96. člen SPZ

Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let iz 346. člena OZ. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Pri tem ni odločilno, kdaj je bil upnik seznanjen z višino terjatve, temveč kdaj je bil seznanjen z okoliščinami neupravičene obogatitve. Tožnica ni bila v situaciji, ko bi se ji zastaralni rok iztekel v času ukrepov zaradi epidemije, zaradi česar bi se njen položaj približal položaju strank, ki jih pri uveljavljanju pravic veže materialni prekluzivni rok ter so bile ovirane pri uveljavljanju sodnega varstva. Tožbo je vložila šele v juniju 2022, torej več kot 2 leti po izteku omenjenih ukrepov, zato se na zadržanje zastaranja zaradi epidemije neupravičeno sklicuje. Ker sodišče v tem postopku že odloča o predlogu tožnice za delitev najemnin, toženčev kasnejši istovrsten predlog v nepravdnem postopku ne pomeni ovire za dokončanje te pravde.

Za nedobrovernost posesti se ne zahteva, da bi stranka posest pridobila s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja, ampak je nedobroverni posestnik že tisti, ki je vedel ali bi lahko vedel, da ni upravičen imeti stvari v posesti. Toženka je opravila storitev vleke tovornega vozila na avtocesti na podlagi določb 5. in 5.a člena ZCes-1. Če vozila ni odpeljala na kraj, ki ga je določila tožnica, ampak ga je proti njeni volji odpeljala na svoje parkirišče, ni upravičena do povračila stroškov hrambe in nima retencijske pravice po drugem odstavku 262. člena OZ.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da so zgoraj povzete določbe EZ-1 oziroma sedaj ZOEE glede določenih vprašanj varstva lastninske pravice in posesti lex specialis glede na splošno veljavna pravila SPZ. Določbe 73. člena ZOEE (prej 82. člena EZ-1) pomenijo za lastnika omejitev pri izvrševanju lastninske pravice, poseg vanjo pa opravičuje izvajanje gospodarske javne službe v javnem interesu. Čeprav glede dostopa do omrežja velja načelo reguliranega dostopa (tretje strani) do sistema in čeprav višina najemnine, določene v pogodbi med SODO in lastnikom distribucijskega sistema, ne sme biti višja, kot jo z odločbo o regulativnem okviru določi agencija, navedeno konkretnemu sporu, ki je spor med lastnikom distribucijskega omrežja in dosedanjim upravljavcem tega na plačilo koristi, še ne odvzema civilnopravnega značaja.

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 26/2024 presodilo, da se toženec zaradi obrambne narave svojega procesnega pobotnega ugovora z njim ne more več braniti po tem, ko tožnik delno umakne svojo tožbo za terjatev, ki je v celoti ali delno identična s toženčevo terjatvijo, s katero se brani s pobotnim ugovorom.

Pravica do uporabe je sicer premoženjska pravica, katere vsebina se nanaša na uporabo tuje stvari, zato slednje v primeru, če je stvar dejansko nezmožna za uporabo, ni mogoče denarno ovrednotiti. Prikrajšanje se namreč mora kazati v zmanjšanju premoženja, ki ga je moč denarno ovrednotiti. Tako v obravnavani zadevi, glede na to, da je bil stroj tako poškodovan, da ni bil zmožen za uporabo, ni nastalo prikrajšanje na strani tožnika, ki mora biti kot eden od elementov podano v primeru neupravičene obogatitve.

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo. Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka.

Če imamo opravka z veljavno prodajno pogodbo, je logično, da imata pogodbeni stranki vsaka svoje (iz pogodbe izvirajoče) obveznosti. Obveznost tožeče stranke je izročitev nepremičnine v last tožencu, obveznost toženca pa plačilo kupnine. Tako ne more biti nobenega dvoma, da v opisani situaciji ni možno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Za neupravičeno obogatitev namreč velja, da gre za obogatitev brez pravnega temelja (prim. prvi odstavek 190. člena OZ). Če imamo veljavno prodajno pogodbo, pa je seveda pravni temelj podan in s prenosom lastninske pravice 31. 5. 2017 ni moglo priti do obogatitve brez temelja, kar pomeni, da bi prodajalec od kupca iz naslova pridobitve na podlagi prodajne pogodbe lahko zahteval le plačilo kupnine, katere prejem pa je tožeča stranka (prodajalka) potrdila s podpisom izjave z dne 21. 2. 2007. Ker za vlaganja očitno ni bilo soglasja toženca, pride v poštev le poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), glede česa pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji (ni bila ugotovljena nujna potrebnost vlaganj).

Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravna

Dohodek iz podjetniške dejavnosti (predelava plastičnih mas), ki ga je tožnik ustvaril po prenehanju življenjske skupnosti s toženko iz svoje poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, v okviru katere je uporabljal (tudi) skupne stvari, kot je opozorilo vrhovno sodišče, ni plod opravljanja te dejavnosti ter pri njej uporabljenih proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin. Zato ni skupno premoženje. Ureditev je treba razlagati na način, da se v primerih vindikacijskega zahtevka uporablja pravila vračanja iz SPZ, v primeru obogatitvenega pa pravila OZ. V obravnavani zadevi vindikacijski zahtevek ni uveljavljan, torej ni podlage za uporabo določb 95. in 96. člena SPZ.

Upnikova terjatev za povračilo stroškov, ki je verzijske narave, je nastala po začetku stečajnega postopka, prav tako tudi ne gre za katero od terjatev, za katere ZFPPIPP določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je prijavo terjatve upnika kot prepozno zavrglo.

