735. člen OZ

Sodišče druge stopnje te zakonske omejitve poudarja zato, ker iz jamstva poštenega sodnega postopka (pravic praviloma ustavnopravnega in konvencijskega (EKČP) jamstva; 22. in 23. člen Ustave RS ter prvi odstavek 6. člena EKČP) izhaja tudi pravica do obrazložene sodne odločbe, vendar seveda ta ni neomejena. Poudariti je potrebno, da stranke v civilnih postopkih nimajo le pravic temveč tudi dolžnosti. Toženka v tem postopku je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja, od katere se zato utemeljeno pričakuje, da pozna tudi citirane zakonske določbe in temu primerno tudi sestavi pravno sredstvo. Kršitve procesnih ustavnih in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami na k

Sodišče prve stopnje je vsebinsko skladno in zadostno obrazložilo, da je v konkretnem primeru kot specialni predpis potrebno uporabiti ZVPot, ker pa ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja, se glede teh vprašanj uporabljajo določbe OZ. Ker se pravdni stranki nista dogovorili za višino plačila za opravljeno storitev in toženec kot potrošnik ni bil vnaprej seznanjen s cenikom tožnika, toženca postavljena cena s strani tožnika kot podjetja ne zavezuje. Takšen pogodbeni pogoj je pravilno upoštevalo kot nepošteni in posledično nezavezujoč za toženca kot potrošnika. Določitev cene pri shranjevalni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, ampak je shranjevalna pogodba sklenjena tudi takrat, ko stranki nista določili cene hrambe. Posledica odsotnosti dogovora o ceni ne povzroči spremembe narave pogodbe iz odplačne v neodplačno pogodbo. Stranki sta sklenili odplačno pogodbo, pri sklepanju dvostranskih pogodb pa izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev in uravnoteženosti pravic, hkrati pa je vestno in pošteno, da stranka plača za koristi, ki jih je prejela na podlagi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, kakšn

Ker tožena stranka ni imela naloga tožeče stranke za izskladiščenje devet (sedaj manjkajočih) palet, je tožena stranka kršila svojo pogodbeno obveznost in je zato odgovorna za škodo, ki je zaradi manjka blaga nastala tožeči stranki.

Lastnik lovskih trofej je lovska družina (4. odstavek 2. člena ZDLov-1), ta pa jih je izročila tožniku v posest oziroma upravljanje. Trofeje so bile zarubljene v postopku izvršbe, ki teče zoper tožnikovega sina. Tožnik zahteva, da se izvršba na trofeje izreče za nedopustno. Razmerje med lovsko družino in tožnikom je obligacijsko razmerje, ki ga je treba opredeliti kot hrambo oziroma shranjevalno pogodbo: tožnik kot shranjevalec je sprejel stvar od lovske družine kot položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (729. člen OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe je varovanje stvari. Varovanje pa ne pomeni samo pasivnega ravnanja ampak tudi aktivno ravnanje, kar pomeni, da mora varovalec storiti vse potrebno, da stvar ohrani oziroma jo ohrani v enakem stanju. Tožnik torej z ugovorom tretjega zatrjuje lastno pravico do posesti lovskih trofej na podlagi obligacijskega razmerja z lastnikom, kateremu mora na njegovo zahtevo vrniti stvar z vsemi plodovi in koristmi od nje. Na podlagi istega obligacijskega razmerja pa je za lastnika dolžan stvar hraniti kot svojo lastno (1. odstavek 731. člena OZ) - lastna skrbnost pa shranjevalca zavezuje, da s stvarjo položnika ravna enako,