1054. člen OZ

Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1054. člena OZ). To pomeni, da bi tožeča stranka sklenjeno izvensodno poravnavo lahko izpodbijala le s tožbo iz enakih razlogov in po pravilih, ki veljajo za dvostranske pogodbe v določbah 100. do 130. člena OZ. Vendar tožeča stranka na prvi stopnji takega izpodbijanja poravnave ni zatrjevala niti dokazovala. V pritožbi prvič govori o preklicu poravnave, ki naj bi ga odvetnik podal toženi stranki 10. 1. 2020. Tudi v tem delu gre za prepozne in neupavičene pritožbene novote, saj ne navede, zakaj se na preklic poravnave ne bi mogel sklicevati že prej. Njegovo naziranje, da je mogoče sklenjeno poravnavo preklicati z enostransko izjavo, pa je tudi pravno zmotno. Z enostranskim preklicem poravnave namreč pogodbe o poravnavi ni mogoče preklicati. Sodišče je ugotovilo, da se je z dogovorjeno višino pritožnik ob sklepanju pogodbe o poravnavi strinjal in da je kasneje svoje stališče spremenil. Ker ni vložil tožbenega zahtevka, s katerim bi izpodbijal sklenjeno poravnavo, ga izjava o poravnavi veže in mu preprečuje, da bi lahko uveljavljal odškodninski zahtevek iz

Glede na pravno naravo končnega obračuna (zunajsodna poravnava), tožnica v postopku tudi ne more biti uspešna s sklicevanjem na zmoto glede učinkov podpisa predmetnega zapisnika oz. na to, da ni bilo njene volje, da so z njim zajeta tudi sedaj vtoževana dela. Za tak posel veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni v poglavju OZ o poravnavi določenega kaj drugega (1. odstavek 1054. člena OZ). To pa pomeni, da dogovor velja, razen če ga podpisnik ne izpodbije zaradi morebitnih napak (npr. razveljavitev pogodbe v primeru grožnje, bistvene zmote, prevare - 45., 46. in 49. člen OZ), kar tožnica ni storila.

S pogodbo o poravnavi osebe med katerimi je spor z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Tudi za pogodbo o poravnavi veljajo splošna določila OZ o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega, med drugim tudi pravilo sočasne izpolnitve dvostranskih pogodb, ki pa ne velja v primeru, če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Tožena stranka je bila skladno s sklenjeno poravnavo dolžna tožeči stranki najaviti prevzem in šele, če bi to storila v dogovorjenem roku, pa ji tožeča stranka vozila ne bi dostavila na dogovorjeni kraj, bi ji lahko očitala kršitev pogodbene obveznosti.

Tožnica se neutemeljeno zavzema za ničnost prodajne pogodbe iz razlogov, ki so po vsebini stvarne napake na stanovanju (vdori vode in vlage). Stvarne napake prodane stvari še ne pomenijo ničnosti pogodbe. Predmet pogodbe ni bil nedopusten: konkretno kletno stanovanje ni predstavljalo skupnega dela in je bilo v pravnem prometu.

Nižji sodišči trditvene podlage nista prekoračili in tožničinih trditev nista interpretirali ekstenzivno. V konkretnem primeru je tožnica v dokaznem postopku uspela dokazati trditev, da sta pravdni stranki že na sestanku konec avgusta 2013 dosegli soglasje o ureditvi zadeve z izvensodno poravnavo. Dejstvo, da je tožnica kasneje akceptirala pisni osnutek poravnave ne negira teze o predhodni sklenitvi ustnega dogovora. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo med pravdnima strankama podano ustno soglasje glede vseh bistvenih sestavin pogodbe o poravnavi in da pravdni stranki pisne oblike pogodbe o poravnavi nista dogovorili kot pogoj za njeno veljavnost.

