333. člen OZ

Dolgotrajna uporaba stanovanja na podlagi lastnikovega dovoljenja sama po sebi ne dokazuje obstoja najemne pogodbe. Če uporabnik ne izkaže soglasja volj o bistvenih sestavinah najemnega razmerja, gre za prekarno oziroma drugo odpovedljivo obligacijsko razmerje, ki ga lahko lastnik odpove. Stroga presoja sorazmernosti posega v pravico do doma je potrebna v razmerjih med javnopravnim subjektom in posameznikom, ne pa tudi v razmerjih med dvema subjektoma zasebnega prava. V takšnih primerih je treba upoštevati, da lahko pride do kolizije dveh enakovrednih človekovih pravic, ki ju njuna nosilca lahko uresničujeta le v obsegu, ki ne pomeni prekomernega posega v pravico drugega. Lastnik ni dolžan trajno dopuščati brezplačne uporabe svoje nepremičnine, če uporabnik kljub dolgotrajnemu bivanju ne izkaže prizadevanj za ureditev svojega stanovanjskega oziroma socialnega položaja.

Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja. Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe. Tožeča stranka bi eventualno lahko preklicala pravico do uporabe predmetne poti, če bi šlo za prekarij, to je začasno dovoljenje lastnika za uporabo njegove stvari, kjer čas trajanja in namen uporabe nista določena, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obstajala sta namreč tako dogovor o trajanju kot tudi namen uporabe nepremičnin tožeče stranke, kar ni skladno z institutom prekarija. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin

Pritožnica zatrjevane protispisnosti ne konkretizira, iz nadaljnjih pritožbenih navedb pa je razvidno, da sodišču prve stopnje v resnici očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil predstavlja dejansko vprašanje. V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljene trajne pravice uporabe spornih nepremičnin ni mogoče pravno opredeliti kot prekarij, ki bi ga bilo mogoče kadarkoli preklicati. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.

Odpoved pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje, ki je namenjeno temu, da stranki prekineta trajno dolžniško razmerje. Pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja. Kljub temu ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v teh primerih stranki ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo.

Odpoved trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je že po splošnem pravilu v dispoziciji strank (prvi odstavek 333. člena OZ) in tako je tudi pri mandatu, saj lahko prevzemnik naročilo odpove kadarkoli (razen ob neprimernem času; prvi odstavek 783. člena OZ). Takšna je tudi vsebina konkretnih pogodbenih razmerij med upniki (uporabniki plačilnih storitev) in banko, ki slednjo upravičuje do odpovedi pogodb brez krivdnih razlogov z ustreznim odpovednim rokom. Vsebina pravice do enostranske odpovedi pogodbenega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je prav v tem, da lahko pogodbena stranka, ki je ne veže kontrahirna dolžnost, načeloma prosto izbira, ali bo v pogodbenem razmerju še vztrajala ali ne, neodvisno od (morda tudi zglednega) ravnanja nasprotne stranke. Ta odločitev je pridržana le njej in je tudi ni dolžna posebej utemeljevati. Banka, ki je z uporabniki sklenila trajna pogodbena razmerja za nedoločen čas, jim jih zato lahko odpove tudi brez krivdnih razlogov, vendar mora nato še naprej izvajati storitve po pogodbah o plačilnih storitvah, in sicer za tiste uporabnike, ki nimajo drugih računov, oziroma vse dokler ti uporabniki nimajo možnosti skleniti pogodb z

Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Kot primer, ko sodišče ne ukrepa po tretjem odstavku 226. člena ZPP in si ne priskrbi listine po uradni dolžnosti, pravna teorija omenja ravno izpiske iz zemljiške knjige. Ker je zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, v obravnavani zadevi ena od temeljnih predpostavk za utemeljenost tožbenega zahtevka, bi morala tožeča stranka dokaze za svoje navedbe o lastništvu nepremičnin predlagati že

