74. člen OZ

Medtem ko je tožnica toženki zaračunala za 92.788,27 EUR izvedenih del brez oziroma za 113.201,69 EUR z DDV, kar je bilo po presoji sodišča prve stopnje vse utemeljeno, po oceni pritožbenega sodišča iz Pogodbe izhaja, da brez sklenitve aneksa skupna cena del v nobenem primeru ne bi smela preseči 78.786,96 EUR brez oziroma 96.120,09 EUR z DDV. Skrbnik pogodbe je bil upravičen potrditi (v smislu druge povedi drugega odstavka 7. člena Pogodbe) nepredvidena dela (kot rečeno, šlo je za sicer vnaprej nespecificirana, vendar pogodbena dela), toda le kolikor zanje ni bil nujen aneks (tj. do 10 % oziroma v okviru njihove vrednosti 7162,45 EUR). Upravičenja skrbnika v Pogodbi niso bila posebej opredeljena, že zato pa mu ni mogoče pripisati pooblastila, da bi veljavno spreminjal (dopolnjeval) njeno vsebino (s sklepanjem aneksov ali mimo njih). To razlikovanje odgovori na vprašanje, v kakšnem obsegu tako po velikosti (do 7162,45 EUR) kot po tipu del (samo nepredvidena v smislu prvega odstavka 7. člena Pogodbe, tj. vnaprej po vrstah sicer nespecificirana, toda pogodbena dela) je skrbnik pogodbe lahko veljavno zavezal toženko, ko je 27. 10. 2021 podpisal Zapisnik pogajanj za izvedbo nepredvid

Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodaj

Po pravilu o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP tožeča stranka zatrjuje dejstvo, da je bila sklenjena najemna pogodba in to dejstvo mora tudi dokazati. Ugotoviti je mogoče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni zmogla. Na drugi strani pa so bili ugovori tožene stranke, da najemna pogodba ni bila pisno sklenjena v mesecu avgustu 2021 in predloženi dokazi zato prepričljivi.

Ko odvetnik stranki odpove pooblastilo je pomembno, da je stranka zavarovana tako, da mora odvetnik navkljub odpovedi še mesec dni opravljati zanjo procesna dejanja, ki so nujna za odvrnitev grozeče škode. Če pa pooblastilo prekliče stranka, s tem sama in vedoma sprejeme riziko nastanka škode, saj izrazi, da odvetniških storitev ne želi več. Takrat potrebe po prej predstavljenem varovanju ni.

V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij (5. člen OZ) bi bilo, če bi tožena stranka kljub vtisu, ki ga je dajala v razmerju do tožeče stranke, imenovanemu vodji projekta ne bi zaupala tudi pravnih upravičenj za naročilo del posameznim izvajalcem. Ob tem določila Sporazuma ne potrjujejo pisne izjave H. H., da bi B. B. lahko samostojno naročal dodatna dela in opremo le, če bi imel pisno naročilo direktorja tožene stranke. Ker tudi zakon za podjemno pogodbo ne zahteva pisne oblike (51. člen OZ), do drugačnega zaključka ne more privesti sklicevanje pritožbe, da tožeča stranka ni predložila delovnega naloga oziroma naročilnice tožene stranke. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tekom postopka ni konkretizirano oporekala niti kvaliteti vtoževanih del niti obsegu njihove izvedbe, čeprav so ji predložene dokazne listine takšen ugovor omogočale. Ni namreč mogoče prezreti, da je tožeča stranka vtoževanemu računu priložila specifikacijo izvedenih elektroinstalacijskih del po vrsti, ceni in količini, tožena stranka pa popis del s komentarjem, ki ne v

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zavzelo stališče, da je v primeru take pravne praznine logičen sklep ta, da je za preklic prokure pristojen prav tisti organ družbe, ki je odločal o njeni podelitvi. Ker Družbena pogodba določb o tem kdo lahko prekliče prokuro nima, je za presojo pristojnosti organov družbe za preklic prokure potrebno uporabiti navedene zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe na splošni ravni, ki zahteva, da če iz Družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prokure prepustili poslovodji, je le-ta v pristojnosti skupščine.

