1. člen OZ

V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.

Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Na tožniku je trditveno breme, da navede vsa tista dejstva, ki vsebinsko utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek. S sklicevanjem na toženčevo ravnanje v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, ga tožnik ni zmogel.

Poseg v pravni interes (tožnica je gradnjo financirala v pričakovanju odobrenih, nato pa neizplačanih sredstev) še ne pomeni protipravnosti. Stališče, da je izkazana dovoljenost gradnje pogoj tudi za izplačilo, ne le za odobritev nepovratnih sredstev, je znotraj okvira pravne dopustnosti. Z njim upravni organ ni nerazumno, arbitrarno ali celo namerno odstopil od jasne materialnopravne določbe. Ravnanje agencije z izdano odločbo ni preraslo v protipravno ravnanje. Sodišče prve stopnje se je v okviru razlogov izpodbijane sodbe dovolj jasno opredelilo do tožbene navedbe, da je agencija od tožnice zahtevala nemogoče (saj ob pravnomočnem gradbenem dovoljenju in pridobljenem uporabnem dovoljenju ne bi več mogla zaprositi za izdajo novega gradbenega dovoljenja za isti objekt). Drugačen pritožbeni očitek ni utemeljen. Ker tožnica ni vložila vloge za izdajo novega gradbenega dovoljenja, oziroma ker pristojni upravni organ o takšni vlogi ni odločal (ni mogel odločati), je šteti, da tožnica ni dokazala, da sploh ne bi mogla pridobiti novega gradbenega dovoljenja. Povedano drugače: ni dokazala, da bi agencija izplačilo nepovratnih sredstev pogojevala z nemogočim pogojem. S tem, ko ni

Država obsojencu odgovarja za škodo, ki mu nastane na delu oziroma v zvezi z delom, ne glede na to, kje je obsojenec delo opravljal.

Tožnica je škodo uveljavljala na podlagi pravice do plače, ki ji je pripadala v času delovnega razmerja pri toženki. Ker pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženko zaradi sodne razveze ne velja več, tožnica od toženke ne more zahtevati, da ji od 24. 1. 2022 še naprej zagotavlja pravico do plače po razveljavljeni pogodbi o zaposlitvi v obliki izgubljenega zaslužka na podlagi odškodninske odgovornosti, ne glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo ustaljeno sodno prakso, da gola ugotovitev, da je bila odpoved nezakonita, še ne pomeni, da je podana protipravnost. Sodna praksa se je o tem že večkrat izrekla, gre za že dlje časa ustaljeno stališče, zato sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva stranki ni bilo dolžno opozoriti na to sodno prakso, posledično pa je neutemeljen očitek o kršitvi 285. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Predlog se zavrne.

Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, za primer, če rok izpolnitve ni določen, pa zakon kot dodaten pogoj zahteva še določeno aktivnost upnika, ne pa pridobitev izvršljive odločbe o dolžnikovi obveznosti. Pogoj za nastanek zamude tako ni izdaja dokončne in izvršljive odločbe o napredovanju v višji plačni razred, temveč lahko ta nastane že pred tem. Ker terjatve iz naslova vsakokratne (razlike) plače zapadejo na plačilni dan pri delodajalcu brez zahteve, ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, ki nastop zamude in tek zamudnih obresti veže na predlog tožnice za napredovanje.

Pravno in življenjsko je povsem sprejemljivo ravnanje tožnikov, ki so na podlagi določila 190. člena OZ v izogib nevarnosti deložacije najemodajalcu sami plačali celotni znesek najemnine. Trajanje postopka priznanja subvencije za tržno najemnino je spremenilo razmerja med deležniki, kar je privedlo do neprimernosti postopka, opredeljenega v določilih ZUPJS za konkretni primer. Najemodajalec kot zakonsko določen prejemnik izplačila subvencije, je celotno najemnino že prejel, tudi del, za katerega je bila tožnikom subvencija priznana. Sicer ne s strani občine, temveč s strani tožnikov. Upoštevajoč sistem socialne varnosti in načel, ki ta sistem prežemajo, je pravno neprimerno vztrajati pri uporabi zakonskih določil, ki ne nalegajo na konkretni dejanski stan ter hkrati stranko, ki jo je potrebno socialno zaščititi, izpostavljati tveganjem in stroškom nadaljnjih sodnih postopkov.

Kadar oporoka ne izraža prave zapustnikove volje ali če pri sestavi oporoke niso bili upoštevani predpisani pogoji glede njene oblike, je takšna oporoka izpodbojna. Prenehanje njenega obstoja je mogoče doseči z zahtevkom za njeno razveljavitev (61. in 76. člen ZD). Če pa zapustnikov podpis na oporoki ni pristen in je torej oporoka ponarejena, potem sploh ni veljavno nastala. V takem primeru je po prvem odstavku 181. člena ZPP mogoče zahtevati ugotovitev njene nepristnosti oziroma ničnosti po splošnih pravilih o pogojih za veljavnost pravnih poslov (51. člen v zvezi s 14. členom in drugim odstavkom 1. člena OZ). Sodišče si mora v skladu z 285. členom ZPP sicer prizadevati, da stranka postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog, ne sme pa namesto nje oblikovati tožbenega zahtevka, niti posegati v njene procesne dispozicije.