Pogodbeno določilo 13. člena člena Pogodbe daje strankama možnost, da vsaka od njiju pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, to možnost pa je tožena stranka tudi izkoristila. Taka odpoved pogodbe ima enake posledice kot odpoved časovno neomejenega pogodbenega razmerja po določbi 333. člena OZ. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok. Pogodbeni stranki, ki sta dogovorili enoletni odpovedni rok, sta zato le-tega dolžni spoštovati in v tem obdobju ravnati kot pred začetkom teka odpovednega roka, kar pomeni izpolnjevati vse obveznosti po Pogodbi. Neživljenjsko in nelogično je, da bi bila tožena stranka, ki je izkoristila pogodbeno določilo, da lahko Pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, hkrati pa je odstopniku v času odpovednega roka onemogočila izvajanje njegovih pogodbenih storitev, oproščena plačila v času odpovednega roka. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, je ne le v nasprotju s Pogodbo, pač pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in prepovedi zlorabe pravic iz 7. člen OZ. Ker je za nemožnost izpolnitve odstopnikove pogodbene obveznosti v času

Vse udeležence pravnih razmerij zavezujejo temeljna pravna načela, med drugimi načelo poštenega izvrševanja pravic, ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (venire contra factum proprium). Načelo poštenega izvrševanja pravic in obveznosti, zaobseženo na področju obligacijskega prava v načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki je imanentna omejitev svobode ravnanja na področju sklepanja obligacijskih razmerij ter pri izvrševanju pravic in obveznosti iz teh razmerij, zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj. Kadar izjava o odpovedi, ki bi lahko sprožila svojevoljno prenehanje pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, z vidika načela poštenega izvrševanja pravic ni sprejemljiva, kot je to v obravnavanem primeru, izjavi o odpovedi ni mogoče priznati učinkov, ki jih ureja 333. člena OZ. Sklicevati se na domnevno pravico, kadarkoli z izjavo o odpovedi služnostne pogodbe sprožiti njeno prenehanje, je nasprotujoče predhodnemu soglasju prvotne služnostne upravičenke k pogodbeni ustanovitvi stvarne služnosti "za dobo funkcioniranja poslovno parkirne garažne hiše" v svojo korist in v korist pravnih naslednikov; kar vse je

Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da lahko tožeča stranka, ki ni več služnostna upravičenka (ni več lastnica gospodujoče nepremičnine), veljavno enostransko odstopi od celotne pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti (brez utemeljenega razloga oziroma iz okoliščin na svoji strani) in s tožbo na tej podlagi zahteva ugotovitev prenehanja veljavnosti pravnega temelja, na podlagi katerega je nastala stvarna služnost, ki je še vedno vpisana v zemljiško knjigo in se še vedno izvršuje? - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da s pogodbeno določbo: "stvarno služnost iz 2. člena te pogodbe dovoli lastnik zemljišča v korist služnostnega upravičenca oz. njegovega pravnega naslednika za čas funkcioniranja objekta - poslovno-parkirne garažne hiše "..."", čas trajanja služnostne pravice ni določen oziroma določljiv in da se šteje, da je pogodba o ustanovitvi služnostne pravice sklenjena za nedoločen čas?

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da sme prvotni lastnik gospodujoče nepremičnine odstopiti od Pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 19. 5. 2003, po tem, ko mu je ostala le še zaveza plačevanja nadomestila za plačilo služnosti, lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini pa je prenesel na novega pridobitelja, pri čemer pri prenosu svoje lastninske pravice ni poskrbel, da bi njegovo zavezo plačevanja prevzel pridobitelj lastninske pravice, ki bo odslej deležen vseh koristi od služnosti? - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožničina odpoved pogodbe po 333. členu OZ pravno učinkovita, ker je bila po tej pogodbi služnost ustanovljena "za čas funkcioniranja objekta poslovno-parkirne garažne hiše", kar je štelo za nedoločen čas, saj je štelo, da gre za opredelitev razloga ustanovitve in namembnosti služnosti in ne zamejitev trajanja služnosti?

