VSL Sodba II Cp 948/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek v višini 257,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2017 dalje do plačila, znesek v višini 261,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2018 dalje do plačila in znesek v višini 225,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 773,98 EUR (II. točka izreka).

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Predlaga tudi, da skladno z določilom petega odstavka 458. člena ZPP o zadevi odloči senat pritožbenega sodišča, saj gre za zadevo, od katere so odvisna pomembna pravna vprašanja v zvezi z uporabo potrošniške zakonodaje. Navaja, da si sodišče prve stopnje zmotno razlaga potrošniško zakonodajo ter je napačno opredelilo razmerje med Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot²) in Obligacijskim zakonikom (OZ³). Določila ZVPot se uporabljajo za vse pogodbe oziroma obligacijskega razmerja med podjetjem in potrošnikom. Shranjevalna pogodba sodi pod pojem pogodbe o opravljanju storitev po devetnajstem odstavku 1. člena ZVPot, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo določb ZVPot, ampak določbe OZ o shranjevalni pogodbi. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi prvi in drugi odstavek 22. člena ZVPot, skladno s katerima se kot pogodbeni pogoj upošteva vse sestavine pogodbe, pogodbeni pogoji pa zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. Odločilni razlogi v izpodbijani sodbi so med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje najprej navaja, da je treba kot lex specialis v konkretnem primeru uporabiti ZVPot, takoj za tem pa navaja, da je potrebno uporabljati OZ, saj ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da določbe ZVPot niso uporabljive, ker ZVPot shranjevalne pogodbe ne ureja, je vsebinsko prazna, skopa in protislovna in ne dosega minimalnih standardov obrazložitve sodnih odločb, s čimer je bila tožencu kršena pravica do poštenega sojenja po 22. členu Ustave RS. Od uporabe pravil potrošniške zakonodaje je namreč odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da pri shranjevalni pogodbi določitev cene ni bistvena sestavina pogodbe. Pri odplačni shranjevalni pogodbi je plačilo glavna položnikova obveznost, zato je določitev cene bistvena sestavina pogodbe, o čemer mora biti skladno s 15. členom OZ doseženo soglasje volj strank. Slednje logično izhaja tudi iz dejstva, da je odplačna shranjevalna pogodba sinalagmatična pogodba. Sodišče prve stopnje je samovoljno in arbitrarno izbralo najvišjo ceno na trgu za enako storitev in takšna odločitev nima nobene zakonske osnove. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo 22. in 24. člen ZVPot, bi ugotovilo, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določila 190. člena OZ o neupravičeni obogatitvi. Protispisna je trditev sodišča prve stopnje, da toženec ni jasno izrazil volje za vračilo vozila v dopisu z dne 28. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je bil dopis z dne 28. 12. 2017 vročen tožniku, ki pa ga ni hotel sprejeti in si je s tem sam onemogočil možnost za zaščito lastnih pravic in interesov. Tožnik ni zatrjeval ali dokazal, da je imel opravičljive razloge za nesprejem pošiljke. Sodišče je zato zmotno uporabilo določbe 5. in 333. člena OZ, ko je odločilo, da priporočeno pismo, ki ga pošlje potrošnik na sedež podjetja in ki ga noče dvigniti, še ni dovolj za odpoved trajnega pogodbenega razmerja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da na strani podjetja obstoji informacijska dolžnost potrošnika in ne obratno. Tožnik bi moral tožencu kot potrošniku pred sklenitvijo pogodbe posredovati cenik ali ga kako drugače informirati o ceni za ponujeno storitev. Po 3. točki prvega odstavka 25b. člena ZVPot mora podjetje potrošniku pred sklenitvijo pogodbe na jasen in razumljiv način posredovati informacije o končni ceni storitve. Gre za zakonsko predpogodbeno dolžnost informiranja, ki jo mora podjetje izpolniti pred sklenitvijo potrošniške pogodbe. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do zakonske dolžnosti tožnika do informiranja. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je nedobroverni posestnik tudi po vložitvi lastninske tožbe (rei vindicatio) upravičen do izdaje računov za posest. Skladno s 96. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ⁴) mora nedobroverni posestnik vrniti lastniku stvari vse plodove, zato nedobroverni posestnik tudi ni upravičen do plačila za hrambo stvari. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo celo račun, ki je bil izdan po tem, ko je toženec zahteval posest stvari z vloženo lastninsko tožbo. Skladno z osmim odstavkom 95. člena SPZ namreč dobroverni posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožencu.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbenega sodišča, razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6Toženec je pri tožniku dne 10. 11. 2017 naročil avtovleko nevoznega vozila zaradi udeležbe v prometni nesreči. Tožnik je toženca ob prihodu na kraj nesreče obvestil, da bo vozilo odpeljal na zaprto in varovano parkirišče, kjer se bo vozilo nahajalo. Toženec je potrdil, da je s tožnikom sklenil dogovor, da se vozilo hrani pri njem, vendar se s tožnikom nista dogovorila o ceni hrambe vozila. Toženčevo vozilo se je nahajalo pri tožniku do dne 13. 2. 2018. Za opravljeno storitev hrambe vozila je tožnik tožencu izdal več računov po objavljenem ceniku, ki pa jih toženec ni plačal v celoti. S predmetno tožbo je tožnik od toženca zahteval še preostanek plačila v višini 745,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Uvodoma gre ugotoviti, da spor med pravdnima strankama predstavlja potrošniški spor, saj sta pravdni stranki skladno z devetnajstim odstavkom 1. člena ZVPot sklenili pogodbo o opravljanju storitev, ki je pogodba, na podlagi katere se podjetje zavezuje opraviti storitev za potrošnika, potrošnik pa se zavezuje, da bo za to plačal določeno ceno. Sodišče prve stopnje je razmerje pravdnih strank materialno pravilno presojalo primarno na podlagi določb ZVPot ter podredno, glede vprašanj, ki jih ZVPot ne ureja, na podlagi določb 729. do 738. člena OZ o shranjevalni pogodbi. S shranjevalno pogodbo se shranjevalec zavezuje, da sprejme stvar od položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval.

