VSL Sodba in sklep I Cp 1607/2020

I. Pritožba zoper sklep z dne 19. 5. 2020 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba spremeni v točkah III, IV in V tako, da izrek v tem delu pravilno glasi:

„III. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke A. A. v znesku 10.984,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 6. 2012 do 16. 10. 2019 v skupnem znesku 14.107,68 EUR; in ne obstaja v znesku 20.086,75 EUR, ki je bil prav tako postavljen v pobot.

IV. Zaradi pobota terjatve v II. in III. točki izreka je tožena stranka dolžna tožečim strankam plačati vsakemu po 4.346,93 EUR (skupaj 13.040,79 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2019 naprej, v preostanku se tožbeni zahtevek zavrne.

V.1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.058,80 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo naprej.

2. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije povrniti stroške tožene stranke v višini 672,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo naprej.“

III. V ostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka II in nespremenjeni zavrnilni del točke IV).

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 72,23 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo naprej.

1Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 16. 10. 2019 pod točko I izreka zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 1.191,13 EUR s pripadki. Pod točko II je ugotovilo obstoj terjatev tožnikov v znesku 16.597,59 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2012 do 16. 10. 2019, v skupnem znesku 27.148,47 EUR. V točki III je ugotovilo obstoj terjatve toženca v znesku 11.940,00 EUR, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2012 do 16. 10. 2019, v skupnem znesku 15.334,43 EUR ter da ne obstoji toženčeva terjatev v znesku 18.860,00 EUR s pripadki. V točki IV izreka je zaradi pobota terjatev pod točko II in III izreka odločilo, da je toženec dolžan tožnikom plačati vsakemu po 3.938,01 EUR (skupaj 11.814,04 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2019 naprej. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki V izreka je odločilo o pravdnih stroških ter naložilo tožeči stranki, da v korist proračuna Republike Slovenije povrne stroške v višini 349,52 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2S sklepom z dne 19. 5. 2020 je zavrglo (laično) pritožbo toženca z dne 18. 3. 2020 zoper sodbo in sklep.

3Obe pravdni stranki izpodbijata sodbo in sklep z dne 16. 10. 2019. Toženec vlaga tudi pritožbo zoper sklep z dne 19. 5. 2020.

4Pravdne stranke niso podale odgovorov na pritožbe.

O pritožbi toženca zoper sklep z dne 19. 5. 2020

5Sodišče je ugotovilo, da je toženec vložil pritožbo 18. 3. 2020 zoper odločbo, ki je bila njegovemu pooblaščencu vročena 30. 12. 2020 (prav 30. 12. 2019). Zaradi poteka 30-dnevnega pritožbenega roka je pritožbo kot prepozno zavrglo.

6Toženec preko pooblaščenca vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Predlaga razveljavitev sklepa in odstop pritožbe pritožbenemu sodišču v nadaljnji postopek. Potrjuje prejem izpodbijane odločbe 30. 12. 2019 in se strinja, da je pritožbeni rok potekel 29. 1. 2020. Pritožbo je vložil pravočasno (28. 1. 2020), kar je potrjeno z žigom vložišča sodišča na prvi strani vloge.

7Pritožba ni utemeljena.

8Držijo pritožnikove navedbe, da je bila (prva) pritožba zoper sodbo, vložena 28. 1. 2020, pravočasna. Gre za pritožbo, vloženo po toženčevem pooblaščencu. V spisu pa je še laična pritožba toženca, vložena 18. 3. 2020. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v roku 30 dni od vročitve prepisa sodbe. Pritožbeni rok tudi za stranko prične teči z vročitvijo sodbe njenemu pooblaščencu (osmi odstavek 142. člena ZPP). Ob nespornem dejstvu, da je bila vročitev sodbe pravilno opravljena toženčevemu pooblaščencu 29. 1. 2020, je pravno pravilna presoja, da je bila dne 18. 3. 2020 vložena toženčeva laična pritožba prepozna. Odločitev o njenem zavrženju je pravilno oprta na prvi odstavek 343. člena ZPP. Prepozno pritožbo s sklepom namreč zavrže predsednik senata na prvi stopnji brez naroka (prvi odstavek 343. člena ZPP).

