729. člen OZ

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Po določbi drugega odstavka 731. člena OZ je pravna posledica dejstva, da je shranjevalec (prva toženka) samovoljno spremenil dogovorjeni kraj hrambe, namreč le v tem, da odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo shranjene stvari. Prva toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti posledica naključnega uničenja ali poškodbe predmeta hrambe in da zato obveznosti ne more izpolniti (določbe 116. člena OZ in 329. člena OZ). Samo ob takšnih trditvah, ki bi jih prva toženka morala tudi dokazati, bi bila lahko za utemeljenost postavljenega zahtevka nadalje pomembna okoliščina, ali je prva toženka samovoljno spremenila kraj hrambe ali ne, kar pa bi morala dokazati tožnika.

Predmet shranjevalne pogodbe so lahko samo premične stvari, čemur ustreza gotovina - denar v telesni obliki. Dokazno breme o tem, da je tožničin pravni prednik tožencu izročil zatrjevani denar, je na tožnici. Podobno kot v sodni praksi velja, da je nasproten dokaz v primeru pisne potrditve prejema denarja največkrat zelo težaven, velja tudi, da je zahtevno dokazno breme v odsotnosti pisne pogodbe oziroma potrdila o izročitvi denarja. Ob pomanjkanju listinskega dokaza sodna praksa nakazuje, da bi se zadovoljila s prisotnostjo priče pri izročitvi denarja ali s tem, da je izkazana neka potreba ali razlog za izročitev denarja, tudi enostranski zapiski niso brez pomena.

Sodišče druge stopnje te zakonske omejitve poudarja zato, ker iz jamstva poštenega sodnega postopka (pravic praviloma ustavnopravnega in konvencijskega (EKČP) jamstva; 22. in 23. člen Ustave RS ter prvi odstavek 6. člena EKČP) izhaja tudi pravica do obrazložene sodne odločbe, vendar seveda ta ni neomejena. Poudariti je potrebno, da stranke v civilnih postopkih nimajo le pravic temveč tudi dolžnosti. Toženka v tem postopku je odvetnica, torej pravna strokovnjakinja, od katere se zato utemeljeno pričakuje, da pozna tudi citirane zakonske določbe in temu primerno tudi sestavi pravno sredstvo. Kršitve procesnih ustavnih in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb ZPP. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Takšno razvrščanje je bistveno zaradi citiranih določb ZPP, ki razmejujejo med procesnimi kršitvami na k

Če iz izvršilnega naslova izhaja, da mora dolžnik poleg izročitve stvari opraviti še določena dejanja, kot je na primer (de)montiranje ali pakiranje stvari, ali pa, kot v zadevnem primeru, da mora stvar prepeljati k upniku, gre pri tem za drugo, dodatno in drugačno obveznost od izročitve premičnine, in sicer za "obveznost kaj storiti", ki je predmet urejanja v drugem, 17. poglavju ZIZ. Takšno izvršbo bo upnik, če bo zanjo imel podlago v izvršilnem naslovu, lahko dosegel s kumulacijo obeh pravkar opisanih izvršilnih sredstev v predlogu za izvršbo. Prvostopenjsko sodišče je toženkino dopustitev, da sme stroj ostati pri njej, izenačilo s sklenitvijo shranjevalne pogodbe. Vendar ima to dvoje za odtenek različno pravno kvaliteto, pravno dejstvo navedene toženkine dopustitve pa je sicer podobno, vendar ne isto kot pravna dejstva, ki morajo biti vsa podana za nastanek shranjevalne pogodbe. Sodišče prve stopnje je s tem, da je toženka izrecno priznala samo prvo od navedenih dejstev, nepravilno štelo, da je priznala tudi vsa druga.

S pritožbenim stališčem, da je bila pogodba sklenjena za določen čas zato, ker je bila sklenjena do prodaje stroja, ni mogoče soglašati. Skladno z določilom 62. člena OZ je pogodba sklenjena za določen čas takrat, kadar je rok določen v tednih, dnevih, mesecih ali letih. Vezava prenehanja pogodbe na nek dogodek, za katerega niti ni stoodstotno, da se bo sploh kdaj zgodil, pomeni sklenitev pogodbe pod razveznim pogojem, kot pravilno omenja sodišče prve stopnje.