Ker sta oba upnika zahtevala en znesek, ki jima je bil tudi prisojen, pomeni, da je bila vsakemu od njiju prisojena polovica zneska in ne vsakemu od njiju celoten znesek. Sodišče prve stopnje pa bi bilo dolžno prisoditi celoten znesek, do katerega bi bila upnika upravičena solidarno le, če bi dokazala, da je bila solidarnost med njima dogovorjena ali določena z zakonom. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o tem, kako se je prva tožnica pravdala v upravnem postopku oziroma kako bi se tam pravdala tožena stranka; v konkretnem primeru so pomembne le trditve in dokazi, ki sta jih pravdni stranki navedli oziroma predložili v tem sporu. Prav tako niso relevantne navedbe tožene stranke v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, saj se je tam presojalo (upravno) razmerje med Agencijo in prvo tožnico, v tem sporu pa je relevantno (pogodbeno) razmerje med prvo tožnico in končnim upravičencem. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da sta dokončanje projekta potrdila prva in druga tožnica, saj sta slednji preverjali le skladnost projekta s pisno dokumentacijo (predloženimi računi in drugimi dokazili).

Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi kritičnega dne zapustnica podarila tožnici večjo vsoto denarja, ampak je tožena stranka dokazala, da jo je zapustnica tedaj na banki le pooblastila, ne more uspeti z zahtevkom, da je lastnica tega denarja.

Iz zapisnika skupščine ne izhaja nobena okoliščina, ki bi kazala na dejstvo, da je tožeča stranka sploh podala svoj nasprotni predlog. Zgolj navodilo delničarja dano pooblaščencu še ne pomeni, da je bilo na skupščini to navodilo izpolnjeno tako, da je pooblaščenec nasprotni predlog sklepa tudi dejansko izjavil in ga s tem na skupščini podal. Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu, zato ureja le odnos med pooblastiteljem in pooblaščencem. Če iz dokaznih listin ne izhaja, da je tožeča stranka na skupščini sploh podala svoj nasprotni predlog sklepa k 2. točki dnevnega reda, je v razmerju do tožene stranke povsem irelevantno kakšno je bilo navodilo tožeče stranke dano njenemu pooblaščencu. Ker je potrebno število glasov za sprejetje sklepa oz. potrebna večina določena s samim zakonom, je ni mogoče spreminjati, predvsem ne v smislu nižje, navadne večine. Zato morebitna nepravilna navedba v sklicu skupščine ne more pomeniti, da bi skupščina morala sklep sprejeti z večino, ki bi izhajala iz sklica skupščine, a bi bila v nasprotju s samim zakonom. Morebitna napaka v sklicu skupščine glede navedbe večine, potrebne

V primeru naknadne odobritve ni pravno odločilno, kdo je pogodbo podpisal in niti ali je ta oseba imela ustrezno pooblastilo. Naknadna odobritev namreč sanira pomanjkljivosti pri sklenitvi pogodbe. Odpoved pogodbe, ki je sklenjena za nedoločen čas velja za naprej (ex nunc). V primerih, ko je vsebina pogodbe predpisana, soglasna volja pogodbenih strank ni pogoj za določitev vsebine pogodbe. Določilo drugega odstavka 17. člena OZ predpisuje, da so določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodb, sestavni del teh pogodb in jih dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določil, ki niso v skladu z njimi. Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.

Kadar k neuresničitvi pogojev prispevata obe stranki, domneve iz 59. člena OZ ni mogoče uporabiti.

Pri pogodbi o naročilu prevzemnik naročila odgovarja le, če ne ravna kot dober gospodarstvenik ali gospodar, ni pa dolžan doseči uspeha. Druga toženka bi morala ravnati kot dobra odvetniška družba. Dobra odvetniška družba ne krši jasnih zakonskih določb ali jasnega naročila. Tako je na primer odvetnik odgovoren zaradi kršitve rokov, če so ti prekluzivni. Druga toženka bi morala predložiti pooblastilo že v času vložitve odgovora na tožbo, saj je že pred tem sklenila pogodbo o naročilu in je tudi že ravnala kot pooblaščenka. Imela je tožbo zoper tožečo stranko, saj bi sicer nanjo ne mogla odgovoriti. Vložila je odgovor na tožbo v korist tožeče stranke, tožeči stranki je predlagala, naj plača sodno takso in je bila z njo v stiku zaradi odgovora na tožbo. Pooblaščenec mora predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi pri prvem pravdnem dejanju. Ker po lastnih trditvah druga toženka ni ravnala tako, ni ravnala s skrbnostjo dobre odvetniške družbe. Če bi namreč druga toženka ravnala tako, kot to nalaga ta izrecna določba, bi druga toženka v vsakem primeru prejela pravilno vabilo prvostopenjskega sodišča, ali pa bi lahko vsaj uveljavljala pravna sredstva zar