Sporno pred sodiščem prve stopnje je bilo in ostaja tudi v pritožbenem postopku ali sta tožnika poleg nepremičnine in objekta, ki stoji na njej, tudi lastnika elektroenergetske opreme ter v nadaljevanju uporaba 198. člena OZ in sicer odgovor na vprašanje ali se prihodki, ki jih ustvarja oseba, ki uporablja tujo stvar brez soglasja lastnika, lahko upoštevajo pri odmeri ustreznega nadomestila lastniku.

Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stro

Ob ugotovitvi, da je solastnica prenehala uporabljati solastno nepremičnino zaradi fizičnega in psihičnega nasilja solastnika, pritožbeno predlagana zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine zaradi neuporabe solastne stvari namreč ne bi predstavljala ukrepa za spodbujanje in varovanje pravice vsakogar, posebej žensk, do življenja brez nasilja, tako v javnem kot zasebnem življenju (prvi odstavek 4. člena Istanbulske konvencije), saj bi vodila k ekonomski odvisnosti žrtve nasilja.

Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je predpogodba bila sklenjena v nasprotju z določili ZKZ in da je zato nična. S predpogodbo dogovorjen pogoj, da bo glavna pogodba sklenjena, ko bo zemljišče, ki bo predmet glavne pogodbe, odmerjeno in izvzeto iz zaščitene kmetije, dokazuje, da sta pravdni stranki spoštovali določbe ZKZ. Predpogodba pa je brez pravnih učinkov iz razloga, ker ni bila realizirana obveznost iz predpogodbe, to je, ker ni bila sklenjena glavna pogodba najkasneje v zakonsko določenem roku šest mesecev po poteku roka, določenega v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe. Zatrjevan dolg pokojnika iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine in povzročene škode z neupravičenim odvzemom in odvozom zemljine je lahko nastal le v času, ko je pokojni imel toženčevo zemljišče v posesti in ga je uporabljal, torej do njegove smrti. Pritožbeno sodišče se strinja s tožničino pritožbeno trditvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je tožnica dolžna plačati uporabnino za čas od 13. 3. 2010 (pokojnikove smrti) do 14. 12. 2016, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. č

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnikov/lastnikov zoper toženko/občino za plačilo uporabnine zaradi njene uporabe dvorca D. za obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011 v celoti neutemeljen.

Čeprav je pritrditi tožečim strankam, da tožena stranka ni bila denacionalizacijski zavezanec za vračilo graščine in da zato delna denacionalizacijska odločba glede vračila tega premoženja med pravdnima strankama ni ustvarjala upniško-dolžniškega razmerja ter da posledično zato v njunem medsebojnem razmerju zaradi opustitve sodelovalne dolžnosti tožeče stranke tudi ni moglo priti do t.i. upniške zamude, pa je ravnanje tožnikov v zvezi s prevzemom tega premoženja na podlagi odločbe z dne 22. 3. 2007 pravno pomembna okoliščina tudi v razmerju do tožene stranke. Po pravnomočnosti te delne odločbe je namreč odpadla podlaga za brezplačno uporabo prostorov graščine s strani tožene stranke. Ker pa je pri prevzemu graščine na strani denacionalizacijskega zavezanca v skladu z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, sodelovala tudi tožena stranka, ki je bila tudi sama vabljena na prevzem graščine, ker je imela ključe graščine in je določene prostore v graščini tudi uporabljala, je na podlagi takšnega ravnanja tožnikov, ko se brez upravičenega razloga niso odzvali na (drugi) poziv za prevzem graščine, ob pravilni uporabi materialnega prava, povsem pravilen materialno pravni zaključek

Neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega prava. Določbe o stvarnopravnih reparacijah so specialne glede na določbe o neupravičeni obogatitvi iz OZ. Obveznost nedobrovernega posestnika plačati za uporabo tuje stvari izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 95. člena SPZ, po kateri dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari.

V konkretnem primeru, ko je objekt lastninske pravice stanovanje, so plodovi stvari civilni in jih predstavlja uporabnina. V zvezi z nedobrovernim posestnikom pa sodna praksa za osnovni kriterij pri presoji koristi praviloma jemlje tisto korist, ki bi jo nepošteni posestnik lahko imel od stvari, pri čemer pravica izključnega lastnika do uporabnine ni odvisna od tega, kako nedobroverni posestnik izkorišča oziroma ne izkoristi tujo stvar.

Tožničina trditvena podlaga glede zahtevka na plačilo izgubljenega dobička ni zadostna, saj je tožnica navedla zgolj prihodke, ni pa navedla ničesar o tem, kakšne odhodke bi imela. Sodna praksa namreč nalaga tožeči stranki trditveno breme tako glede prihodkov kot odhodkov. Pojem izgubljenega dobička namreč predstavlja le razliko, ki ostane po odbitku vseh stroškov normalnega poslovanja.

Solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, vsakemu od solastnikov pa pripada računsko določen idealni delež te stvari. Solastnik zato sam ne more ustanoviti osebne služnostne pravice stanovanja, saj se ta nanaša na realni in ne idealni del nepremičnine, temveč ima zgolj pravico ustanoviti užitek na solastniškem deležu na podlagi 231. člena SPZ. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastninske pravice. Toženka zato po darilni pogodbi s solastnicama ni mogla veljavno pridobiti osebne služnosti na stanovanju v nadstropju, takšno pogodbeno določilo je nično in zoper tožnika ne more učinkovati.