Pritožbeno sodišče je zato bistveno vprašanje sklenitve dogovora o plačilu revalorizacije presojalo v luči izpostavljenega razloga sklenitve dogovora. Ta razlog je bil po trditvah tožene stranke v mirni rešitvi spora. Mirna rešitev spora pa predstavlja rešitev spora brez posredovanja tretjega, torej tudi brez posredovanja sodišča. Temu ustreza inštitut poravnave. Podlaga poravnave kot dvostranskega pravnega posla je namreč v odpravi spora oziroma negotovosti z vzajemnimi popustitvami tako, da se praviloma dogovori sprememba obveznosti (1050. člen OZ). Ker med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki plačala tretji obrok kupnine dne 24. 9. 2002, torej po tem, ko je 19. 7. 2002 tožena stranka tožeči izročila izbrisno pobotnico, je med pravdnima strankama obstajal le še spor o tem, kdaj je tretji obrok kupnine zapadel v plačilo (po stališču tožene stranke 31. 7. 1997, po stališču tožeče stranke pa tedaj, ko je tožena stranka tožeči stranki izročila izbrisno pobotnico) in torej od kdaj je tožena stranka upravičena terjati zakonske zamudne obresti. Da naj bi tožena stranka ponudbo tožeče stranke sprejela (prvi odstavek 28. člena OZ) po plačilu tretjega

V skladu z 12. členom OZ se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, da je tožena stranka v predhodnem obdobju, ki ni predmet pravde, plačevala najemnino v višini iz 5. člena najemne pogodbe in tem zneskom nikoli ni ugovarjala, pravilno uporabilo navedena določila OZ in tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je najemnino za sporno obdobje prav tako zahtevala v skladu s 5. členom najemne pogodbe, ugodilo. Pravdna stranka je v skladu s 7. in 212. členom ZPP upravičena navajati dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če se jih odloči podati, pa morajo biti navedbe jasne in nedvoumne, da se lahko nasprotna stranka o njih sploh opredeli. Iz tega izhaja, da stranka ne more podajati kontradiktornih dejanskih navedb in hkrati od sodišča pričakovati, da bo (ex post) poiskalo zanjo pač najugodnejšo verzijo teh trditev.

Namen postopka poravnavanja ni samo, da se sodišča razbremenijo vodenja kazenskih postopkov (za manj nevarna kazniva dejanja), temveč tudi, da se čim prej reši konflikt med osumljencem in oškodovancem na zadovoljiv način za oba, brez uporabe kazenskih sankcij, z učinki tudi na civilnopravnih področjih. Stvar osumljenca in oškodovanca je, za kakšno vsebino sporazuma se, s pomočjo poravnalca, dogovorita. Tožnik je sprejel toženčevo ponudbo za poravnavo in s tem sta pravdni stranki nedvomno odpravili negotovost glede odškodninskega razmerja, ki je izhajalo iz kaznivega dejanja (1050., 1051. člen OZ), kar v posledici pomeni, da je toženec postal prost tovrstne obveznosti do tožnika. S sklenitvijo sporazuma tako pravdni stranki nista zasledovali le ustavitve kazenskega postopka, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, temveč sta upoštevaje povedano in smisel določb postopka poravnavanja v kazenskih zadevah, nedvomno sklenili poravnavo o premoženjskih posledicah kaznivega dejanja, torej poravnavo sklenjeno za potrebe kazenskega postopka, vendar tudi v smislu civilnopravnih učinkov.

Odločilna je sodba kot logična celota, saj če ji manjka kateri od temeljnih logičnih elementov, ni miselne povezave med njeno podlago in izrekom. Po stališču pritožbenega sodišča izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne bi bila logična celota, saj vsebuje vse odločilne razloge glede na pravno odločilno trditev tožeče stranke, da je med sedaj pravdnima strankam sklenjena poravnava nična. Izpodbijana sodba ima razloge, tako da jo je možno preizkusiti, pri tem pa sodišče prve stopnje ni vezano na posebne, vnaprej opredeljene zakonske okvire, kako morajo razlogi biti podani, temveč je odločilno, da sodba ima razloge. Če je pri tem sodišče prve stopnje uporabilo metodo, da je kot svoje razloge štelo navedbe tožene stranke, to ne pomeni, da bi spregledalo navedbe tožeče stranke, pač pa, da je štelo argumente tožene stranke za tako prepričljive, da jih je vzelo v razloge sodbe kot odločilne. Poravnava je dvostranski pravni posel (pogodba) o spremembi spornega ali negotovega pravnega razmerja. Pogodbo o poravnavi je mogoče skleniti le, če pred tem med strankama obstoji sporno ali negotovo pravno razmerje. Podlaga (razlog) poravnave je v odpravi spora ali negotovosti. Poravnava ima svo

Sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti brez razpisa naroka, ker je dejansko stanje sporno in je tožnik izrecno zahteval izvedbo naroka.