9Sklep je torej pravilen in ni obremenjen z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbah zoper sodbo z dne 16. 10. 2019

10Tožeča stranka izpodbija odločbo (sodbo) v točkah II izreka (le iz procesnih razlogov, ker meni, da ni podlage za ugotovitveno sodbo in za obračun zakonskih zamudnih obresti do dneva izdaje sodbe, ne izpodbija pa jo v delu temelja in višine terjatve s pripadki), v točki III (le v delu ugotovljene terjatve toženca), ter v točkah IV in V izreka. Predlaga spremembo sodbe v točki II z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, razveljavitev v točki III v ugotovitvenem delu in zavrnitev toženčevega pobotnega ugovora, razveljavitev točke IV sodbe ter spremembo točke V tako, da je toženec dolžan povrniti tožnikom pravdne in pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Tožniki navajajo, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v njem ni odločilnih dejstev in je podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino dokazov. Nepravilno sta zavrnjena zaradi prekluzije in posledično neocenjena dokaza (dopis toženca z dne 11. 5. 2017 ter dopis pooblaščenke tožnikov z dne 26. 6. 2017), čeprav ju je sodišče izvedlo, toženec ni ugovarjal bistvene kršitve postopka in prebiranje teh dokazov ni zavlačevalo postopka. Gre za relevantna dokaza v zvezi s toženčevim prikrajšanjem zaradi nerabe solastnega stanovanja, kar je bilo bistveno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava. Sprejeta odločitev o toženčevem prikrajšanju je neobrazložena. Niso ocenjene izpovedbe strank o pozivih toženca k prepustitvi souporabe stanovanja in o stanju stanovanja, ki uporabe stanovanja ne omogoča. Pritožba povzema dele izpovedbe toženca v tem postopku in izpovedbo v drugem postopku (IP 2051/2015). Ocenjuje, da so bile glede zahteve za rabo stanovanja nekonsistentne, spreminjajoče se, brez podlage v listinah in izpovedbah tožnikov. Toženec je tudi izpovedal, da od prve tožnice ni zahteval ključev. Do izključne posesti ni upravičena nobena pravdna stranka, ker so solastniki. Nepravilna je ocena sodišča, da so njegove navedbe zadostna podlaga za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine. Tudi okoliščina nastopa dednopravnih upravičenj toženca ne opravičuje do izključne posesti stanovanja, ki je bilo predmet dedovanja le do ½. Izjava v zapuščinskem postopku, na katero se je oprlo sodišče, se nanaša na čas od 1. 7. 2014 najdlje do 3. 5. 2018 (do pravnomočnosti sklepa o dedovanju). Iz izpovedi in ravnanj tožnikov je razvidno, da so še pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po zapustnici storili vse, kar je bilo v okviru sovražnega odnosa toženca do njih mogoče, da bi lahko svojo solastnino tudi užival. To so mu nazadnje pisno sporočili z vlogo svoje pooblaščenke z dne 26. 6. 2017, s katero so mu predlagali skupno oddajo stanovanja v najem ali skupno prodajo z delitvijo kupnine, kar je toženec z neodzivnostjo smiselno zavrnil in sam ni predlagal ničesar. Dejanski oškodovanci so tožniki. Stanovanje je mrtev kapital. Do prehoda koristi ni prišlo. Stanovanje zaradi neuporabe propada. V njem ni elektrike že vse od leta 2014. Sodišče je v škodo tožnikov odločilo o pobotnem ugovoru za čas od 8. 6. 2012 do maja 2015. Toženec je le domneval, da je bilo stanovanje oddano v najem, kar ni bilo dokazano.

