95. člen SPZ

Zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let iz 346. člena OZ. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen OZ). Pri tem ni odločilno, kdaj je bil upnik seznanjen z višino terjatve, temveč kdaj je bil seznanjen z okoliščinami neupravičene obogatitve. Tožnica ni bila v situaciji, ko bi se ji zastaralni rok iztekel v času ukrepov zaradi epidemije, zaradi česar bi se njen položaj približal položaju strank, ki jih pri uveljavljanju pravic veže materialni prekluzivni rok ter so bile ovirane pri uveljavljanju sodnega varstva. Tožbo je vložila šele v juniju 2022, torej več kot 2 leti po izteku omenjenih ukrepov, zato se na zadržanje zastaranja zaradi epidemije neupravičeno sklicuje. Ker sodišče v tem postopku že odloča o predlogu tožnice za delitev najemnin, toženčev kasnejši istovrsten predlog v nepravdnem postopku ne pomeni ovire za dokončanje te pravde.

Dovoljenje, ki ga da tretjemu eden od solastnikov, ne zadošča temu tretjemu za zakonito uporabo nepremičnine. Pomembno je namreč, da prvi odstavek 67. člena SPZ določa, da imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini. Od tu dalje se postavi vprašanje ali je dovoljenje tretjemu, da prebiva v stanovanjski hiši, ki je v solastnini, predmet rednega ali izrednega upravljanja. Kateri so posli rednega upravljanja določa tretji odstavek istega člena, ki določa, da mednje štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. To pa vsekakor ni dovoljenje tretji osebi, da brezplačno uporablja solastno nepremičnino.

Pravila o mejah pritožbenega postopka višjemu sodišču nalagajo, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne in glede teh preveri, ali je trditev o procesnem dejstvu resnična ter v nadaljevanju, če je odgovor pritrdilen, ali ustreza pojmu procesne kršitve. Navedbe pritožnice, da je v predlogu za postavitev izvedenca obširno navedla, na katera vprašanja naj ta odgovori, obrazložila pa je tudi, katera vlaganja v nepremičnino je izvedla, ne vsebujejo nobenega konkretnejšega očitka. Prav tako pritožnica ne pojasni, zakaj bi bil izvedenec dolžan predlagati svojo razrešitev. Tudi pritožbene trditve, da izvedensko mnenje ni odgovorilo na večino kritičnih vprašanj, vključno z zelo konkretnimi, so ostale nekonkretizirane, zato tudi nanje višje sodišče ni odgovarjalo. Zatrjevana vlaganja tožene stranke so iz obdobja, ko tožnica ni bila lastnica spornih nepremičnin, zato slednja niti ni mogla biti obogatena. Tudi dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva (prim. 212. člen ZPP) in tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene. Le izjemoma sodna praksa dopušča, da stranka

Glede na to, da je tožnica veljavno pridobila lastninsko pravico z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku in ker ima tako pridobljena lastninska pravica prednost pred priposestvovanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejstvo, ali je toženka morebiti priposestvovala lastninsko pravico na konkretni nepremičnini, ni odločilno. Četudi jo je, je le-to s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku izgubila oziroma je le-ta s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu prenehala. Glede vprašanja konkurence med lastninsko pravico, pridobljeno z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku, in nevpisano nepravo stvarno služnostjo v javno korist, pridobljeno na izviren način (s priposestvovanjem), se je v vsebinsko povsem primerljivi zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021 in presodilo, da se mora priposestvovana, a nevknjižena služnostna pravica, umakniti lastninski pravici pridobljeni v stečajnem postopku. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z brezplačno uporabo svoje nepremičnine. Trditveno in dokazno breme glede ob

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 26/2024 presodilo, da se toženec zaradi obrambne narave svojega procesnega pobotnega ugovora z njim ne more več braniti po tem, ko tožnik delno umakne svojo tožbo za terjatev, ki je v celoti ali delno identična s toženčevo terjatvijo, s katero se brani s pobotnim ugovorom.

Iz razlogov sodbe (obrazložitev v točki 21) dovolj jasno izhaja, da je sodišče kot ključno pravno relevantno dejstvo ugotavljalo, ali je toženka imela dovoljenje, da sporne prostore, ki so v solasti tožnice, uporablja brezplačno oziroma ali se je tožnica strinjala z brezplačnim bivanjem toženke, s čimer je privolila v svoje prikrajšanje.

Pravica do uporabe je sicer premoženjska pravica, katere vsebina se nanaša na uporabo tuje stvari, zato slednje v primeru, če je stvar dejansko nezmožna za uporabo, ni mogoče denarno ovrednotiti. Prikrajšanje se namreč mora kazati v zmanjšanju premoženja, ki ga je moč denarno ovrednotiti. Tako v obravnavani zadevi, glede na to, da je bil stroj tako poškodovan, da ni bil zmožen za uporabo, ni nastalo prikrajšanje na strani tožnika, ki mora biti kot eden od elementov podano v primeru neupravičene obogatitve.