Napačen je materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, upoštevajoč ugotovitev, da obstaja ustno sklenjena shranjevalna pogodba za hrambo predmetnega vozila med izvršiteljem A. A. in tožečo stranko, o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve med pravdnima strankama (190. člen OZ). Obstoj veljavne pogodbene podlage (ustno sklenjene shranjevalne pogodbe med izvršiteljem in tožečo stranko) v konkretnem primeru izključuje uporabo instituta neupravičene obogatitve, ki temelje na obveznosti neposlovne narave.

Sodišče prve stopnje je vsebinsko skladno in zadostno obrazložilo, da je v konkretnem primeru kot specialni predpis potrebno uporabiti ZVPot, ker pa ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja, se glede teh vprašanj uporabljajo določbe OZ. Ker se pravdni stranki nista dogovorili za višino plačila za opravljeno storitev in toženec kot potrošnik ni bil vnaprej seznanjen s cenikom tožnika, toženca postavljena cena s strani tožnika kot podjetja ne zavezuje. Takšen pogodbeni pogoj je pravilno upoštevalo kot nepošteni in posledično nezavezujoč za toženca kot potrošnika. Določitev cene pri shranjevalni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, ampak je shranjevalna pogodba sklenjena tudi takrat, ko stranki nista določili cene hrambe. Posledica odsotnosti dogovora o ceni ne povzroči spremembe narave pogodbe iz odplačne v neodplačno pogodbo. Stranki sta sklenili odplačno pogodbo, pri sklepanju dvostranskih pogodb pa izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev in uravnoteženosti pravic, hkrati pa je vestno in pošteno, da stranka plača za koristi, ki jih je prejela na podlagi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, kakšn

Ko podjemnik sprejme stvar v popravilo, je sestavni del podjemne pogodbe tudi hramba stvari. Ta nima svoje samostojne kavze ne pravne podlage, zato jo je treba presojati kot sestavni del podjema. Pri tem pa je podjemniku dopustno pripisati posledice le tistih shranjevalnih rizikov, ki jih je s konkretnim podjemom v resnici (sam) prevzel, ne pa vsega naključnega, kar je kljub obstoju podjema ostalo pri sopogodbeniku zunaj njegove oblastvene sfere. Vsaka obveznost temelji na pravnem naslovu, ki izvira iz kavze, pri tej pa gre za vprašanje, zakaj je bila pogodba sklenjena. Če se stranki sporazumeta o odplačni podjemni pogodbi, sodišče take pogodbe ne more preoblikovati v neko drugo (npr. shranjevalno) pogodbo samo zato, ker so prisotne nekatere od zanjo tipičnih značilnosti izpolnitvenega ravnanja. Ni narobe, če je sodišče druge stopnje v svoji sestavljanki (z)mešalo določbe dveh različnih tipskih pogodb, ker je v obeh našlo elemente, ki ustrezajo izpolnitvenemu stadiju konkretnega razmerja. Zašlo pa je v tistem trenutku, ko tako premešanih določb, drugače kot sodišče prve stopnje, ni več razlagalo v smislu (kavzalne) pogodbene avtonomije, ki je bila ena sama in enotna. Če st

Okvir javne službe urejanja pokopališč ne zagotavlja varstva pred tatvinami z grobov.

Pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je brez izvedbe dokaznega postopka z zaslišanjem zakonitih zastopnikov in prič zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je svojo obrazložitev (med drugim) oprlo zgolj na trditve tožene stranke, da pogodbeno razmerje ne obstoji, ne da bi za ugotovitev tega zatrjevanega dejstva izvedlo potrebne predlagane dokaze. S takšnim ravnanjem se pokaže kot utemeljen očitek kršitve pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pri lastni skrbnosti mora shranjevalec s stvarjo položnika ravnati enako, kot ravna v svojih zadevah.

1. Po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka, katere osnovna izpolnitvena obveznost je bila hramba stvari, prevzeti v okviru te svoje obveznosti vsa tveganja, ki izvirajo iz njene dejavnosti. In vsa ta notranja tveganja bi morala tožena stranka obvladovati. V ta tveganja sodijo vse napake, ki se lahko pojavijo v zvezi z opravljanjem varovanja blaga, tako tehničnega varovanja kot tudi napake, ki so posledica dejanj ali opustitev shranjevalca. Mednje zagotovo sodi tudi okvara videonadzora, pa tudi vsako ravnanje, ki izvira iz njene sfere, in ki prepreči izpolnitev njene obveznosti.