Sodba je protispisna pri odločitvi o višini uporabnine (400,00 EUR mesečno za celo stanovanje) oziroma pri ugotovitvi, češ da ni sporno, da je toženec solastnik stanovanja do ½. Dejansko je solastnik le do 42/100, na kar so tožniki opozorili in izhaja iz zemljiške knjige ter pravnomočnega sklepa o dedovanju. Tožbeni zahtevek ni utemeljen po višini za najmanj 8 % od dosojenega mesečnega zneska in obresti od tega zneska. V izpodbijanem delu je sodba obremenjena z nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Izpodbijajo tudi stroškovni del odločitve. Ob pravilni odločitvi bi moral toženec povrniti vse pravdne stroške tožnikom. Podredno ugovarjajo, da je napačno ugotovljen uspeh strank v postopku. Toženčev uspeh je kvečjemu 38,7 % in ne 72 %, saj je vtoževal 30.800,00 EUR, dosojeno pa mu je bilo 11.940,00 EUR.

11Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija točko II in točko III izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka tožnikov ali spremembo z ugotovitvijo utemeljenosti njegovega pobotnega ugovora do višine 16.417,50 EUR glavnice in zakonskih zamudnih obresti za čas od 9. 6. 2012 do 16. 10. 2019 od zapadlosti posameznih zneskov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

Toženec navaja, da ni dolžan plačati tožnikom ničesar. B. B. je samovoljno, nezakonito, proti materini volji in z namenom lastne koristi namestil mater v Dom za ostarele. Sam se je zavezal za plačevanje oskrbnine. Ni šlo za potrebne izdatke. Upoštevati je treba konkretne okoliščine primera in tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrniti. Nepravilno in nepravično je obremenjevanje toženca s plačilom v obliki povrnitve dela domske oskrbe v smislu določb 124. člena ZZZDR². Iz previdnosti nasprotuje tudi obrestnemu delu prve točke izreka. Zamudne obresti, ki jih je sodišče dosodilo od 27. 1. 2012 naprej do dneva izdaje sodbe, bi lahko tožeča stranka zahtevala kvečjemu od vložitve tožbe naprej.

Pri odločanju o pobotnem ugovoru je sodišče napačno upoštevalo le uporabnino za stanovanje (200,00 EUR), ne pa tudi za garažo (75,00 EUR). Čeprav toženec res morda ni eksplicitno navedel tudi garaže, je jasno in življenjsko logično, da je zahteval uporabnino iz naslova najemnine (550,00 EUR), saj se je stanovanje oddajalo skupaj z garažo, obravnavati ju je treba kot celoto. Tako je bil postavljen pobotni ugovor. Uporabnina za 62 mesecev znaša 17.050,00 EUR, upoštevaje zastarane obroke za april in maj 2010 ter za del meseca junija 2010 tožencu pripada uporabnina v višini 16.417,50 EUR, k čemur je treba prišteti še zamudne obresti od 9. 6. 2019 do 16. 10. 2019 od zapadlosti vsakega posameznega obroka naprej.

12Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

13Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo pravnorelevantna dejstva o terjatvi tožnikov zoper toženca in v pretežni meri o nasprotni terjatvi toženca, ki jo je uveljavljal v pravdi z ugovorom zaradi pobota (3. odstavek 319. člena ZPP), ter ju pobotalo. Pri odločanju o obstoju toženčeve terjatve je delno zmotno ugotovilo višino le zaradi napačnega izhodišča o višini solastniškega deleža toženca na obravnavanem stanovanju (½ namesto 42/100). Kot pravilno opozarja v pritožbi tožeča stranka, je prezrlo, da so tožniki to dejstvo navajali po zaključenem zapuščinskem postopku po pokojni zapustnici³, česar toženec ni prerekal. Izhaja pa tudi iz predloženega sklepa o dedovanju⁴, ki ga je sodišče vpogledalo in so se stranke o njem lahko izjavile (tretja alineja 358. člena ZPP). Ostala relevantna dejstva za odločitev o višini v pobot uveljavljene toženčeve terjatve so pravilno ugotovljena. Zato je pritožbeno sodišče lahko v tem delu samo spremenilo sprejeto odločitev. V tem delu je torej ugodilo pritožbi tožeče stranke in ugotovljeno terjatev toženca znižalo za 8 % (tretja in peta alineja 338. člena ZPP). V ostalem sprejema odločitev sodišča prve stopnje o obstoju in obsegu obeh terjatev, njunem pobotanju in preostali obveznosti toženca do tožnikov kot pravilne in je v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). V nadaljevanju bo odgovorilo le na bistvene očitke obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi toženca glede ugotovljene terjatve tožeče stranke