Predmet spora je neplačani del zavarovalne premije, odgovor na vprašanje, kdo je vtoževano terjatev dolžan plačati, pa je v sklenjeni zavarovalni pogodbi, saj iz nje izhaja, kdo je v danem primeru zavarovalec (prvi odstavek 936. člena OZ), tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi tožena stranka in družba A. d. o. o. kasneje sklenili pogodbo o prevzemu dolga, v katero bi privolila tožeča stranka (prvi odstavek 427. člen OZ) oziroma da sta tožeča stranka in družba A. d. o. o. sklenili pogodbo, s katero bi se slednja tožeči stranki zavezala, da bo izpolnila njeno terjatev do tožene stranke (432. člen OZ). Če toženka ni imela namena, da T. P. pooblasti, da zavarovanje sklene v imenu in za račun toženke, bi - kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče - pooblastilo morala oblikovati drugače.

Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo svoje odločitve glede pravne podlage za izračun nadomestila in posledično tudi civilne kazni za toženo stranko v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih. Nadomestilo je odmerilo v skladu s Skupnim sporazumom o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (Ur. l. RS, št. 115/2006).

Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen URS), pri ostalih podzakonskih predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. To pomeni, da sodišče samo preizkusi, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena URS ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. Če je kakšna določba o predpostavkah za uporabo Skupnega sporazuma (v nadaljevanju: SS) v nasprotju z ZASP, je sodišče ne uporabi. Pritožbeno sodišče je zato v tej zadevi 125. člen URS uporabilo za preizkus pravne pravilnosti posameznih določb SS. Na odločitve Sveta za avtorsko pravo sodišča niso vezana, ker lahko uporabijo exceptio illegalis. V SS si je tožeča stranka izgovorila trikratno nadomestilo v primeru kršitve pravice. Učinek takšne tarife (prvega odstavka 4. člena tarifnega dela SS) je, da je tožeča stranka v primeru kršitve vselej upravičena do trikratnika tarife za zakonito uporabo. Ker je to enako, kot je zgornja meja tega, kar lahko zahteva na te

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz podatkov AJPES-a izhaja, da v oktobru 2015, ko naj bi prišlo do sklenitve spornega ustnega dogovora, J. H. ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke, in njegov zaključek, da je bil slednji pooblaščen za sklepanje poslov, se medsebojno ne izključujeta. Navedena oseba bi namreč pooblastilo za sklepanje tovrstnih poslov lahko imela npr. tudi po zaposlitvi. Če je zakonita zastopnica tožene stranke B. J. dopuščala, da se je ustni dogovor izvajal, je posel, za katerega se je dogovoril J. H., vsaj odobrila. Četudi H. ni imel upravičenosti za zastopanje tožene stranke, je sporna pogodba toženo stranko zavezovala zaradi odobritve. Tožena stranka pod pretvezo protispisnosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Toženec je brez pravne podlage prejemal gotovinska plačila s strani naročnikov za opravo storitev varovanja in si jih protipravno prisvajal. Dejstvo sorodstvene povezanosti med stranko in pričo samo po sebi še ne izpodbija verodostojnosti izpovedb.

Zgolj pooblastilo za razpolaganje s sredstvi na njenem računu še ne pomeni, da je zapustnica pooblaščenemu dediču sredstva na svojem računu s tem tudi že podarila, niti, da mu jih je podarila v poljubnem obsegu, kot je lahko ta denar dvigoval oz. ga nakazoval na druge račune.

S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Ustavno dopustna je tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP; sedaj drugi odstavek 53. člena ZKUASP). Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko tožeča stranka uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz t

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločilo, da spremembe tožbe ne dopusti, čeprav ji toženi stranki nista nasprotovali. S tem je preseglo svoja pooblastila in kršilo 185. člen ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali gre pri vtoževani terjatvi za deljivo ali nedeljivo obveznost, saj bo le tako mogoče presoditi, ali podlago za zahtevek kot je postavljen, predstavlja 416. člen OZ ali 280. člen OZ.