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče pritožbenega sodišča v izpodbijani odločbi, da je Pogodbo o ustanovitvi služnosti z dne 19. 5. 2003 mogoče odpovedati na podlagi določbe 333. člena OZ - in da je torej odpoved tožeče stranke z dne 7. 3. 2019 pravno učinkovita?

Na strankah je, da zatrjujejo dejansko stanje, je pa nato sodišče tisto, ki na takšno dejansko stanje uporabi pravo. Sodišče mora torej za konkreten dejanski stan najti ustrezno pravno pravilo. Res je, kar tudi opozarja pritožba, da je toženec med svojimi trditvami podal tudi trditev o obstoju posodbene pogodbe, ki je v OZ urejena v 579. do 586. členu. Vendar pa posodbena pogodba ne nastane sama po sebi, kot nadaljevanje nekega zatečenega stanja, brez ustreznega dogovora, sporazuma, ki je lahko tudi usten. V konkretni zadevi je toženec trdil, da je bil med strankama dosežen dogovor, ki naj bi po prvi varianti predstavljala ustno najemno pogodbo, kar se je izkazalo, da ne drži. Po drugi varianti naj bi šlo za soglasje, ki bi privedlo do posodbene pogodbe in sicer trajnega pogodbenega razmerja, ki se ga po 333. členu OZ prekine le z odpovedjo. Vendar pa samo dejstvo, da je toženec kot otrok prebival pri starših (tožniku in njegovi ženi), pa se je potem to bivanje podaljšalo v toženčevo odraslo dobo (na način, da starša pač nista nasprotovala temu, da biva v hiši), ne more pomeniti dogovora (sporazuma), ki bi ustanovil posodbeno (ali kakršno koli drugačno pogodbeno) razmerje.

Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit

Odpovedni razlog iz 6. točke prvega odstavka 27. člena Uredbe o pogodbenem opravljanju vojaške službe v rezervni sestavi Slovenske vojske (če se pogodbeni pripadnik rezervne sestave brez opravičenega razloga ni odzval na usposabljanje) se ne razteza na očitano kršitev obveznosti (pravočasnega) obveščanja. Tudi stranki se – v skladu z načelom pogodbene avtonomije – v 16. členu pogodbe o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske nista dogovorili, da je odpoved pogodbe sankcija za to kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost sklepa o prekinitvi pogodbe z dne 29. 4. 2019. Napačno pa je odločilo, da ima to za posledico njegovo odpravo in vzpostavitev veljavnosti pogodbe za čas od 8. 5. 2019 dalje. Za takšen zahtevek toženca ni podlage v Uredbi, pogodbi in zakonu, kar pa ne pomeni, da toženec zaradi nezakonitega sklepa nima drugih zahtevkov.

Odprto lahko ostane zapleteno vprašanje, ali bi bila odsotnost subjektivne identitete v tej in v tisti (bodoči, morebitni) pravdi (v njej bi si nasproti stali prva toženka in intervenientki oz. takratni zemljiškoknjižni etažni lastniki) takrat ocenjena kot prepreka za upoštevanje današnje sodbe kot pravnomočno rešenega predhodnega vprašanja, kajti že resna možnost, da ne bo tako, je po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za sedanje priznanje pravnega interesa za intervencijo. Zadevni primer je razkril past, v katero se lahko ujame lastnik gospodujoče nepremičnine, ki se je bil za to, da je smel uporabljati služečo nepremičnino, zavezal k periodičnim plačilom, ki pa ob prenosu svoje lastninske pravice ni poskrbel, da bi njegovo zavezo plačevanja prevzel pridobitelj lastninske pravice, ki bo poslej deležen vseh koristi od služnosti. V to past se je ujela tožnica. Vprašanje je, ali sme, potem ko ji je ostala le še ta zaveza, od pogodbe o ustanovitvi služnosti odstopiti. Medtem ko je sodišče prve stopnje odgovorilo nikalno, sodišče druge stopnje odgovarja pritrdilno.

