, in sicer niti za razgovore niti za sprejem denarja niti za sklenitev kupne pogodbe, in ker je bil tudi denar izročen samo prvi toženki, ni nobene pravne podlage, ki bi utemeljevala tožbeni zahtevek proti drugemu in tretjemu tožencu za vrnitev v naprej plačanega dela kupnine prvi toženki in za plačilo odškodnine.

Dogovor o preživljanju, sklenjen med prizadetimi strankami pri centru za socialno delo, je izvršilni naslov (130. člen v času sklepanja dogovora veljavnega ZZZDR, torej pred novelo ZZZDR-C). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je časovna veljavnost takega dogovora časovno omejena in velja v okvirih 123. člena ZZZDR, torej je dolžnost preživljanja polnoletnega otroka odvisna od tega, ali se otrok redno šola. Vse dokler se polnoletni otrok redno šola, sklenjen dogovor o preživljanju skupaj z obvestili o uskladitvi preživnine predstavlja izvršilni naslov za preživnino. Pogodba, ki jo sklene zakoniti zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega (85. člen ZOR) in zgolj zato ker zastopani kasneje pridobi poslovno sposobnost (torej v konkretnem primeru zaradi polnoletnosti otroka) pogodba (izvršilni naslov) ne izgubi svoje veljave, kot meni pritožba.

Čeprav je pogodbo o vplačilu are v imenu in za račun prodajalke podpisal posrednik, takšna pogodba zavezuje neposredno zastopano in drugo pogodbeno stranko. Slednja tako od posrednika, ki ni pogodbena stranka, ne more zahtevati njene razveljavitve, niti njene spremembe v smislu znižanja are ter posledično vrnitve (preveč) plačanega zneska.

Učinki zastopanja pa so lahko le takšni, da je na njihovi podlagi lahko zavezan le zastopani (v konkretnem primeru lastnik objekta), ne pa zastopnik sam (1. in 2. odst. v času spornega razmerja veljavnega 85. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Zastopnikova obveznost pa je le v tem, da mora obvestiti drugo stranko, da zastopa v imenu zastopane stranke (3. odst. 85. čl. ZOR), v obravnavanem primeru je tožena stranka to storila, saj je navedla, da v okviru upravljanja zastopa lastnika nasproti tretjim osebam.

Po izpolnitvi nakazila nakazanec ne sme upoštevati nakazovalčevega preklica pooblastila in te izpolnitve ne sme preklicati. V nasprotnem je odškodninsko odgovoren. Tako po splošni določbi 318. člena ZOR, kot po določbah istega zakona o bančnem denarnem depozitu ali bančnem tekočem računu, ko banka s pogodbo pridobi pooblastilo za sprejemanje plačil v imenu in za račun imetnika računa, učinkuje prispetje denarnega nakazila k banki kot izpolnitev v korist imetnika računa.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili tista določila ZOR, ki urejajo nastanek obveznosti, torej poslovno voljo pogodbenih strank, predmet pogodbe in pravno podlago, sposobnost pogodbenih strank in obliko pogodbe. Kot pogodbeni stranki sta v pogodbi z dne 30.7.1993 navedena prodajalec - prva tožena stranka in kupec - tožnik in prva tožena stranka ne izraža nobenih pomislekov v zvezi s svojo sposobnostjo za sklepanje pogodb. Revizijska trditev, češ da je prvotožena stranka nastopala po pooblastilu drugotožene stranke, kot njena zastopnica, torej v njenem imenu in za njen račun, ni utemeljena, ker je v sporni pogodbi navedena kot prodajalka prvotožena stranka in ne pravna prednica drugotožene stranke, pogodbo je podpisal direktor prvotožene stranke in po 4. točki pogodbe je moral tožnik kot kupec nakazati kupnino na račun prve tožene stranke. Pripis v uvodu, češ da ima prodajalec pooblastilo druge tožene stranke, ne more spremeniti prodajalca, je pa za tožnika razumljiv in potreben zaradi zapisa v drugem odstavku 2. točke pogodbe, češ da druga tožena stranka dovoljuje za navedeni poslovni prostor odpis iz novo otvorjenega E vložka k.o... v. ter vknjižbo la

Ko sklepa pogodbo zastopnik v imenu zastopanega, nastopa s svojo voljo. Pogodba je tako rezultat soglasja, doseženega med zastopnikom in drugo pogodbeno stranko, zato je potrebna za sklenitev takšne pogodbe sposobnost zastopnika za razsojanje, v zvezi z napakami volje pa se presoja, ali gre za napako pri zastopniku.

Že nesporno dejstvo (III pripravljalne vloge tožeče stranke na red. št. 11 spisa), da je tožena stranka upravnik sporne hiše z več kot dvema lastnikoma (prim. 27. čl. Stanovanjskega zakona Ur.l. RS št. 18/91...23/96, v nadaljevanju SZ), kar po 29. čl. istega zakona pomeni, da je lahko le zastopnik etažnih lastnikov pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih, kakor tudi dejstvo, da je šlo za popravila na naslovu, ki ni sedež tožene stranke, bi morala zadoščati prvostopnemu sodišču za materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Prav navedeno so namreč tiste okoliščine, ki brez zastopnikovega obvestila drugi stranki, da nastopa le v imenu zastopanega, zadoščajo za učinke zastopanja, ki so v tem, da pogodbene obveznosti zavezujejo neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (glej 1. in 3. odst. 85. čl. ZOR).