8Ugotovilo je naslednje dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, in sicer:

- tožnik je dne 10. 11. 2017 ob 22.40 uri oddal naročilo za avtovleko vozila na AMZS,

- AMZS ponoči ne dela, zato je bilo naročilo preneseno na tožnika, ki je vozilo odpeljal na varovano parkirišče,

- tožnik ni bil član AMZS, zato je bil samoplačnik storitev hrambe vozila,

- toženec se je dne 18. 12. 2017 oglasil pri tožniku in zahteval le vračilo tablic in osebnih stvari, ne pa tudi vračila vozila,

- toženec je tožniku poslal dopis dne 18. 12. 2017 in dne 28. 12. 2017, v katerih dejansko ni zahteval vračila vozila,

- tožnik je tožencu dne 21. 12. 2017, 19. 1. 2017 in 13. 2. 2018 za opravljene storitve izdal račune, ki jih tožnik ni poravnal v celoti,

- toženec je dne 17. 1. 2018 vložil tožbo zoper tožnika, na katero je tožnik odgovoril dne 1. 2. 2018, naj toženec vozilo prevzame, kar je storil toženec nato šele dne 13. 2. 2018.

9Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje prepričljivo in utemeljeno zaključilo, da sta tožnik in toženec sklenila odplačno shranjevalno pogodbo. Pravilno je navedlo, da toženec kot potrošnik vnaprej ni bil seznanjen s cenikom tožnika za opravljeno storitev hrambe, zato ga takšen pogodbeni pogoj, postavljen s strani tožnika kot podjetja, ni zavezoval. Ceno za opravljeno storitev je zato sodišče prve stopnje določilo v višini običajne cene na trgu za hrambo vozila. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da toženec ves čas hrambe vozila vse do dne 13. 2. 2018, ni nikoli izrecno in določno zahteval vračila vozila, zato je dolžan plačati vtoževani znesek za celotno obdobje hrambe vozila.

10Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo razmerje med uporabo ZVPot in OZ. ZVPot se namreč za obligacijska razmerja med podjetjem in potrošnikom uporablja kot specialni predpis v odnosu do OZ. Kadar pa obligacijsko razmerje ni urejeno v drugem zakonu (ZVPot), se skladno z določbo 1. člena OZ uporabljajo določbe zakonika glede vprašanj, ki v drugem zakonu niso urejena, saj zakonik vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja. Za vprašanja, ki jih ZVPot ne ureja, se torej podredno uporabljajo določbe OZ. Med odločilnimi razlogi v izpodbijani sodbi zato ni nasprotij, saj je sodišče prve stopnje vsebinsko skladno in zadostno obrazložilo, da je v konkretnem primeru kot specialni predpis potrebno uporabiti ZVPot, ker pa ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja, se glede teh vprašanj uporabljajo določbe OZ. Pritožnik takšno odločitev napačno razume, kot da sodišče prve stopnje sploh ni odločalo na podlagi ZVPot, ki se uporablja za vsa potrošniška razmerja. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, prav tako tožencu ni bila kršena nobena ustavna pravica, saj se je sodišče prve stopnje v celoti opredelilo do pravnih naziranj toženca ter svojo odločitev zadostno obrazložilo.