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo. Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Če imamo opravka z veljavno prodajno pogodbo, je logično, da imata pogodbeni stranki vsaka svoje (iz pogodbe izvirajoče) obveznosti. Obveznost tožeče stranke je izročitev nepremičnine v last tožencu, obveznost toženca pa plačilo kupnine. Tako ne more biti nobenega dvoma, da v opisani situaciji ni možno uveljavljati zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Za neupravičeno obogatitev namreč velja, da gre za obogatitev brez pravnega temelja (prim. prvi odstavek 190. člena OZ). Če imamo veljavno prodajno pogodbo, pa je seveda pravni temelj podan in s prenosom lastninske pravice 31. 5. 2017 ni moglo priti do obogatitve brez temelja, kar pomeni, da bi prodajalec od kupca iz naslova pridobitve na podlagi prodajne pogodbe lahko zahteval le plačilo kupnine, katere prejem pa je tožeča stranka (prodajalka) potrdila s podpisom izjave z dne 21. 2. 2007. Ker za vlaganja očitno ni bilo soglasja toženca, pride v poštev le poslovodstvo brez naročila (199. člen OZ), glede česa pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji (ni bila ugotovljena nujna potrebnost vlaganj).

Konflikti v skupnosti izven zakonskih partnerjev, zaradi katerih se izven zakonski partner izseli iz solastne nepremičnine, ni samo po sebi zadosten oziroma utemeljen razlog, zaradi katerega bi bil ta nekdanji izven zakonski partner kot solastnik upravičen do uporabnine. Ugotovljena pravno relevantna dejstva, ki utemeljuje odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine zaradi nezmožnosti uporabe stvari v skupni lastnini oziroma solastnini, so, da se je toženka iz hiše prostovoljno izselila, da ji toženec uporabe nepremičnine ni preprečeval oziroma da niso bile izkazane okoliščine, zaradi katerih upravičeno ni mogla souporabljati hiše, ter da tožnica ni izrazila želje in interesa, da se ponovno vseli v stanovanjsko hišo oziroma souporabe hiše ni zahtevala. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zaradi med pravdnima strankama sklenjenega dogovora, s katerim se je tožnica pravici do uporabnine odpovedala. Res je bil izvedeni dokaz s postavitvijo izvedenca zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka že po temelju nepotreben, vendar zato o sodbi presenečenja ne moremo govoriti.

Pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje samo, sodišče seveda nima povsem diskrecijske pravice. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Dejstvo, da poravnava ni bila pogojna, ne daje podlage za zaključek, da je bilo o vprašanju lastninske pravice s poravnavo že odločeno. V njej so bile namreč dogovorjene le tri možnosti – po prvi in tretji bi v nadaljevanju (po naknadno sklenjenih pravnih poslih) lastninsko pravico pridobila pravna prednika toženca oziroma toženec, po drugi pa bi jo (po sklenitvi pogodbe za prodajo stavbe) obdržali pravni predniki tožnika oziroma tožnik, pri čemer ni sporno, da pravdni stranki nobene od opcij nikoli nista realizirali. Zaključek sodišča prve stopnje, da s poravnavo vprašanje lastninske pravice ni bilo razrešeno, je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilno. Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo v obravna

Dohodek iz podjetniške dejavnosti (predelava plastičnih mas), ki ga je tožnik ustvaril po prenehanju življenjske skupnosti s toženko iz svoje poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, v okviru katere je uporabljal (tudi) skupne stvari, kot je opozorilo vrhovno sodišče, ni plod opravljanja te dejavnosti ter pri njej uporabljenih proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin. Zato ni skupno premoženje. Ureditev je treba razlagati na način, da se v primerih vindikacijskega zahtevka uporablja pravila vračanja iz SPZ, v primeru obogatitvenega pa pravila OZ. V obravnavani zadevi vindikacijski zahtevek ni uveljavljan, torej ni podlage za uporabo določb 95. in 96. člena SPZ.

Toženčev ugovor sočasnosti izpolnitve je materialnopravni ugovor, ki vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče temu ugovoru ugodi, deloma zavrne tožbeni zahtevek. Prisodi nekaj manj, ne pa nekaj drugega.

Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe. Če je bil najprej dobroveren, potem pa je izvedel za dejstva in/ali okoliščine, ki kažejo na to, da ni lastnik stvari, se priposestvovanje prekine. Tožeča stranka najkasneje s prejemom izbrisne tožbe ni bila več v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnica spornih nepremičnin. Ker do takrat desetletna priposestvovalna doba še ni pretekla, tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah.

Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stro

Solastniki imajo pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu solastniškemu deležu, ne da bi s tem kršili pravico drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Če solastnik krši pravico drugega solastnika in pride do prikrajšanja na eni ter obogatitve na drugi strani, ima prikrajšani solastnik pravico do nadomestitve koristi v obliki uporabnine. Obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku sicer ne izhaja neposredno iz solastninske pravice, ampak nastane šele, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. Odvisen je od vsakokratnega ravnanja strank. Presojati ga je treba zlasti v luči temeljnih načel, ki prispevajo k ovrednotenju pravno relevantne vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo.

Ob ugotovitvi, da je solastnica prenehala uporabljati solastno nepremičnino zaradi fizičnega in psihičnega nasilja solastnika, pritožbeno predlagana zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine zaradi neuporabe solastne stvari namreč ne bi predstavljala ukrepa za spodbujanje in varovanje pravice vsakogar, posebej žensk, do življenja brez nasilja, tako v javnem kot zasebnem življenju (prvi odstavek 4. člena Istanbulske konvencije), saj bi vodila k ekonomski odvisnosti žrtve nasilja.