733. člen OZ
Uporaba stvari
(1)Shranjevalec nima pravice uporabljati stvar, ki mu je bila zaupana v hrambo.
(2)Če shranjevalec nedovoljeno uporablja stvar, dolguje položniku ustrezno odškodnino in je pri tem odgovoren za morebitno naključno uničenje ali poškodbo stvari.
(3)Če je bila dana v hrambo kakšna nepotrošna stvar in jo je bilo shranjevalcu dovoljeno uporabljati, se za razmerja med pogodbenikoma uporabljajo pravila posodbene pogodbe in se pogodba samo glede časa in kraja vrnitve stvari presoja po pravilih shranjevalne pogodbe, razen če nista pogodbenika v tem pogledu določila kaj drugega.
- VSL Sodba II Cp 948/2021Višje sodišče v Ljubljani · 2021
Sodišče prve stopnje je vsebinsko skladno in zadostno obrazložilo, da je v konkretnem primeru kot specialni predpis potrebno uporabiti ZVPot, ker pa ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja, se glede teh vprašanj uporabljajo določbe OZ. Ker se pravdni stranki nista dogovorili za višino plačila za opravljeno storitev in toženec kot potrošnik ni bil vnaprej seznanjen s cenikom tožnika, toženca postavljena cena s strani tožnika kot podjetja ne zavezuje. Takšen pogodbeni pogoj je pravilno upoštevalo kot nepošteni in posledično nezavezujoč za toženca kot potrošnika. Določitev cene pri shranjevalni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, ampak je shranjevalna pogodba sklenjena tudi takrat, ko stranki nista določili cene hrambe. Posledica odsotnosti dogovora o ceni ne povzroči spremembe narave pogodbe iz odplačne v neodplačno pogodbo. Stranki sta sklenili odplačno pogodbo, pri sklepanju dvostranskih pogodb pa izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev in uravnoteženosti pravic, hkrati pa je vestno in pošteno, da stranka plača za koristi, ki jih je prejela na podlagi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, kakšn
- VSL sodba II Cpg 394/2011Višje sodišče v Ljubljani · 2011
Trditve o nastajanju škode toženi stranki zaradi nepravilnosti v izpolnjevanju pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke, kakor tudi trditve o uporabi predmetov hrambe za lastne potrebe s strani tožeče stranke, bi lahko predstavljale le podlago za utemeljitev nasprotne terjatve tožene stranke proti tožeči stranki. Te trditve pa bi bile lahko v povezavi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke relevantne samo pod predpostavko, da bi tožena stranka uveljavljala konkretiziran pobotni ugovor, česar pa, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni storila.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 15. 6. 2021Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba II Cp 948/2021Višje sodišče v Ljubljani · 15. 6. 2021
Sodišče prve stopnje je vsebinsko skladno in zadostno obrazložilo, da je v konkretnem primeru kot specialni predpis potrebno uporabiti ZVPot, ker pa ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja, se glede teh vprašanj uporabljajo določbe OZ. Ker se pravdni stranki nista dogovorili za višino plačila za opravljeno storitev in toženec kot potrošnik ni bil vnaprej seznanjen s cenikom tožnika, toženca postavljena cena s strani tožnika kot podjetja ne zavezuje. Takšen pogodbeni pogoj je pravilno upoštevalo kot nepošteni in posledično nezavezujoč za toženca kot potrošnika. Določitev cene pri shranjevalni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, ampak je shranjevalna pogodba sklenjena tudi takrat, ko stranki nista določili cene hrambe. Posledica odsotnosti dogovora o ceni ne povzroči spremembe narave pogodbe iz odplačne v neodplačno pogodbo. Stranki sta sklenili odplačno pogodbo, pri sklepanju dvostranskih pogodb pa izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev in uravnoteženosti pravic, hkrati pa je vestno in pošteno, da stranka plača za koristi, ki jih je prejela na podlagi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, kakšn
- VSL sodba II Cpg 394/2011Višje sodišče v Ljubljani · 18. 5. 2011
Trditve o nastajanju škode toženi stranki zaradi nepravilnosti v izpolnjevanju pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke, kakor tudi trditve o uporabi predmetov hrambe za lastne potrebe s strani tožeče stranke, bi lahko predstavljale le podlago za utemeljitev nasprotne terjatve tožene stranke proti tožeči stranki. Te trditve pa bi bile lahko v povezavi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke relevantne samo pod predpostavko, da bi tožena stranka uveljavljala konkretiziran pobotni ugovor, česar pa, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni storila.