737. člen OZ

Skladno s 737. členom OZ shranjevalec nima pravice do plačila za svoj trud, razen če je bilo plačilo dogovorjeno, če se shranjevalec ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo ali če je bilo plačilo mogoče pričakovati glede na okoliščine posla.

Sodišče prve stopnje je vsebinsko skladno in zadostno obrazložilo, da je v konkretnem primeru kot specialni predpis potrebno uporabiti ZVPot, ker pa ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja, se glede teh vprašanj uporabljajo določbe OZ. Ker se pravdni stranki nista dogovorili za višino plačila za opravljeno storitev in toženec kot potrošnik ni bil vnaprej seznanjen s cenikom tožnika, toženca postavljena cena s strani tožnika kot podjetja ne zavezuje. Takšen pogodbeni pogoj je pravilno upoštevalo kot nepošteni in posledično nezavezujoč za toženca kot potrošnika. Določitev cene pri shranjevalni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, ampak je shranjevalna pogodba sklenjena tudi takrat, ko stranki nista določili cene hrambe. Posledica odsotnosti dogovora o ceni ne povzroči spremembe narave pogodbe iz odplačne v neodplačno pogodbo. Stranki sta sklenili odplačno pogodbo, pri sklepanju dvostranskih pogodb pa izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev in uravnoteženosti pravic, hkrati pa je vestno in pošteno, da stranka plača za koristi, ki jih je prejela na podlagi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, kakšn

Izvedenec je urno postavko ocenil na 30,00 EUR, zato sodišče prve stopnje te postavke ne bi smelo brez utemeljenih razlogov oceniti drugače (na 20,00 EUR). Zgolj sklicevanje na podobne primere, ki niso niti opredeljeni, ne predstavlja zadostne argumentacije. Predpostavka za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je med drugim odsotnost pravnega temelja. Pravno podlago za stroške skladiščenja predstavlja shranjevalna in ne skladiščna pogodba. Razlika je v tem, da skladiščenje ni zgolj varovanje blaga, temveč se pričakuje posebno, strokovno oskrbo, ki jo opravljajo osebe poklicno. Neprerekana je ostala navedba tožene stranke, da tožeča stranka ne opravlja dejavnosti skladiščenja. Zato ni mogoče trditi, da je bilo tipično izpolnitveno ravnanje, ki sta ga dogovorili pravdni stranki, strokovno varovanje blaga, temveč le hramba tuje stvari. Odplačni namen je razviden iz okoliščin posla, saj je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki je imela poseben prostor za hrambo. Tožena stranka zato ni mogla pričakovati, da bo to storitev zanjo opravljala brezplačno.