11Povsem neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje glede sklenjene shranjevalne pogodbe ni upoštevalo splošnih določb ZVPot. Skladno s prvim in drugim odstavkom 22. člena ZVPot se pri potrošniških pogodbah za pogodbene pogoje štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje. Pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. Skladno s 3. alinejo tretjega odstavka 24. člena ZVPot se za nepošteni pogodbeni pogoj šteje zlasti, če cena v pogodbi ni določena ali ni dovolj določena. Prav tako mora na podlagi 3. točke prvega ostavka 25.b člena ZVPot v okviru pojasnilne dolžnosti podjetje potrošniku pred sklenitvijo pogodbe na jasen in razumljiv način zagotoviti informacije glede končne ceno blaga ali storitve, vključno z davki, ali način izračuna cene, če je zaradi narave blaga ali storitve ni mogoče izračunati vnaprej. Vse navedene določbe je sodišče prve stopnje uporabilo. Čeprav se pri obrazložitvi res ni izrecno sklicevalo na vse navedene člene, je iz odločitve jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje za konkretno shranjevalno pogodbo upoštevalo vse relevantne določbe ZVPot in spora med strankama ni presojalo zgolj na podlagi OZ, kot trdi pritožnik. V tč. 12 izpodbijane sodbe je tako pojasnilo, da ker se pravdni stranki nista dogovorili za višino plačila za opravljeno storitev in toženec kot potrošnik ni bil vnaprej seznanjen s cenikom tožnika, toženca postavljena cena s strani tožnika kot podjetja ne zavezuje. Takšen pogodbeni pogoj je pravilno upoštevalo kot nepošteni in posledično nezavezujoč za toženca kot potrošnika. Tožencu so bile z izpodbijano sodbo varovane in zagotovljene vse njegove potrošniške pravice.

12Pravilno je stališče pritožnika, da ZVPot podjetju nalaga informacijsko dolžnost, da pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznani z vsemi relevantnimi informacijami in mora podjetje na podlagi 3. točke prvega odstavka 25.b člena ZVPot potrošnika tudi seznaniti s končno ceno storitve. Vendar ravno iz razloga, ker tožnik ni spoštoval določb ZVPot in pred sklenitvijo pogodbe toženca kot potrošnika ni seznanil s ceno hrambe vozila, sodišče prve stopnje cene, določene s strani tožnika, ni upoštevalo. S takšno odločitvijo sodišče prve stopnje ni obrnilo razmerja med potrošnikom in podjetjem, tako da je podjetje postalo šibkejša stranka, saj samovoljno postavljene cene s strani podjetja ni upoštevalo. Tožencu kot potrošniku tudi v ničemer ni bilo v škodo, ker se ni pozanimal o ceni hrambe vozila. O zakonski dolžnosti informiranja potrošnika se je sodišče zadostno opredelilo v tč. 12 izpodbijane sodbe, čeprav izrecno ni citiralo zakonskih določb, je jasno razvidno, da je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi določbo 3. točke prvega odstavka 25.b člena ZVPot. Tudi v tem delu zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Za shranjevalno pogodbo je značilno, da se ena stranka, to je shranjevalec, zaveže, da bo za drugo stranko, to je za položnika, hranila v določenem času stvari in jih bo nato vrnila, ko jih bo položnik zahteval (729. člen OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe je torej varovanje stvari. Nadalje 737. člen OZ določa, da shranjevalec nima pravice do plačila za svoj trud, razen če je bilo plačilo dogovorjeno, če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo ali če je bilo plačilo mogoče pričakovati glede na okoliščine posla. Iz navedenega je jasno razvidno, da določitev cene pri shranjevalni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, ampak je shranjevalna pogodba sklenjena tudi takrat, ko stranki nista določili cene hrambe. Ko stranki cene ne določita, zakon določa, da je shranjevalna pogodba neodplačna, razen v navedenih treh izjemah. Če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo, je torej sklenjena odplačna shranjevalna pogodba in čeprav gre za odplačno in sinalagmatično pogodbo, zaradi narave shranjevalne pogodbe določitev cene ni bistvena sestavina. Napačno je zato stališče toženca, da konkretna pogodba ni bila sklenjena in bi bilo potrebno uporabiti določbe o neupravičeni obogatitvi, saj toženec stoji na zmotnem stališču, da med strankama ni bilo doseženo soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ).