14Pravdni stranki so dediči po pokojni L. L. (umrla ... 2010). Po podatkih sklepa o dedovanju (A74) je toženec kot njen oporočni dedič med drugim podedoval 42/100 obravnavanega stanovanja v Ljubljani. Delež do 8/100 na stanovanju so z dedovanjem po zapustnici po dopolnitvi nujnega deleža pridobili tožniki kot zakoniti dediči zakonitega dediča zapustnice B. B., ki je umrl leta 2013. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je B. B. po razglasitvi oporoke 23. 8. 2010 že v zapuščinskem postopku 30. 9. 2010 kot upnik priglasil terjatev do zapustnice oziroma zapuščine iz naslova doplačila oskrbnine za pokojno zapustnico, ki jo je doplačeval od 2005 do 2010. Navedena terjatev je predmet tega postopka. Za zapustnikove dolgove odgovarjajo zapustnikovi dediči do višine podedovanega premoženja (142. člen ZD⁵).

15Tožniki so sprva vtoževali 17.788,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2010 naprej. Glede na ugotovitve o višini podedovanega premoženja so 16. 10. 2019 delno umaknili tožbo (za 1.191,13 EUR). V tem delu je sodišče ustavilo postopek. Pravdni stranki sklepa o delnem umiku tožbe ne izpodbijata in je pravnomočen.

16Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je pravna podlaga za tožbeni zahtevek tožnikov odgovornost dediča za zapustnikove dolgove (142. člen ZD) iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen do 198. člen OZ⁶), in ne v določbah ZZZDR o preživljanju staršev (124. člen ZZDR), kot zmotno meni toženec v pritožbi. Doplačevanje stroškov oskrbnine zapustnice zaradi ohranitve njenega premoženja, ker bi bile sicer z njim poplačane terjatve socialne ustanove za njeno oskrbo, je terjatev do pokojne zapustnice. Z ohranitvijo njenega nepremičnega premoženja, ki ga je podedoval toženec, je bil tudi on obogaten. Kot dedič odgovarja za njene dolgove.

17Toženec ne izpodbija več dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je B. B. iz lastnih sredstev na podlagi izstavljenih mu računov doplačeval materino domsko oskrbo v celotnem obdobju njenega bivanja v domu od 5. 9. 2005 do smrti 1. 4. 2010. Tudi pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne. Sodišče je ugotovilo, da se je stanovanje, ki je bilo v solasti B. B. in zapustnice (za vsakega do ½), v času njenega bivanja v domu tri leta po dogovoru obeh solastnikov res oddajalo v najem, kot je trdil toženec. Vendar se je del najemnine, ki je pripadal zapustnici glede na njen solastninski delež (do ½), v skladu z njeno željo porabljal za plačevanje njenih priboljškov oziroma dodatnih potreb in storitev v domu, ki niso bile obsežene v oskrbnini za domsko oskrbo, in ne za plačevanje oskrbnine. Taka ocena in ugotovitev je logična in razumljiva spričo ugotovljenega dejstva, da zapustničina pokojnina ni zadoščala niti za plačilo celotne mesečne oskrbnine (zato je manjkajočo razliko doplačeval B. B.), kar pomeni, da zapustnica za svoje tekoče običajne izdatke v domu, ki niso bili všteti v oskrbnino, ni imela drugega denarja oziroma tekočih prihodkov. Dejstvo, da je B. B. plačal vse račune za oskrbnino, ki so mu bili izstavljeni s strani doma starejših na podlagi dogovora o doplačevanju oskrbnine, oziroma višina plačanih zneskov, pa med pravdnimi strankami niti ni bila sporna.