Pogodbe o poravnavi ni možno preklicati zgolj z enostransko izjavo. Tožena stranka sklenjeno izvensodno poravnavo lahko izpodbijala iz enakih razlogov in po pravilih, ki veljajo za dvostranske pogodbe v določbah 100. do 130. člena OZ, česar pa ni storila. Od teh pravil pa ne velja le določba 118. člena OZ, ki ureja pravico stranke do razveljavitve dvostranske pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja.

Golo zanikanje dejstva praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, ampak se mora stranka obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke. Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina sklenjene pogodbe o poravnavi, dolžnik pa obveznosti v dogovorjenem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu.

V primeru, če je sodna poravnava sklenjena pod odložnim pogojem, učinkuje od trenutka sklenitve le v primeru, da se pogoj izpolni, zato je v tem primeru vprašljiva izvršljivost sklenjene sodne poravnave.

Dokončni obračun ima naravo zunaj sodne poravnave v smislu 1050. člena OZ. Tudi če je tožeča stranka imela kak zadržek, ta ni bil izražen, z dopisom pa je izrazila voljo, da sprejme plačilo pogodbene kazni in odškodnine.

Ker se v obravnavani zadevi odložni pogoj ni izpolnil, sklenjena sodna poravnava nedvomno ne (more) učinkuje(vati).

Tožnica je s prejemom zneska pristala na delno poplačilo odškodnine za nesrečo pri delu, kar pa ne pomeni, da sta pravdni stranki že dokončno določili svoje vzajemne pravice in obveznosti. Sklenjena izvensodna poravnava ne izključuje odškodninskega zahtevka, ki izvira iz posledic, na katere oškodovanec pri sklenitvi poravnave ni mogel misliti in jih predvideti. Tudi če bi se tožnica s poravnavo odrekla pravici zahtevati nadaljnjo odškodnino v zvezi s škodnim dogodkom, je predmet poravnave o odškodnini lahko le odškodnina za škodo, ki je bila znana na dan poravnave.

Za poravnavo veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega. In ker zakon tu ne izključuje možnosti razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, veljajo določbe 112. člena in nasl. OZ tudi za sodno poravnavo. Skladno z določbo 112. člena OZ spremenjene okoliščine stranko, ki se nanjo sklicuje, upravičujejo do razveze in ne do spremembe pogodbe - možnost, da ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo, je dana nasprotni stranki, ki želi pogodbo vzdržati v veljavi.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 1. odst. 1054. člena OZ, ki glede poravnave napotuje na splošne določbe o dvostranskih pogodbah. Glede na dejstvo, da tožeča stranka zatrjuje zmoto pri sklepanju poravnave, je mogoče zahtevati razveljavitev poravnave kot pogodbe civilnega prava ob pogojih iz člena 46 OZ. Vendar pa je zahtevek za razveljavitev pogodbe (oziroma v tem primeru poravnave) oblikovalen in ne ugotovitven. Neveljavnosti poravnave zaradi zatrjevane zmote ni mogoče uveljavljati v okviru predhodnega vprašanja.

Ne gre za spor majhne vrednosti kljub izpolnjenemu pogoju glede višine zahtevka. Iz spisa namreč ni razvidno, da bi postopek pred prvim sodiščem tekel po določbah 442. člena ZPP in naslednjih. Stranke so bile le z vabilom na glavno obravnavo opozorjene na omejene procesne pravice. Ostala posebna procesna pravila za tovrstne spore niso bila spoštovana. Sodba ni bila razglašena takoj ob koncu glavne obravnave, stranke pa niso bile ne ob razglasitvi ne v pisnem odpravku sodbe pravilno poučene, pod katerimi pogoji se lahko pritožijo (3. in 4. odstavek 458. člena ZPP) in o krajšem osem dnevnem pritožbenem roku. Napačni pravni pouk o pravici do pritožbe ne sme škoditi stranki, ki se ravna po njem. Zato pritožniku ni mogoče odreči obravnave njegove pritožbe na drugi stopnji v okviru vseh pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja, torej tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je drugače v sporih majhne vrednosti izključeno.