14Med strankama ni bilo zgolj soglasja volje oziroma dogovora o nebistveni sestavini pogodbe tj. o višini cene hrambe vozila. Toženec tudi sam priznava, da ni pričakoval, da bo tožnik vozilo hranil brezplačno, le o višini cene hrambe ni bil vnaprej seznanjen. Zaradi upoštevanja splošnih določb varstva potrošnikov, pogodbeno določilo postavljeno s strani podjetja, s katerim toženec ni bil vnaprej seznanjen (na spletu objavljen cenik), potrošnika ne zavezuje. Skladno z načelom afirmacije pogodb, po katerem naj pogodba, če je le mogoče, zaradi pravne varnosti ostane v veljavi, zgolj zaradi odsotnosti dogovora o nebistveni sestavini pogodbe, pogodba ni neveljavna v celoti. Potrebno je bilo zgolj določiti ceno, saj posledica odsotnosti dogovora o ceni, ne povzroči spremembe narave pogodbe iz odplačne v neodplačno pogodbo. Čeprav sodišče prve stopnje izrecno ni navedlo zakonske podlage za določitev običajne cene, slednje izhaja iz splošnih načel obligacijskega prava tj. načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načela enakovrednosti dajatev (8. člen OZ). Stranki sta sklenili odplačno pogodbo, pri sklepanju dvostranskih pogodb pa izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev in uravnoteženosti pravic, hkrati pa je vestno in pošteno, da stranka plača za koristi, ki jih je prejela na podlagi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, kakšna bi bila običajna cena na trgu za konkretno opravljeno storitev. S takšno razlago je v celoti dosežen namen varstva potrošnika, ki je ravno v tem, da se prepreči samovoljno in brez vnaprejšnje seznanitve potrošnika določanje cene s strani podjetja. Hkrati v potrošniški zakonodaji ni najti določb, na podlagi katerih bi odplačna pogodba, zaradi vnaprejšnje neseznanitve potrošnika s ceno, postala neodplačna.

15Toženec je imel v tej pravdi možnost podati trditve in se izjasniti o tem, koliko po njegovem mnenju znaša običajna cena. Toženec pri tem ni podal nobenih tehtnih argumentov, zakaj bi sodišče moralo določiti kot običajno ceno hrambe dnevni znesek v višini 2,94 EUR po Pravilniku o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, ki je bil po vseh upoštevanih tarifah najnižji. Sodišče prve stopnje se je opredelilo in navedlo več različnih cen za hrambo vozila tako iz uradnih postopkov, kot tudi cen na prostem trgu ter ob skrbni in tehtni presoji različnih zneskov utemeljeno zaključilo, da cene na trgu dosegajo višjo ceno kot v uradnih postopkih in kot običajno ceno hrambe vozila utemeljeno določilo znesek v višini 7,40 EUR na dan brez DDV. Pri tem ni samovoljno določilo najvišjo ceno, kot trdi pritožnik, saj je po Pravilniku o odstranitvi, hrambi, izdaji, prodaji ali razgradnji vozil⁵ cena za hrambo vozila znašala tudi 10,00 EUR na dan.

16Pritožbeno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz dopisa z dne 18. 12. 2017 in dne 28. 12. 2017, ali ravnanj toženca, ne izhaja, da bi toženec zahteval vračilo vozila, ampak, da je zgolj zahteval vračilo tablic in osebnih stvari. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče strinja s pravno presojo prvostopenjskega sodišča, da ni bila izražena pravno veljavna volja toženca glede odpovedi sklenjene pogodbe. Toženec ima sicer prav, da je bil dopis z dne 28. 12. 2017 vročen tožniku, kljub temu, da ga tožnik po svoji volji ni hotel sprejeti. Vendar slednje za odločitev o zadevi ni relevantno, saj je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje v tč. 18 obrazložitve, da toženec z dopisom z dne 28. 12. 2017 vračila vozila ni zahteval, zato iz tega razloga ni prišlo do odpovedi pogodbe in ne iz razloga, ker dopis ni bil vročen tožniku, kot si to zmotno razlaga toženec.

17Zmotno je tudi stališče pritožnika, da je bil tožnik od vročitve lastninske tožbe dalje nedobroverni posestnik. Toženec ne vedoma ali namenoma v pritožbi izpušča bistveno zakonsko določbo iz 95. člena SPZ, da se le ta nanaša na lastniškega posestnika. Osmi odstavek 95. člena SPZ tako določa, da dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Tožnik ni bil dobroverni lastniški posestnik, saj je to lahko le oseba, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova (27. člen SPZ), iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da tožnik ni ravnal, kot da je stvar njegova. Določbe 95. člena SPZ tako niso uporabljive. Tudi sicer tožnik z vročitvijo tožbe ni postal nedobroverni posestnik, saj tožencu pred vložitvijo tožbe, kot tudi kasneje, sploh ni preprečeval posesti na vozilu. Tožnik tako v nobenem trenutku hrambe vozila ni bil nedobroverni posestnik, zato tudi niso relevantne določbe 96. člena SPZ glede pravnega položaja nedobrovernega posestnika.

18Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev postopka, pa tudi ne drugih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

19Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z odgovorom ni prispevala k rešitvi te zadeve.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 98/04 s spremembami
³ Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami
⁴ Ur. l. RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20
⁵ Ur. l. št. 29/2017 z dne 9. 6. 2017