18. člen OZ

Izpodbijana sodba je pravilna že na podlagi stališča, da toženka ni zmogla svojega trditvenega bremena. Ob tožničinem izrecnem in kategoričnem zanikanju, da bi privolila v spremembo dolžnika, ni zadostovalo, da je toženka splošno zatrjevala njeno privolitev brez navezave na kakršnekoli okoliščine, v katerih naj bi se ta privolitev zgodila (kdo je izjavil kaj komu in kdaj).

Ko je tožnikova računovodja toženkinemu direktorju pošiljala tabele opravljenih servisov in poti za februar, april, julij in avgust 2021, bi bil glede na prakso med strankama moral tabele pregledati in potrditi. Ker je to opustil, je glede cene obveljalo, kar je tožnik v svojih mesečnih tabelah navajal tudi o ceni servisov, ki jih je v teh mesecih izvedel.

Konkludentno sklenitev pogodbe izkazuje dejstvo, da je tožnik s pomočjo trajnika devet let toženki plačeval zavarovalne premije, kar je bilo vselej navedeno na njegovih izpiskih bančnega prometa. Ker je toženka tožniku ves čas trajanja pogodbe nudila možnost koristiti svoje storitve in ker je šlo za aleatorno pogodbo, o prikrajšanju ni mogoče govoriti.

Tožnik se je kot bivši poslovodni delavec stečajnega dolžnika v razmerju do stečajnega dolžnika konkludentno odpovedal višjim izplačilom, do katerih bi bil na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi lahko upravičen, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ. Tožnik je za nazaj ustvaril vse dokumente, ki so kasneje nudili podlago za prijavo terjatev v stečajnem postopku in so bila vsa njegova ravnanja od 20. 7. 2021 dalje usmerjena v cilj, da se mu v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom neutemeljeno prizna čim več terjatev.

Sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, če so pretirano stroga za drugo pogodbeno stranko (drugi odstavek 121. člena OZ). Po mnenju višjega sodišča so določila splošnih pogojev, ki omogočajo tožeči stranki, da za kratkotrajno parkiranje zaračuna parkirnino, kot da bi parkiranje trajalo več mesecev, pretirano stroga.

V konkretnem primeru je treba pogoj aleatornosti presojati ne samo od sklenitve pogodbe dalje do zapustnikove smrti, ampak od toženkine skrbi za očeta vse od leta 2015 dalje, ko je utrpel srčni infarkt in je prišlo do srčnega popuščanja. To obdobje sta toženka in oče v pogodbi o dosmrtnem preživljanju posebej opredelila v točki g) 1. člena. Upoštevati je treba, da je bil očetov nagib za sklenitev pogodbe tudi toženkina skrb za mater v času njene nepokretnosti in bolezni od novembra 2018 do njene smrti v maju 2019, ter sta tudi to okoliščino v točki f) 1. člena pogodbe natančno, dobesedno po posameznih opravilih opredelila. V primeru presoje pogodbe o dosmrtnem preživljanju so zato okoliščine vsakokratnega primera izredno pomembne in jih ni mogoče poenostavljeno aplicirati na druge zadeve iz sodne prakse.

Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe. Pri tem je treba upoštevati, da se izjava o odstopu od pogodbe, lahko poda izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji (prim. 18. člen OZ). V primeru odstopa od pogodbe s strani ene stranke, volja druge stranke na veljavnost odstopa nima nobenega vpliva. Citirano zakonsko določilo stranki, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, nalaga, da mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom zmanjšanja odškodnine v smislu določbe četrtega odstavka 243. člena OZ je na strani pogodbene stranke, ki je kršila pogodbo.

