442. člen ZPP

V odgovoru na tožbo je toženec navedel, da je bil zavarovanec tožnika tisti, ki je prvi vzpostavil stik s tožencem in ga opozoril na neprimerno ravnanje s psom, da je zaradi tega prišlo do pretepa, v katerem je zavarovanec aktivno sodeloval in s tem prispeval k pretepu, nastalim posledicam in škodi, in da je zato podan njegov soprispevek najmanj v deležu 50 %. Takšne navedbe so dovolj konkretizirane, določne in sklepčne, da jih ni mogoče opredeliti za neobrazložene. Zahteva po še bolj določnem konkretiziranju dejstev (tudi na podlagi vpogleda v kazenski spis) je še posebej v tem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti s kratkimi roki in ko je tožencu zaradi v trenutku vložitve tožbe neznanega prebivališča postavljena začasna zastopnica, prestroga in ne zagotavlja poštenega sojenja ter varstva pravic, ki jih imajo stranke na podlagi materialnega prava. Posledično tudi dokaz z zaslišanjem toženca ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, saj je bila njegova izvedba predlagana v potrditev dovolj določno in substancirano zatrjevanih dejstev.

Zamujene vloge je z namenom izvrševanja pravice do izjave dopustno upoštevati le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, za kar je potrebno podati ustrezen predlog. V sporu majhne vrednosti lahko sodišče obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka, čemur je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo osebnih dokazov tudi sledilo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot pravno podlago sprejete odločitve naročniško razmerje, kot izhaja iz pogodbe z aneksi in splošnih pogojev poslovanja. Pravilno je uporabilo materialno pravo glede toženčeve obveznosti sporočanja (novih) kontaktnih podatkov, ki je opredeljena v splošnih pogojih poslovanja tako, da je bila določena pisna oblika sporočanja.

Ker je torej po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženka s tožnico sklenila prodajno pogodbo, s katero je kupila in prevzela telefon, ga kasko zavarovala in uporabljala več mesecev, tožniku kot prodajalcu pa ni plačala ničesar niti ni sklenila kreditne pogodbe, na podlagi katere bi tožnica prejela plačilo telefona in zavarovanja, je sodišče prve stopnje ob materialnopravno pravilni uporabi določb 435., 496. , 921. in 936. člena OZ ter določb sklenjene prodajne pogodbe z dne 17. 11. 2022 pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 1.528,98 EUR po računu z dne 17. 11. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2022 dalje.

Toženka se kljub trditvi iz ugovora zoper sklep o izvršbi, da si pridržuje pravico izjaviti se o vtoževanem računu, te možnosti v nadaljevanju postopka ni poslužila, saj na pravilno vročeno dopolnitev tožbe (s priloženim računom) kljub pozivu sodišča ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo kot neprerekane in torej nesporne. Pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), saj pritožnica ne zatrjuje, da jih brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ravno nasprotno pa sicer izhaja tudi iz poteka samega postopka.

Ker se je toženec s Pogodbo o poroštvu zavezal, da bo kot solidarni porok in plačnik izpolnil vsako posamično zapadlo obveznost glavnega dolžnika po Pogodbi o poslovnem sodelovanju (sklenjeni med glavnim dolžnikom in tožnico), glavni dolžnik pa je pri tožnici naročil in prejel blago, specificirano po računih v višini 1.524,70 EUR, ki jih glavni dolžnik ni plačal, je utemeljen zahtevek za plačilo zahtevanega zneska 1.524,70 EUR od toženca kot solidarnega poroka (1012. člen OZ2, 435. člen OZ3).

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil tožencu znesek 10 EUR na računu za mesec marec 2023 pravilno zaračunan. Toženec nima prav, da mu tožnica tega zneska ne bi smela zaračunati, ker me je tudi po računu za mesec april 2023 zaračunala 10 EUR pogodbene kazni. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta namreč pravdni stranki sklenili dve različni pogodbi za dogovorjene storitve in k vsaki aneks, ki jih je toženec podpisala in soglašal z njuno vsebino.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.

Pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje je zato na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vezano.

Glede storitev odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Odlok o komunalni in padavinski vodi in zavrnilo toženčev ugovor o tožničinem neupravičenem zaračunavanju teh storitev, ker je oproščen njihovega plačila, saj je registriran kot kmetijsko gospodarstvo (prvi, drugi in tretji odstavek 16. člena Odlojma o komunalni in padavinski vodi). Prav tako je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede storitev s komunalnimi odpadki. Uporaba tožničinih storitev je za toženca obvezna, toženec pa je obvezen uporabnik storitev javne službe (3. točka prvega odstavka 6. člena, 13. in 14. člen Odloka o komunalnih odpadkih). Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, si toženec ne more izbirati, ali bo tožničino storitev uporabljal ali ne, saj gre za prisilni predpis, ki v javnem interesu ureja reden in učinkovit odvoz odpadkov. Zato tudi ne more zavračati že izdanih računov z razlogom, da zavrača storitve.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba vsebovala vse, kar je bilo treba za obravnavanje (podanih je bilo dovolj dejstev in dokazov, da je bilo mogoče ugotoviti, kaj tožnica zahteva od toženke in s čim to zahtevo utemeljuje), o dokazanosti odločilnih dejstev pa se sodišču ni bilo treba izreči. Z izostankom z naroka je bila namreč vzpostavljena fikcija pripoznave zahtevka, se pravi, da je zahtevek utemeljen. Izvedba dokaznega postopka in ocena izvedenih dokazov v sodbi zato nista bili potrebni.