18Toženec je ugovarjal, da B. B. oziroma njegovim dedičem ni dolžan povrniti ničesar, ker je B. B. s podpisom dogovora o doplačevanju oskrbnine sam privolil v svoje prikrajšanje, mamo pa nezakonito proti njeni volji namestil v dom starejših z namenom lastnega okoriščanja (kasiranje najemnine). Pri tem vztraja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je vse njegove ugovore obravnavalo in jih s pravilnimi razlogi prepričljivo zavrnilo.

19Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). Za tak primer gre v obravnavani zadevi.

20Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje in ne nasprotnim pritožbenim navedbam, da je bila zapustnica nameščena v dom starejših, ker zaradi zdravstveno - psihičnih težav ni bila več sama sposobna skrbeti zase in živeti sama. Dokazna ocena o utemeljeni in nujni namestitvi v dom za starejše ima oporo v pravilno ocenjenih listinah in izpovedbah tožnikov. Pritožnik je z ničemer ne omaje. Ob ugotovljenem dejstvu, da so bili izpolnjeni že zakonski pogoji za pridržanje zapustnice na varovanem oddelku, je logično, da sama ni mogla podati veljavne privolitve za sprejem v dom starejših. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje jo je kot skrbnik za poseben primer pri urejanju namestitve v dom zakonito zastopal D.B. Na podlagi veljavne odločbe pristojnega državnega organa je sam kot plačnik sklenil z domom starejših tudi dogovor o doplačevanju oskrbnine. Pritožbeni ugovori o njegovi samovoljnosti pri podpisu dogovora in doplačevanju oskrbnine so neutemeljeni in pravilno zavrnjeni. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je B. B. prevzel plačevanje dela oskrbnine zaradi dogovora z mamo, da mu bo zapustila (še) njen solastninski delež stanovanja, kar sama ni imela zadosti drugih svojih sredstev za plačilo oskrbnine, drugih plačnikov (toženec) ni bilo, brez zagotovljenega plačila celotne oskrbnine pa matere ne bi sprejeli v zanjo nujno domsko oskrbo. Dogovor B. B. z zapustnico, da bo plačana denarna terjatev (oskrbnina) poplačana s pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnem premoženju zapustnice z dedovanjem, predstavlja pravnorelevantni pridržek po 191. členu OZ za vrnitveni tožbeni zahtevek za plačano oskrbnino. B. B. glede na materino premoženjsko stanje namreč ni bil dolžan iz svojih sredstev doplačevati oskrbnine zanjo (124. člen ZZZDR). Do poplačila upnikove terjatve z dedovanjem solastniškega deleža zapustnice pa zaradi drugačnega oporočnega razpolaganja zapustnice ni prišlo. V nasprotju z dogovorom in pričakovanji B. B. je namreč z oporoko naklonila svoj solastninski delež na stanovanju tožencu in ne plačniku njenih dolgov. Glede na take dejanske ugotovitve je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka sprejeta ob pravilni uporabi 190. člena OZ in 142. člena ZD. Kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, mora prejeto vrniti, če je to mogoče, ali nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (190. člen OZ), kot je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

21Toženec višini vtoževane terjatve tožeče stranke ne ugovarja. Iz previdnosti izpodbija odločitev o pričetku teka zamudnih obresti od ugotovljene terjatve. Navaja, da bi bil obrestni tožbeni zahtevek utemeljen le od vložitve tožbe naprej.

22Tudi v tem delu je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena. Za obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega, ki po 193. členu OZ obsega tudi plodove in zamudne obresti, je ključna dobrovernost pridobitelja. Pričetek teka zamudnih obresti za nepoštenega pridobitelja je dan pridobitve, sicer pa se zamudne obresti plačajo od dneva vložitve zahtevkov (193. člen OZ).

