1050. člen OZ

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo. Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoje

Ni šlo za to, da bi revizor zahteval popravke na podlagi novih informacij ali novih dogodkov, ali zaradi drugačne računovodske usmeritve tožeče stranke, temveč je šlo za pravilno upoštevanje informacij, ki so zanesljivo obstajale in bile dostopne poslovodstvu že v času priprave nerevidiranih računovodskih izkazov. Podatke o vrednosti računovodskih postavk so posredovali toženci, tudi kot uprava in za njihovo pravilnost so prevzeli tudi pogodbena jamstva. Ti podatki niso bili odvisni od vrednotenja revizorja, temveč od objektivnih dejstev.

Ker sta si pogodbenici izvedbo posla razdelili na pol, vsaka pa naj bi bila deležna tudi polovice njegovih čistih koristi, pri čemer je celotno naročnikovo plačilo prejela toženka, je bilo pravno dosledno, da sta ugotovili seštevek vrednosti vseh svojih dobav naročniku (po cenah, ki sta jih bili dogovorili med seboj), s postavko "razlika v nabavi" upoštevali, da obe nista izvedli natanko polovice posla, in se s to postavko ravno v tem izenačili, nazadnje pa upoštevali, koliko je tožnica toženki že zaračunala (toženka je banki že vse) in koliko ji je zato še upravičena zaračunati. Ko je takšno njuno skupno rekapitulacijo sprejelo sodišče prve stopnje, je tudi samo pravilno uporabilo materialno pogodbeno pravo. Čeprav sodišče prve stopnje tega ni tako kvalificiralo, je bil ta obračun, katerega vsebino je ugotovilo, po oceni pritožbenega sodišča poravnava v smislu prvega odstavka 1050. člena OZ.

Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (prvi odstavek 1054. člena OZ). To pomeni, da bi tožeča stranka sklenjeno izvensodno poravnavo lahko izpodbijala le s tožbo iz enakih razlogov in po pravilih, ki veljajo za dvostranske pogodbe v določbah 100. do 130. člena OZ. Vendar tožeča stranka na prvi stopnji takega izpodbijanja poravnave ni zatrjevala niti dokazovala. V pritožbi prvič govori o preklicu poravnave, ki naj bi ga odvetnik podal toženi stranki 10. 1. 2020. Tudi v tem delu gre za prepozne in neupavičene pritožbene novote, saj ne navede, zakaj se na preklic poravnave ne bi mogel sklicevati že prej. Njegovo naziranje, da je mogoče sklenjeno poravnavo preklicati z enostransko izjavo, pa je tudi pravno zmotno. Z enostranskim preklicem poravnave namreč pogodbe o poravnavi ni mogoče preklicati. Sodišče je ugotovilo, da se je z dogovorjeno višino pritožnik ob sklepanju pogodbe o poravnavi strinjal in da je kasneje svoje stališče spremenil. Ker ni vložil tožbenega zahtevka, s katerim bi izpodbijal sklenjeno poravnavo, ga izjava o poravnavi veže in mu preprečuje, da bi lahko uveljavljal odškodninski zahtevek iz

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Ni dvoma, da je prva toženka drugi toženki notarski zapis že razkrila, saj ga le-ta sicer ne bi mogla uporabljati v raznih sodnih postopkih, ki jih navajata tožnici. Ko je tak zapis enkrat že razkrit, je prepoved (nadaljnjega) razkrivanja nepotrebna in nesmiselna, ponovno razkritje tega, kar je že razkrito, ni mogoče. Da bi se lahko prepovedalo razkritje listine sodišču v sodnem postopku, ne more biti predmet tožbenega zahtevka. Vsaka stranka postopka ima pravico in dolžnost, da dokaže svoje navedbe v sodnem postopku. Taka prepoved ne bi zavezovala sodišča niti v bodočih sodnih postopkih pri presojanju morebitne zlorabe, na katero bi se morda sklicevali toženki v sodnih postopkih. Tožnici tako nista izkazali realne pravno relevantne nevarnosti, ki bi bila odpravljena z ugoditvijo temu delu zahtevka. Tudi ta del zahtevka je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ker je prepovedni del tožbenega zahtevka neutemeljen že iz drugih razlogov, vprašanje, koga veže ali ne veže notarski zapis, ni pomembno za odločitev. Zato ne obstaja prejudicialnost ugotovitvenega dela zahtevka in ta ni dopusten, kar pomeni, da je treba v tem delu tožbo zavreči že iz tega ra

Ker je tožnica ravno o dogovoru predlagala svoje zaslišanje in ker gre lahko za dogovor po 1050. členu OZ, gre lahko za dokaz o pravnorelevantnem dejstvu. Ker je sodišče opustilo predlagani dokaz, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. V primeru uveljavljanja regresa od solidarnega poroka velja 5-letni zastaralni rok po 346. členu OZ.