Aneks ni bil sklenjen v skladu s 3. členom pogodbe niti ni bil sklenjen s konkludentnimi dejanji, saj predračuna ni potrdila pooblaščena in odgovorna oseba po pogodbi za izvajanje pogodbe, ki je bila tožeči stranki znana, saj je tožeča stranka pogodbo podpisala. Oblika pogodbe (in tudi aneksa) o javnem naročanju predpisana le v dokazne namene (torej ad probationem) in sama pisna oblika kot taka ni pogoj za veljavnost pogodbe oziroma aneksa o javnem naročilu. Tega niti ne določa 3. člen pogodbe o dobavi blaga (A2). Zato je prvostopno sodišče povsem pravilno presojalo ali je aneks k pogodbi (A2) bil sklenjen s konkludentnimi dejanji in ugotovilo, da tudi na ta način aneks k pogodbi glede spremembe pogodbeno določenih cen za artikle po pogodbi ni bil sklenjen, saj ga ni potrdila v pogodbi pooblaščena odgovorna oseba naročnika za izvajanje pogodbe (12. člen pogodbe), ki je bila tožeči stranki nedvomno znana, saj je pogodbo o dobavi blaga podpisala.

Odstopnik prevzemniku največkrat že po zakonu odgovarja za obstoj, in če se tako zaveže, še za iztožljivost terjatve. Toda prevzemniku odstopnikova beseda o lastnostih terjatve včasih ne zadošča: veliko več mu lahko pomeni dolžnikova pripoznava dolga. Če se dolžnik tega zaveda, pa s svojo izjavo prispeva k prevzemnikovi odločitvi, da privoli v odstop, narekuje načelo vestnosti in poštenja daljnosežnejše pravne posledice kot pri pripoznavi dolga v dvostranskem razmerju ni. V njem ne bi imelo nobenega smisla, da bi se dolžnik odpovedoval svojim ugovorom iz temeljnega posla. Drugače pa je dolžnikovo pripoznavo dolga pri cesiji smiselno presojati tudi z vidika morebitne odpovedi ugovorom, ki jih dolžniku zagotavlja dispozitivni drugi odstavek 421. člena OZ. Odločilno je, kako se izjava glasi, in okoliščine primera.

Iz razlogov sodbe (obrazložitev v točki 21) dovolj jasno izhaja, da je sodišče kot ključno pravno relevantno dejstvo ugotavljalo, ali je toženka imela dovoljenje, da sporne prostore, ki so v solasti tožnice, uporablja brezplačno oziroma ali se je tožnica strinjala z brezplačnim bivanjem toženke, s čimer je privolila v svoje prikrajšanje.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Če je bilo uporabniku ponujeno, kot je bilo ugotovljeno, da je bilo pritožnici, da retransmisijo po izteku licenčne pogodbe vrši po isti ceni, in to na način "vzemi ali pusti", pa ponudba ni sprejeta in uporabnik še naprej retransmitira programe, je velikost oškodovanja - z uporabo merila dogovorjenega honorarja - materialnopravno utemeljeno, praktično pa preprosto odčitati iz te ponudbe. Konkludentnega soglasja ne potrjuje zanesljivo niti okoliščina, da je tožnica pritožnici v spornem obdobju "dostavljala signal". Na prvi stopnji ni bilo do konca raziskano, kaj to zares pomeni (signal je valovanje, ne stvar). Ugotovljeno pa je bilo bistveno, da je pritožnica lahko TV-programe A. kadarkoli prenehala retransmitirati svojim naročnikom. Zato za utemeljenost izpodbijane sodbe v tem delu zadostuje že pravilno splošno izhodišče, da ni dolžnost imetnika izključne pravice, da preprečuje njene kršitve, temveč tretjih, da je ne kršijo. Podjetje ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov. Česar pa o tožnici ni mogoče trditi, če ima ob sebi konkurenta, ki ponuja substitute, h katerim je bilo mogoče preiti, in nasprot

Pravica do izjave ni sama sebi namen, temveč je njen namen v možnosti vpliva stranke na odločitev sodišča. Zato mora stranka pri uveljavljanju kršitve te pravice pojasniti, v čem konkretno je bila prikrajšana za svojo obravnavo pred sodiščem. V skladu s šestim odstavkom 236.a člena ZPP lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je bila pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki navedenega člena ZPP. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v obravnavanem primeru nobena ni zahtevala neposrednega zaslišanja te priče, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ni izvedlo njenega zaslišanja, saj se je lahko oprlo na pisno izjavo. Če dogovor o plačilu ni bil dosežen, potem je višino tožbenega zahtevka mogoče utemeljiti na podlagi meril iz drugega odstavka 642. člena OZ: glede na čas, ki je običajno potreben, da se tak posel opravi, in glede na plačilo, ki je običajno za tako vrsto posla. Da bi lahko sodišče določilo običajno ceno, bi morala tožnica v svojih tožbenih trditvah natančno opredeliti, katero storitev je opravila, koliko časa je zanjo porabila, kolikšna je običajna cena takšne

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo. Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka.