23Ni sporno, da toženca ni mogoče šteti za nepoštenega pridobitelja že s trenutkom pridobitve premoženja (dedič pridobi lastninsko pravico z dedovanjem s smrtjo zapustnika). Tožeča stranka je namreč uveljavljala zamudne obresti od prvega dne po prijavi terjatve za zapuščino in ne že z dnem zapustničine smrti, ko je toženec na podlagi dedovanja pridobil njeno premoženje. Za presojo trenutka kasnejšega nastopa dobrovernosti v konkretnem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti šele vložitve tožbe v tem postopku. Pritožnik namreč ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila vtoževana terjatev prijavljena (in torej postavljena) dne 30. 9. 2010 v zapuščinskem postopku. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je toženec že tedaj seznanil z vsebino in višino vtoževane terjatve, kar pomeni, da o njegovi dobrovernosti že od tedaj naprej ni mogoče več govoriti. Prijava vtoževane terjatve v zapuščinskem postopku je v konkretnih okoliščinah primera tisti upošteven trenutek, ko je toženec kot dedič izvedel, da je brez podlage obogaten na tuj račun. To je pravno odločilni trenutek, da od tedaj naprej tečejo zamudne obresti od plačanega zneska. Drugačno pritožbeno nadziranje, ki tudi ni z ničemer obrazloženo, je zmotno.

O terjatvi toženca, postavljeni v pobot

24Toženec je v pravdi v pobot terjatvi tožnikov uveljavljal terjatev iz naslova neupravičene pridobitve, in sicer zaradi nemožnosti uporabe solastnega stanovanja in garaže (uporabnine po 275,00 EUR mesečno) za čas od 5. 9. 2005 do 1. 4. 2010. V tem delu je sodišče zaradi zastaranja in neutemeljenosti pobotnega ugovora ugotovilo, da njegova terjatev ne obstaja. Te odločitve nobena stranka pritožbeno ne izpodbija in ni predmet pritožbenega preizkusa.

25V isti višini je toženec uveljavljal uporabnino tudi za čas od 1. 4. 2010 (od smrti zapustnice, ko je sam postal solastnik stanovanja) do postavitve pobotnega ugovora v pravdi (9. 6. 2015). Trdil je, da so toženci kljub njegovim pozivom vse od materine smrti zavračali predajo nepremičnine v soposest ali vsaj za plačilo uporabnine. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor za ugotovitev terjatve zaradi plačila uporabnine za garažo zaradi neizkazanosti zavrnilo. V tem delu odločitev izpodbija toženec. Tožena stranka pa izpodbija odločitev sodišča o obstoju terjatve za uporabnino za stanovanje, katere obstoj je sodišče prve stopnje glede na utemeljeni ugovor zastaranja ugotovilo za čas od 9. 6. 2015 naprej v znesku 11.940,00 EUR oziroma v skupnem znesku 15.334,43 EUR (to je z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2012 do izdaje sodbe).

26Za presojo utemeljenosti terjatve iz naslova uporabnine zaradi uporabe solastne nepremičnine je sodišče pravilno izhajalo iz pravnih pravil 198. člena OZ v zvezi s 190. členom istega zakona. Za utemeljenost zahtevka morajo biti razen neupravičene uporabe stvari podane še naslednje predpostavke: prikrajšanje na škodo drugega na strani prikrajšane osebe, obogatitev na strani obogatene osebe, vzročna zveza med njima ter odsotnost pravnega temelja za premik premoženja. Pravilno je upoštevalo tudi bistveno okoliščino konkretnega primera: solastninsko pravico pravdnih strank do stvari. Vsak solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ⁷). Ker gre za kohabitacijo več solastninskih pravic, je o načinu souporabe nujen dogovor med solastniki. Solastnik ni upravičen do uporabnine že zgolj zaradi obstoja solastninske pravice. Obveznost plačila uporabnine je pogojena s položajem neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od objektivnih okoliščin in vsakokratnih ravnanj strank. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je treba upravičenost solastnikovega zahtevka za plačilo uporabnine presojati tako, da se vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolni s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih je treba ovrednotiti v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava o prostem urejanju obligacijskih razmerij (3. člen OZ), vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in mirnem reševanju sporov (11. člen OZ) ter načela izravnalne pravičnosti⁸.