Dokazni postopek je namenjen preverjanju pravilnosti zatrjevanih dejstev, ne pa njihovemu ugotavljanju. Sodišče je dokazovanje izvedlo upoštevajoč načelo proste presoje, pri čemer je ustrezno zagotovilo sorazmernost med sodnim varstvom pravic strank in načelom pospešitve in ekonomičnosti postopka. Tožencu zato tudi ni bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje je izvedlo le narok za glavno obravnavo, ni pa izvedlo pripravljalnega naroka. S tem je kršilo določbe 279.c in 279.č člena ZPP v povezavi z 442. členom ZPP. Vendar pa je bila s tem storjena le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnica ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da ji je bila z neizvedbo pripravljalnega naroka in neizdelavo programa vodenja postopka kršena pravica do izjave (ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer je pritožnica navedeno grajo (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) podala šele v pritožbi, kar je glede na 286.b člen ZPP prepozno. Poleg tega pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. V primeru, ko sodišče navede več razlogov za zavrnitev določenega ugovora, morebitna nepravilnost (v materialnopravnem ali procesnem smislu) le enega od njih ne povzroči nepravilnosti odločitve.

Po drugem odstavku 11. člena OT je sicer odvetnik upravičen tudi do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke, vendar pa lahko po tretjem odstavku 11. člena OT te izdatke obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk. Navedeno pomeni, da odvetnik ni upravičen do obojega, torej do povračila izdatkov fotokopiranja v dejanskem znesku (94,60 EUR) in povračila v pavšalnem znesku 19,8 točk (11,88 EUR).

Fikcija vročitve nastopi s potekom zadnjega, t.j. petnajstega dne odkar je bilo stranki puščeno obvestilo.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sklenjena pogodba za vzpostavitev naročniškega razmerja za opravljanje telefonskih storitev med pravdnima strankama, toženec pa jo je pred dogovorjenimi 24-imi meseci predčasno odpovedal, mora plačati neplačane zneske in vrniti ustrezni del popustov, ki jih je prejel od tožeče stranke. Ker ni predlagal oprave naroka, je sodišče ob zgolj pavšalnem prerekanju predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (454. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti izdalo na podlagi določbe 3. odstavka 454. člena ZPP. Po tej določbi izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa na narok ne pride, čeprav je bila v redu vabljena. Toženec razpravljajoči sodnici, ki je kljub njegovi zahtevi za izločitev dne 30. 9. 2020 opravila razpisan narok v njegovi odsotnosti, neutemeljeno očita kršitev iz 1. odstavka 74. člena ZPP. Določba 74. člena ZPP namreč pooblašča sodnika, da lahko kljub zahtevi za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred sodiščem konča. Ker je bila torej njegova zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP zavrnjena kot neutemeljena pred izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, obstoja kakšnih drugih izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP pa toženec tudi v pritožbi ne navaja, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zakon tudi ne predpisuje obveznosti sodišča, da bi moralo o sprejetem skle

Pravdni stranki smeta v sporu majhne vrednosti navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v prvem paru pisnih vlog (glej 451. – 453. člen ZPP). V teh postopkih namreč velja načelo zaostrene prekluzije, prav tako pa ne velja določba drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi stranki lahko navajali nova dejstva in dokaze še kasneje, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi in odgovoru ter v omejenem obsegu še vsaka v eni pripravljalni vlogi. Povedano bolj nazorno: položaj, ki v sporu majhne vrednosti nastane po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog je podoben kot položaj, ki nastane v rednem postopku z zaključkom glavne obravnave. Tožena stranka na naroku za glavno obravnavo tako ne more in ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vključno z dejstvi in dokazi nastalimi po izteku roka za vložitev pripravljalnih vlog. Navedbe in dokazi, ki jih je tožena stranka zatrjevala oziroma poskušala navajati na naroku 19. 2. 2020 z vložitvijo pripravljalne vloge in jih podaja tudi v pritožbi skupaj s priloženimi dokazi so zato prepozne in pravno neupoštevne.

Odstop dednega deleža sodedinji ne pomeni odpoved dediščini, temveč nasprotno, pomeni sprejem dediščine dediča ter nadaljnje razpolaganje s sprejetim dednim deležem.