Opozorilo, ki ga izda prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava. Gre namreč za akt, izdan v prekrškovnem postopku. Prav zato tako opozorilo ne predstavlja niti akta ali dejanja po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic še ne konstruira dovoljene tožbe po navedenem členu, niti taka tožba ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe ZP-1 pravnega sredstva zoper opozorilo izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov. V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti vodenja prekrškovnega postopka, ki pripelje do izdaje tega opozorila. Pritožnica tudi s tem v bistvu uveljavlja pomanjkljivost ureditve

Sodišče prve stopnje je vsebinsko skladno in zadostno obrazložilo, da je v konkretnem primeru kot specialni predpis potrebno uporabiti ZVPot, ker pa ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja, se glede teh vprašanj uporabljajo določbe OZ. Ker se pravdni stranki nista dogovorili za višino plačila za opravljeno storitev in toženec kot potrošnik ni bil vnaprej seznanjen s cenikom tožnika, toženca postavljena cena s strani tožnika kot podjetja ne zavezuje. Takšen pogodbeni pogoj je pravilno upoštevalo kot nepošteni in posledično nezavezujoč za toženca kot potrošnika. Določitev cene pri shranjevalni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, ampak je shranjevalna pogodba sklenjena tudi takrat, ko stranki nista določili cene hrambe. Posledica odsotnosti dogovora o ceni ne povzroči spremembe narave pogodbe iz odplačne v neodplačno pogodbo. Stranki sta sklenili odplačno pogodbo, pri sklepanju dvostranskih pogodb pa izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev in uravnoteženosti pravic, hkrati pa je vestno in pošteno, da stranka plača za koristi, ki jih je prejela na podlagi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, kakšn

Med strankama je bil sklenjen usten dogovor o stvarnopravnih posledicah vlaganj tožeče stranke v nepremičnino tožene stranke (ureditev mansardnega stanovanja). Ker sta bili bistveni izpolnitveni ravnanji (dovolitev posegov in materialni akt gradnje) izvršeni ter manjka le še sklepno dejanje, ki naj postavi stvari na svoje (končno in dogovorjeno) mesto, je treba šteti, da sta stranki v pretežnem delu izpolnili svoje obveznosti in je zato izpolnjen pogoj za veljavnost pogodbe, ki ji manjka oblika.

Izjava o sprejemu in hkratnem odstopu dednega deleža je nična, volja podati tako izjavo s strani tožnic ni bila podana.

ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava. Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je

Ugotovljena okoliščina, da sta toženca kot samostojni pogodbeni stranki sklenili pravni posel o ustanovitvi hipoteke – vsaka v okviru svojega solastninskega deleža na nepremičnini, mogoča in pogojna terjatev pa se je zavarovala z vknjižbo hipoteke na vsakem od idealnih solastniških deležev posebej - predstavlja podlago za nujen zaključek, da bi lahko bili odločitvi zoper vsakega toženca različni. Zato prvotoženka ne uživa procesne koristi v smislu 197. člena ZPP, ki določa, da če se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje vse do takrat, ko še teče rok za kateregakoli izmed njih. Ker prvotoženka ni pravočasno izpodbijala sodbe sodišča prve stopnje z rednim pravnim sredstvom, je tudi izgubila pravico izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom sodbo sodišča druge stopnje. Ker toženi stranki, nista enotna sospornika, pa revizijske navedbe drugotoženca prav tako ne morejo koristiti prvotoženki (primerjaj določbo 196. člena ZPP, po kateri se le pri enotnih sospornikih raztezajo učinki pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki, tudi na tiste sospornike, ki so zamudili kakšn

S prodajno pogodbo sta tožnika v last pridobila stanovanje, ki ima manjšo vrednost, kot bi jo imelo, če bi bilo locirano v legalno zgrajeni stavbi. Razlika je škoda, obstoječa od nakupa nepremičnine dalje, zato ni mogoče slediti toženi stranki, da škoda še ni nastala, ker tožnika stanovanja še nista poizkušala prodati. Pri dokazni oceni ni upoštevano, da tožnika negativnega dejstva, da gradbenega dovoljenja nista dobila in da z neskladno gradnjo nista bila seznanjena, težko dokazujeta. Večjo vlogo pri razčiščevanju tega dejstva je zato pričakovati od tožene stranke, ki bi lahko zatrdila in dokazala kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah je tožnika z neskladno gradnjo seznanila in jima izročila gradbeno dovoljenje. Ker tožnika svoje pravice iz pravne napake nista uveljavila v enem letu od dne, ko sta za pravno napako izvedela, z zahtevkom nista uspela.

Če zavarovalna premija ni plačana niti eno leto po zapadlosti, pogodbeno razmerje dokončno preneha. Ta posledica ni odvisna od tega, ali je zavarovalnica zavarovalcu poslala priporočeno pismo z obvestilom o zapadlosti premije.

Toženec v izvršilnem postopku tožnice kot upnice (kreditodajalke) do dolžnikov (kreditojemalcev) ni sodeloval in ni mogel vplivati na v izvršilnem postopku ugotovljeno vrednost nepremičnine, saj se o njej se ni mogel izjaviti (ji nasprotovati, predlagati nove). Tožničin argument res iudicata (sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine) pa je omejen s subjektivnimi mejami pravnomočnosti in veže le stranke v izvršilnem postopku.

V zvezi z odškodnino potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov se glede zastaranja terjatev uporabi določba 162. člena ZOSRL, ki je specialni zakon na področju prevoza potnikov z letalom in določa, da vse terjatve iz prevoznih pogodb zastarajo v dveh letih.

ZVKSES ne določba roka za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov po ZVKSES, zato je treba uporabiti splošni predpis, torej OZ, ki v prvem odstavku 480. člena OZ za sodno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za stvarne napake določa enoletni prekluzivni rok.