8. člen OZ

Res se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Gre le za pomožni pravili, ki ju je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti pri razlagi pogodbe, za kateri ni potrebno, da bi ju tožena stranka izrecno uveljavljala, ker gre za materialnopravni pravili, v skladu s katerimi je treba razlagati pogodbena določila. Višje sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila frizerska oprema pritiklina frizerskega salona v smislu prvega odstavka 16. člena SPZ. Vendar pa tožena stranka ni vzela v najem frizerskega salona, temveč poslovni prostor. Poslovni prostor se lahko uporablja za različne namene in se tudi je. Pred toženo stranko je bila v tem prostoru pekarna, po njegovem odhodu pa pisarna. Ne gre torej za poslovni prostor z le eno namembnostjo - opravljanje frizerskih storitev. Poslovni prostor torej funkcionira ne glede na to opremo, saj je njegova gospodarska raba raznolika. To pa pokaže, da frizerska oprema ni predstavljala niti pritikline poslovnega prostora in zato tudi iz tega razloga lastninska pravica na njej ni mogla preiti na tožečo stranko. Pri tem je sic

Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Na tožniku je trditveno breme, da navede vsa tista dejstva, ki vsebinsko utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek. S sklicevanjem na toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, ga tožnik ni zmogel.

Ne glede na to, da je za zavarovalnico določena višja stopnja skrbnosti kot za zavarovalca, je od njega vseeno mogoče pričakovati (vsaj to), da preveri pravilnost podatkov v zvezi s predmetom zavarovanja.

Ko je tožnikova računovodja toženkinemu direktorju pošiljala tabele opravljenih servisov in poti za februar, april, julij in avgust 2021, bi bil glede na prakso med strankama moral tabele pregledati in potrditi. Ker je to opustil, je glede cene obveljalo, kar je tožnik v svojih mesečnih tabelah navajal tudi o ceni servisov, ki jih je v teh mesecih izvedel.

Pri zmanjševanju pogodbene kazni v zadevah, kot je ta, se zlasti upošteva, ali je dokazano, da je upnikova škoda znatno nižja od dogovorjene kazni, njena primerna velikost pa se glede na to razmerje oceni in lahko zniža na raven upnikove škode.

Pogojevanje zavarovanja sklenitve temeljnega posla z osebnimi lastnostmi poroka ni nedopustno, nemoralno niti oderuško.

Solastniki se o uporabi solastne stvari prosto dogovorijo, pri čemer je odločilna njihova volja, pri tem pa ni nujno, da način uporabe/posesti ustreza pravnemu razmerju idealnih deležev. Pri tem solastnik, ki stvar poseduje v manjšem obsegu, kot mu pripada, ne sme samovoljno spremeniti dosedanjega izvrševanja načina posesti, lahko pa zahteva, da mu sodišče določi njegovemu solastniškemu delu odgovarjajočo uporabo. Prav tako ima pravico zahtevati delitev stvari.

Pri ugotavljanju pravega (pravnega) pomena objektivno nejasnega besedila se ni mogoče zadovoljiti s slovnično analizo besedila, saj celostno obravnavanje vključuje pomenski pristop k besedilu. Besedno razlago je treba preizkusiti z drugimi metodami razlage. Tipični interes pogodbenih strank, ki sklepajo najemno pogodbo, je izročitev stvari v rabo in njena nemotena raba. Nemotena raba se torej nanaša na sam predmet najema.

Teza o prenizki najemnini, če ne bi bilo omejitve kilometrov, ni navzkriž z logiko izpodbijane sodbe, ker sta stranki s takšno razmeroma ugodno najemnino soglašali. V razmerah, v katerih sta se pogodbenici lahko svobodno odločali, to po definiciji ni šlo nobeni na škodo.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Glede presoje sporne pogodbene določbe kot pogodbeno dogovorjene odškodnine je treba opozoriti, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje. Vrhovno sodišče je v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje, medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava). Spornemu pogodbenemu določilu bi bilo tako moč pripisati pomen dogovorjenega načina izračuna pozitivnega pogodbenega interesa mandatarja, kar je lahko predmet pogodbene avtonomije. Zato dogovor pogodbenih strank o višini morebitnega nadomestila (to je odškodnine) v primeru predčasnega odstopa od pogodbe sam po sebi ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Glede presoje dopustnosti spornega dogovora pa je potrebno opozoriti na spoštovanje temeljnega načela odškodninskega prava, in sicer, da odškodnina škode ne sme presegati. Mandatar zaradi razdrtja pogodbe namreč ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Zato je pogodbeno določilo, ki določa, da mora naročitelj v p

Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi. Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke. Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo

Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično. Pri

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi nasprotna stranka utemeljuje svoje ugovore. V konkretnem primeru tožnica tovrsten pritožbeni očitek gradi na svojem dejanskem presenečenju, ker se z odločitvijo glede na izveden dokazni postopek ne strinja, s čimer glede na predhodno obrazloženo ne more uspeti. Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje v dani situaciji "zadovoljilo" z ugotovitvijo, da so si dokazi nasprotujoči in se oprlo na pravilo o dokaznem bremenu, ki v skladu z določbo 215. člena ZPP pride v poštev, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Predpostavka za uporabo citirane določbe je obstoj spoznavne krize sodišča prve stopnje, t.j. situacije, ko kljub upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP - torej na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov - ne more

Dejanske okoliščine konkretnega primera niso enake z dejstvi, ki so bila predmet odločanja v sklepu VS RS II Ips 92/2020, kjer je bilo ugotovljeno, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju navidezna. V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da je ob sklenitvi pogodbe obstajala prvina tveganosti, ker je bil čas smrti pokojne negotov, da pokojna in prvo toženka nista vedeli, koliko časa bo morala prvo toženka izpolnjevati pogodbene obveznosti ter da dejstva ne potrjujejo, da bi se pokojna in prvo toženka ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da je v pogodbi prevladal darilni namen.