Ker si je okna vnaprej ogledal in ker so bile vnaprej znane zahteve ZVKDS in naročnika glede rezultata obnove, za tak rezultat pa se je z obema pogodbama tudi zavezal (3. člen pogodb), bi kot strokovnjak lahko tožnik že ob sestavi ponudbe in podpisu pogodbe pričakoval, da v PZI priporočena tehnologija ni ustrezna za dosego zahtevanega cilja in bi moral na to opozoriti investitorja in toženo stranko, oziroma na to računati pri pripravi ponudbe11. Zahteve naročnika so bile ves čas enake, uporabo dražje tehnologije pa bi tožnik lahko kot strokovnjak predvidel že ob sklenitvi pogodbe. Pogoji za spremembo cene zato niso podani in tožeča stranka s svojim zahtevkom ne more uspeti.

V izpodbijani sodbi je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložena z utemeljitvijo, da naj bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna. S stališča pravne kvalifikacije, kakršno je v zadevi zavzelo prvostopno sodišče, je zato moč s temi razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov polemizirati v okviru pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pravica do izjave ni bila kršena.

Grožnja, ki jo lahko pritožbeno sodišče razbere iz navedb tožene stranke, je napaka volje, zaradi katere je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ). Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico. Stranka lahko razveljavitev pogodbe od sodišča zahteva (s tožbo), ne more pa je doseči sama (z ugovorom ali drugo izjavo). Ker tožena stranka v tem postopku ni zahtevala razveljavitve dogovorov (z nasprotno tožbo) in med postopkom pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbi ni trdila, da bi razveljavitev ustnega dogovora za plačilo 12.000,00 EUR in Dogovora o razdrtju predpogodbe sodno zahtevala (in dosegla), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo teh trditev. Le z ugovorom, kot je bilo pojasnjeno, namreč ni mogoče doseči razveljavitve pogodbe. Dokler pogodba velja (ni razveljavljena ali razdrta), pa jo je treba spoštovati in izpolniti (pacta sunt servanda, 9. člena OZ).

Pri razlagi določil pogodbe je treba spoštovati obvezna razlagalna pravila. Primarno se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Šele, če je določilo sporno, je pri njegovi razlagi treba uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Pogodbeno določilo je skladno z ustaljeno sodno prakso sporno tedaj, če glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge. Le okoliščina, da določilu pravdni stranki pripisujeta različen pomen, tako še ne pomeni, da je določilo tudi objektivno sporno. Skladno z določilom 1050. člena OZ osebe med katerimi je spor ali negotovost glede kašnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je lahko med drugim v odpoved

Pritožbeni očitek, da tožena stranka kot dolžnik v izvršilnem postopku ni podala obrazloženega ugovora in da bi to moralo upoštevati sodišče prve stopnje v pravdnem postopku na način, da bi štelo, da je tožena stranka zaradi neobrazloženega ugovora pripoznala tožbeni zahtevek, je povsem neutemeljen in brez procesno pravne podlage. Ne drži namreč pritožbeni očitek, da izvršilni in pravdni postopke tvorita celovit sodni postopek. Izvršilno sodišče skladno z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) odloča, če je dolžnik obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine. Če odloči, da je ugovor obrazložen, ravna skladno z določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ, tako da sklep o izvršbi razveljavi in zadevo odstopi v reševanje pristojnemu pravdnemu sodišču, ki predlog za izvršbo šteje kot tožbo. Z odstopom zadeve pristojnemu pravdnemu sodišču se postopek nadaljuje kot samostojni pravdni postopek, ki ni del izvršilnega postopka kot to zmotno trdi pritožba.

Smiselno določbi četrtega odstavka 306. člena ZPP, ki določa, da se pred sodiščem ne more skleniti poravnava glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, mora po stališču pritožbenega sodišča tudi sodišče, ki odloča o soglasju k sklenitvi izvensodne poravnave v stečajnem postopku, zavrniti razpolaganje strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Ob odločanju o soglasju k sklenitvi izvensodne poravnave sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev ni imelo razlogov za zavrnitev soglasja na tej podlagi. O tem, kateri prisilni predpis ali moralno pravilo naj bi spregledalo sodišče prve stopnje, pritožnica v pritožbi ni konkretno trdila, da bi ji v tej smeri lahko pritožbeno sodišče pritrdilo. Sodišče, ki vodi stečajni postopek, z odločanjem o soglasju k poslom upravljanja stečajne mase, izvaja nadzor nad tem, ali bi stečajni upravitelj kot organ postopka s katerim od predlaganih poslov, ki so našteti v prvem odstavku 322. člena ZFPPIPP, lahko škodoval interesom upnikov. Interes upnikov stečajnega dolžnika je, da prejmejo svoje terjatve poplačane iz stečajne mase čim prej in v čim višjem deležu.

Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo. Dokazno breme glede vseh teh predpostavk je na strani tožeče stranke kot podizvajalca. V razmerju med podjemnikom (tj. glavnim izvajalcem) in podizvajalcem mora biti podizvajalčeva terjatev pripoznana. Navadno bo podjemnik priznal podizvajalčevo terjatev za plačilo opravljenega posla s tem, da bo potrdil izvajalčevo začasno situacijo, ki se nanaša na ta posel. Za priznano pa bo podizvajalčeva terjatev veljala tudi, če bo obsežena v potrjeni končni situaciji oziroma v končnem obračunu posla med podjemnikom in podizvajalcem. Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo na neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu). To pa za obravnavani primer po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da sklenitev končnega obračuna

Pri vseh položajih naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve obveznosti obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha. To je tudi edino smiselno, saj je že po naravi stvari izpolnitev objektivno nemogoče obveznosti nemogoča. Zato s tem, ko obveznost zaradi naknadne nemožnosti njene izpolnitve preneha, nastane položaj neizpolnitve obveznosti v ožjem pomenu. Upoštevajoč pojasnjeno je okoliščina iz čigave sfere izvira vzrok nemožnosti izpolnitve oziroma kdo je odgovoren za nemožnost izpolnitve bistvena le z vidika možnosti in utemeljenosti uveljavljanja nadaljnjih (drugih) pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve, ne pa tudi glede samega prenehanja objektivno nemogoče obveznosti. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pravni temelj za zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe pridobila šele z odstopom od pogodbe 19. 12. 2019. Obveznost tožene stranke je namreč zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve prenehala že z uveljavitvijo ZJZP in ne šele z odstopom od pogodbe. Tožena stranka je s tem, ko je v dopisu izjavila, da je pripravljena izplačati vložek, pripoznala le dolžnost plačil

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nadur in regresa za letni dopust. Svojo odločitev je pravilno oprlo na sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2017, ki sta ga podpisali stranki tega postopka. V njem tožnik kot delavec potrjuje, da mu je toženka kot delodajalec poravnala vse obveznosti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, da nima do delodajalca nobenih zahtevkov, niti zapadlih niti nezapadlih, ter da se s podpisom tega sporazuma odpoveduje vsem morebitnim nadaljnjim zahtevkom do delodajalca.

Tudi sodno poravnavo je treba razlagati kot pogodbo. Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v smeri iskanja skupnega namena pogodbenikov, pa mora zato najprej ustrezno izkazati, da je pogodbeno določilo sporno. Pogodbeno določilo je sporno šele, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.

S pogodbo o poravnavi osebe med katerimi je spor z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Tudi za pogodbo o poravnavi veljajo splošna določila OZ o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega, med drugim tudi pravilo sočasne izpolnitve dvostranskih pogodb, ki pa ne velja v primeru, če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Tožena stranka je bila skladno s sklenjeno poravnavo dolžna tožeči stranki najaviti prevzem in šele, če bi to storila v dogovorjenem roku, pa ji tožeča stranka vozila ne bi dostavila na dogovorjeni kraj, bi ji lahko očitala kršitev pogodbene obveznosti.

Stališče pri katerem vztraja pritožba, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu in izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. S sklepom VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pa je Vrhovno sodišče RS navedeno stališče razdelalo tako, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, delavec lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja ali pa se z delodajalcem o njej poravna ali sporazume. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo slednje stališče (ki je bilo tudi že upoštevano v praksi pritožbenega sodišča - istovrstna zadeva Pdp 673/2019 zoper isto toženo stranko) ter se pri tem ustrezno sklicevalo tudi na

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je zavrnitev zahtevka iz naslova nadur in vračila odtegnjenih zneskov od plače oprlo na Sporazum o medsebojnih obveznostih, ki sta ga tožnik in tožena stranka podpisala po tem, ko je tožniku pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V tem sporazumu sta se stranki strinjali, da je delodajalec izpolnil vse obveznosti do delavca (III. točka sporazuma) in da soglašata, da je ta sporazum odraz njune prave volje ter da po podpisu tega sporazuma druga do druge nimata več nikakršnih finančnih zahtevkov iz naslova obveznosti iz delovnega razmerja (IV. točka sporazuma). V V. točki sporazuma sta stranki zapisali tudi, da s podpisom tega dogovora izjavljata, da sta seznanjeni z vsebino tega dogovora in njihovimi posledicami ter da izjavljata, da odraža njuno pravo voljo. Bistveno je, da je Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 zavzelo stališče, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je ž