Dokazno breme za obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe je na strani posojilodajalca - tožnika. Dokazovanje obstoja takšne pogodbe je sicer težje, tožeča stranka pa mora zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu glede njenega obstoja. Za ugoditev zahtevku v pravdnem postopku je namreč potrebno doseči dokazni standard prepričanja. Tožeča stranka je dolžna s svojimi navedbami, izpovedbami in predloženimi dokazi prepričati sodišče o obstoju ustno sklenjene posojilne pogodbe. V nasprotnem primeru, če dokazni standard prepričanja ni dosežen, mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

Kar pritožnica očita kot kršitve po 14. točki (da ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih argumentov, sama ne more vedeti, ali jih ni prezrlo), je po vsebini očitek kršitev po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. To ima v tej zadevi daljnosežne posledice. Ker na slednje od navedenih dvojih kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, je pritožnikovo breme večje. Med drugim mora prikazati, v kateri vlogi ali na katerem naroku je navedel (in konkretno kaj), kar naj bi bilo v izpodbijani sodbi prezrto. Preden lahko pogodbeno pravo "zaživi" kot materialno pravo, ga morajo stranke jasno zatrjevati (in če je sporno, dokazati), v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Ker vsebina določb treh točk splošnih pogojev v izpodbijani sodbi ni bila ugotovljena, ta vsebina ni del dejanskega stanja tiste sodbe. Okoliščina, da se pritožnica nanje zdaj sklicuje in jih citira, je enakovredna nedovoljenemu uveljavljanju pritožbenih novot. Molk je lahko zgovoren, zgolj kadar na določeno vsebino volje kaže zanesljivo, česar pa toženki v ugotovljenih okoliščinah te zadeve ni mogoče pripisati.

Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodb

Tako prenos lastninske pravice na nepremičnini, kot na poslovnem deležu, predstavljata razpolaganje s premoženjem pomembne vrednosti, zato je življenjsko pričakovati, da bodo stranke o poslu dobro premislile in vse dogovore v zvezi z odsvojitvijo jasno dogovorile in zapisale vsaj v zvezi z bistvenimi elementi pogodb glede tega, ali je posel odplačen ali neodplačen. Ni nepomembno, da ima pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža obliko notarske listine, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Ta pa potrjuje, da je bil posel neodplačen. Ta dokaz ima, tako kot zaključuje sodišče prve stopnje, bistveno večjo dokazno vrednost, kot izpovedba tožnika, ki je zainteresiran za uspeh v tem postopku.

Pojem „modernizacija ceste na trasi po zakoličeni smeri“ je preveč širok, da bi lahko zajemal še kakršenkoli drug del zemljišča, potreben za kakršenkoli drug objekt.

Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago svoje odločitve napačno upoštevalo določbo 131. člena OZ, ki določa obveznost posameznika, ki drugemu povzroči škodo, slednjo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za zakonsko pravico oškodovanca zahtevati povrnitev povzročene škode, kadar z njim ni v nikakršnem poslovnem oziroma pogodbenem razmerju (neposlovna odškodnina obveznost). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Toženec je z dvigom parkirnega listka jasno izrazil svojo voljo za sklenitev pogodbe s tožečo stranko za parkiranje na omenjenem parkirišču in se tudi seznanil s pogojem za izstop s parkirišča, ki je v plačilu parkirnine in registraciji (odčitku) parkirnega listka na izstopnem sistemu. Toženec je kršil pogodbo s tožečo stranko kot upravljalcem parkirišča, ko se je pred izstopom postavil tik za vozilo pred njim in skupaj z njim v času dvignjene zapornice zapeljal s parkirišča, ker ni odčital parkirnega listka na izstopnem sistemu in ker ni plačal parkirnine.