27Pravno pomembna dejstva glede podlage pobotnega ugovora, ki so bodisi nesporna bodisi zanesljivo ugotovljena, so naslednja: toženec je postal solastnik spornega stanovanja do 42/100 na podlagi dedovanja 1. 4. 2010; tedaj je bilo stanovanje v posredni posesti pravnega prednika tožnikov, ki ga je od 1. 1. 2010 do 31. 7. 2010 oddajal v najem najemnikom (tretjim osebam). Toženec je po materini smrti želel nastopiti souporabo stanovanja, tožniki pa so temu izrecno nasprotovali. Nezmožnosti uporabe garaže zaradi nasprotovanja tožnikov toženec ni zatrjeval.

O toženčevi pritožbi - uporabnina za garažo

28Toženec kot pritožnik priznava, da ni podal „eksplicitno“ trditvene podlage za uporabnino za garažo. Pravice do uporabnine nima, kdor privoli v svoje prikrajšanje. Po ustaljeni sodni praksi zgolj dejstvo, da solastnik ne uporablja solastne stvari, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve⁹. Trditveno in dokazno breme za utemeljitev svojega prikrajšanja zaradi neuporabe je bilo na tožniku. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ga ni zmogel. Zatrjeval ni niti tega, da bi od tožnikov zahteval dopustitev uporabe, pa tudi ne, da bi tožniki tako njegovo zahtevo zavrnili. Pritožbene navedbe, da gre za celoto in da se je stanovanje oddajalo v najem skupaj z garažo, so prepozne, neupravičene in zato neupoštevne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodeč po podatkih spisa, iz katerih izhaja, da je že oporočiteljica z obema nepremičninama razpolagala ločeno in s samostojno, pa so tudi neutemeljene. Ker torej pritožnik svojega trditvenega bremena ni zmogel, je pravilna odločitev, da njegova terjatev za plačilo uporabnine za garažo ne obstoji.

O pritožbi tožnikov - uporabnina za stanovanje

29Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva glede uporabnine za stanovanje. Tudi obrazložitev vsebuje zadostne pravne in dejanske razloge o sprejeti odločitvi, ki omogočajo njen vsebinski preizkus. Zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni. Ključno je ugotovljeno dejstvo, da so tožniki v obravnavanem obdobju (po smrti zapustnice in vse do vložitve pobotnega ugovora v tej pravdi - 2010 do 2015 oporekali tožencu pravico do soposesti stanovanja. Soposest več oseb se skladno s 25. členom SPZ lahko izvršuje na več načinov. Če je to objektivno mogoče, jo lahko izvršujejo vsi solastniki hkrati ali sukcesivno, lahko pa jo izvršuje tudi en soposestnik za vse (npr. da v solastnem stanovanju po sporazumu med solastniki biva samo eden od njih), ali pa jo izvršuje nekdo tretji za vse soposestnike (npr. vsi skupaj oddajajo stvar tretjemu v najem oziroma v zakup). Stanje stanovanja, ki po pritožbenih navedbah ne omogoča uporabe, torej ni pravno odločilno in sodišče glede na ugotovljeno ključno okoliščino, da je bila tožencu zavrnjena zahteva za (kakršenkoli način) izvajanja soposesti ni bilo treba podrobneje opredeljevati.