Ni izključeno, da se več poslov presoja kot celota bodisi z vidika nagibov bodisi z vidika nasprotja celotnega sklopa poslov z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli bodisi z vidika nasprotja takšnega sklopa s prepovedjo oderuštva. Vendar povezanosti več poslov v takšno celoto (sklop) ni mogoče izpeljevati iz (retroaktivnega) spoznanja, da se več poslov med istimi strankami za eno od njih ekonomsko ni dobro izšlo, kot se za pritožnika niso izšli ti, ki jih je napadel s tožbo.

Da gre za oderuško pogodbo, mora po 119. členu OZ obstajati zavestno ravnanje oziroma namera stranke, da prikrajša drugo pogodbeno stranko. Namero tožene stranke ustvariti nesorazmerno korist bi morala tožeča stranka povezati z zatrjevanimi posebnimi okoliščinami pri tožeči stranki, kot šibkejši stranki. Zatrjevati in dokazati bi morala zvezo med nesorazmerjem in takšnimi okoliščinami pri šibkejši pogodbeni stranki, za katere zakon govori, da jih druga pogodbena stranka izkoristi v svojo korist. Ne zadošča večkrat ponovljena posplošena trditev tožeče stranke, da je tožena stranka "izkoristila njeno stisko", ker je vsebinsko prazna. Stiska kot neugodno, težko rešljivo stanje, je pravni standard, ki bi ga morala tožeča stranka napolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve. Tožeča stranka se je pri uveljavljanju ničnosti Prodajne pogodbe 2003 opirala tudi na splošno določilo 86. člena OZ, po katerem so nične pogodbe, ki nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri tem se je sklicevala na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zlorabo položaja v odnosu do tožnice (7. člen OZ), kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ)

Res je sicer, da je Višje sodišče v Celju v sodbi Cp 182/2015 z dne 04.06.2015, na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da gre pri škodi po drugem odstavku 782. člena OZ za utrditev pozitivnega pogodbenega interesa, v skladu s katerim naj se pogodba v celoti izvrši, v nasprotnem primeru pa naj mandatar, ki je pogodbo izpolnjeval, ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval, a ga ni dosegel zaradi odstopa naročitelja. Vendar je bila navedena sodba spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/2015 z dne 15.06.2017, na katero se je pravilno sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (in sicer v opombi št. 7 pod črto). V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, da pri mandatnih pogodbah v primerih, ko naročnik neutemeljeno odstopi od pogodbe (kot v predmetni zadevi), prevzemniku naročila ne gre škoda iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, to je za škodo, ki jo pogodbena stranka ima, ker pogodba ni bila izpolnjena (dejansko škodo, izgubljeni dobiček ipd.), temveč le odškodnina v obliki negativnega pogodbenega interesa, to je škodo, ki jo nekriva pogodbena stranka ima v obliki izdatkov in izgub, ki jih ne bi imela, ko ne bi pogodba preneha

Pogodbena določila so v smislu 82. člena OZ sporna, samo če glede na besedilo, včasih pa tudi kontekst, v katerem so izoblikovana, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag: zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra vloge. 83. člen OZ ni uporabljiv takrat, kadar sta se bodoča pogodbenika prosto dogovarjala o vsebini pogodbe, le zapisal pa je doseženi dogovor nujno eden od njiju. Nanaša se zlasti na primere formularnih, adhezijskih in njim podobnih pogodb, v katerih je nasprotna, navadno šibkejša stran (ekonomsko ali informacijsko) soočena z izbiro vnaprej pripravljene pogodbe po principu „vzemi ali pusti“.

Pri razlagi pogodbenih določil zakon primarno izhaja iz jezikovne razlage, ki tudi določa meje možne razlage. Možni besedni pomen konkretnega in posamičnega pravnega pravila, ki izhaja iz besednega zapisa besedila pogodbe, tako določa zunanjo mejo, ki je sodišče, ki mora pri svojem odločanju uporabiti to konkretno in posamično pravilo, ne sme prestopiti. S sporno pogodbeno določbo bi naj toženka po zatrjevanjih tožnice prevzela obveznost, da ji bo vsak gradbeni izvajalec plačal vtoževani znesek, pri čemer tožnica z gradbeno pogodbo nima ničesar. Takšna zaveza iz pogodbe ne izhaja niti do nje ni možno priti po metodah razlage. Vsebina pogodbe mora biti izražena toliko bolj jasno, kolikor določa težjo obveznost ene od strank, še posebej če nasprotna korist te stranke ni razvidna.