Višje sodišče je ugotovilo (glej točki 46 in 47 obrazložitve te sodbe), da toženka tožnice o tej kršitvi oziroma neizpolnitvi Pogodbe (o neizročitvi pobranega denarja oziroma o prisvajanju gotovine) ni obvestila oziroma ji ni postavila primernega roka za odpravo napake (105. člen OZ) ter da tudi ni izpolnjen dejanski stan iz 106. oziroma 107. člena OZ. Odstop od Pogodbe zato tudi na podlagi te kršitve ni utemeljen. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženkinega dokaznega gradiva. Pritožnica sicer v točki 12 pritožbe navaja, do katerih dokazov naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar pa pri tem ne pojasni, na katera pravno odločilna dejstva se ti dokazi nanašajo. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen (medtem ko se zgolj višina prepušča odločitvi s končno sodbo). Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njen

Res je, da odpoved trajnega obligacijskega razmerja načeloma ne zahteva posebne obličnosti, vendar pa mora biti za veljavno odpoved (poleg okoliščine, da je le-ta sopogodbeniku vročena) izpolnjen tudi elementarni pogoj, da je sopogodbenik jasno in nedvoumno seznanjen, da se trajno pogodbeno razmerje odpoveduje. Torej mora biti v odpovedi jasno navedeno, za katero pogodbeno razmerje gre, nadalje izjava volje, da se to pogodbeno razmerje odpoveduje in s kakšnim odpovednim rokom. Odpoved učinkuje le, če druga stranka izve za voljo izjavitelja. Da za to voljo lahko izve, pa jo mora sopogodbenik, ki odpoveduje trajno razmerje, jasno in nedvoumno izraziti. Evidentno je, da dopisi, v katerih tožnik ne govori o nobenem pogodbenem razmerju, temveč povsem nasprotno zatrjuje, da tako pogodbeno razmerje ne obstaja, ne izpolnjuje zgoraj navedenih temeljnih pogojev za veljavno odpoved po 333. členu OZ. Ko se izkaže za pravilno ugotovitev, da tožnik tožencema obligacijskega razmerja ni veljavno odpovedal, se izkaže za nepomembno, ali je bila odpoved dana v primernem času in ali je bil odpovedni rok ustrezno dolg. Razloge v zvezi z odpovednim rokom in primernostjo časovnega trenutka odpov

Tudi po oceni sodišča druge stopnje je v zvezi z zaključkom, katere predpise gre uporabiti v zvezi z dopustnostjo izstopa soustanovitelja iz zavoda, pravno odločilna presoja njegove zakonsko predpisane (so)odgovornosti za obveznosti zavoda iz drugega odstavka 49. člena ZZ, ki obstaja, če ni z aktom o ustanovitvi drugače določeno. V zvezi s tem je v Odloku (prvi odstavek 40. člena) določeno, da soustanovitelji zavoda odgovarjajo za obveznosti muzeja omejeno subsidiarno do vrednosti sredstev, ki so predvidena v proračunih ustanoviteljic za financiranje dejavnosti muzeja v tekočem letu. Zakonsko predpisana odgovornost soustanoviteljev torej z Odlokom ni izključena, kar brez dvoma dopušča presojo podobnosti javnega zavoda z družbo societetnega tipa - z d.n.o. in ne z družbo korporativnega tipa - z d.o.o., pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo v nobenem primeru, niti subsidiarno. ZZ v zvezi z izstopom posameznega ustanovitelja iz zavoda ne določa smiselne uporabe ZGD-1 niti smiselne uporabe OZ, a bi bili po mnenju že omenjenega pravnega teoretika v zgoraj citiranem prispevku določeni instituti ob uporabi splošnega merila za zapolnjevanje pravnih praznin (drugi