Iz dogovora, da je tožena stranka prašiče prevzela v oskrbo in se zavezala zanje ustrezno skrbeti, ni mogoče sklepati na obveznost tožene stranke, da mora živali nemudoma prodati, kar bi izključevalo utemeljenost uveljavljanja povrnitve oskrbovalnih stroškov. Dolžnost (oziroma upravičenje) tožene stranke, da izvede prodajo živali (na katero se sklicuje revident), zgolj kaže tudi na elemente mandatnega razmerja med pravdnima strankama, ki pa so vplivali zgolj na prenehanje izvajanja hrambe živali. Zato ti elementi mandatne pogodbe ne izključujejo upravičenja do povrnitve oskrbovalnih stroškov v času izvajanja hrambe.

Izvedenec je urno postavko ocenil na 30,00 EUR, zato sodišče prve stopnje te postavke ne bi smelo brez utemeljenih razlogov oceniti drugače (na 20,00 EUR). Zgolj sklicevanje na podobne primere, ki niso niti opredeljeni, ne predstavlja zadostne argumentacije. Predpostavka za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je med drugim odsotnost pravnega temelja. Pravno podlago za stroške skladiščenja predstavlja shranjevalna in ne skladiščna pogodba. Razlika je v tem, da skladiščenje ni zgolj varovanje blaga, temveč se pričakuje posebno, strokovno oskrbo, ki jo opravljajo osebe poklicno. Neprerekana je ostala navedba tožene stranke, da tožeča stranka ne opravlja dejavnosti skladiščenja. Zato ni mogoče trditi, da je bilo tipično izpolnitveno ravnanje, ki sta ga dogovorili pravdni stranki, strokovno varovanje blaga, temveč le hramba tuje stvari. Odplačni namen je razviden iz okoliščin posla, saj je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki je imela poseben prostor za hrambo. Tožena stranka zato ni mogla pričakovati, da bo to storitev zanjo opravljala brezplačno.

Shranjevalec mora po 729. členu OZ prejeto stvar hraniti za položnika in mu jo vrniti, ko jo ta zahteva. Brez pomena je zato pritožbeni očitek, da tožnica ni (izrecno) zatrjevala odtujitve, poškodbe ali uničenja spornih lesnih zalog. Kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila toženka tista, ki bi morala dokazati, da kljub skrbnosti ni mogla preprečiti nastopa okoliščin, ki so ji onemogočile izpolnitev pogodbe.

Ker tožena stranka ni imela naloga tožeče stranke za izskladiščenje devet (sedaj manjkajočih) palet, je tožena stranka kršila svojo pogodbeno obveznost in je zato odgovorna za škodo, ki je zaradi manjka blaga nastala tožeči stranki.

Trditve o nastajanju škode toženi stranki zaradi nepravilnosti v izpolnjevanju pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke, kakor tudi trditve o uporabi predmetov hrambe za lastne potrebe s strani tožeče stranke, bi lahko predstavljale le podlago za utemeljitev nasprotne terjatve tožene stranke proti tožeči stranki. Te trditve pa bi bile lahko v povezavi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke relevantne samo pod predpostavko, da bi tožena stranka uveljavljala konkretiziran pobotni ugovor, česar pa, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni storila.

Lastnik lovskih trofej je lovska družina (4. odstavek 2. člena ZDLov-1), ta pa jih je izročila tožniku v posest oziroma upravljanje. Trofeje so bile zarubljene v postopku izvršbe, ki teče zoper tožnikovega sina. Tožnik zahteva, da se izvršba na trofeje izreče za nedopustno. Razmerje med lovsko družino in tožnikom je obligacijsko razmerje, ki ga je treba opredeliti kot hrambo oziroma shranjevalno pogodbo: tožnik kot shranjevalec je sprejel stvar od lovske družine kot položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (729. člen OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe je varovanje stvari. Varovanje pa ne pomeni samo pasivnega ravnanja ampak tudi aktivno ravnanje, kar pomeni, da mora varovalec storiti vse potrebno, da stvar ohrani oziroma jo ohrani v enakem stanju. Tožnik torej z ugovorom tretjega zatrjuje lastno pravico do posesti lovskih trofej na podlagi obligacijskega razmerja z lastnikom, kateremu mora na njegovo zahtevo vrniti stvar z vsemi plodovi in koristmi od nje. Na podlagi istega obligacijskega razmerja pa je za lastnika dolžan stvar hraniti kot svojo lastno (1. odstavek 731. člena OZ) - lastna skrbnost pa shranjevalca zavezuje, da s stvarjo položnika ravna enako,