30Ne drži pritožbena graja tožnikov o enostranski in nepravilni dokazni oceni glede nasprotovanja tožnikov nastopu posesti toženca, češ da se je oprlo le na nekonsistentno izpovedbo toženca, ki je drugi dokazi ne podpirajo. Dokazna ocena je pravilna in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Skrbno je ocenjeno celotno procesno gradivo in ne le (deli) tistega, kar je v korist pritožnikom. Zaključek o neupravičenem ravnanju tožnikov ima oporo v pravilno ocenjenem zapisniku zapuščinske obravnave z dne 1. 7. 2014, na kateri so tožniki izrecno izpostavili, da toženec nima vstopa v stanovanje do zaključka dedovanja, ker je bila taka želja pokojnega B. B., pa tudi v izpovedbi drugega tožnika v tej pravdi, ki je izpovedal, da toženec stanovanja „ne bo užival“, dokler se določena dejstva ne rešijo. Logična in prepričljiva je torej ocena in ugotovitev sodišča, da so tožniki izrecno nasprotovanje v zapuščinskem postopku podali zaradi toženčevih predhodnih zahtev do prepustitvi (so)posesti, kot je zatrjeval. Prav to pa je ključno dejstvo, ki zadošča za pravilno presojo o izpolnjenih pogojih za plačilo uporabnine. Tožniki so toženčevo zahtevo za nastop soposesti stanovanja izrecno zavrnili in ji izrecno nasprotovali ves čas trajanja zapuščinskega postopka (končan 11. 5. 2017). To pa je obdobje, na katerega se nanaša pobotni ugovor (2010-2015).

31Pritožniki sprejete dokazne ocene ne omajajo z ničemer: ne z izpostavljanjem posameznih delov toženčeve izpovedbe v tej pravdi, ki so iztrgane iz celote, niti s sklicevanjem na njegovo izpovedbo v drugem postopku, ki je ni (bilo) med dokaznimi predlogi v tej pravdi. Na dokaze iz drugih postopkov, ki niso izvedeni v konkretni pravdi, se stranka ne more sklicevati.

32Prav tako ne morejo uspeti z grajo procesnih kršitev 8., 286. in 287. člena ZPP zaradi izvedenih, a nato v sodbi zaradi prekluzije zavrnjenih listin, ki jih je tožeča stranka predložila na zadnjem naroku glavne obravnave v ponovljenem postopku. Drži, da je sodišče najprej izvedlo dokaz z obema listinama, ki ju je v ponovljenem postopku na zadnjem naroku predložila tožeča stranka, v sodbi pa ju ni ocenilo oziroma ju je zavrnilo zaradi prekluzije. Sodišče na svoje dokazne sklepe ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP). V obrazložitvi sodbe poda svojo oceno izvedenih dokazov in navede, na katere je oprlo sodbo (četrti odstavek 324. člen ZPP). Načeloma mora izvesti vse predlagane dokaze, med upravičenimi razlogi za zavrnitev pa so dokazi, glede katerih je stranka prekludirana, in tudi dokazi, s katerimi se naj bi ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna. Izpodbijana dokaza je sodišče zavrnilo z napačnimi razlogi - zaradi prekluzije¹⁰. Postopek v tej zadevi se je res pričel že pred uveljavitvijo ZPP-E. Vendar je bila prva sodba sodišča prve stopnje izdana dne 31. 5. 2018, torej po začetku uporabe tega zakona (14. 9. 2017). Postopek se je pred sodiščem druge stopnje že nadaljeval po določbah ZPP-E (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Sodba je bila razveljavljena in vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je treba po razveljavitvi odločbe prve stopnje postopek nadaljevati po določbah novega procesnega predpisa (prim. drugi odstavek 498. člena ZPP).

33Čeprav pri presoji novih dokazov sodišče ni uporabilo četrtega odstavka 286. člena ZPP in se ni opredelilo, če bi dopustitev novih dokazov zavleklo reševanje spora (na kar prvič, prepozno in neupravičeno ter zato tudi neupoštevno opozarjajo pritožniki šele v pritožbi), sta bila oba dokaza upravičeno zavrnjena, ker sta bila za obravnavano sporno razmerje pravno nerelevantna. Nanašata se na obdobje in ravnanje strank v zvezi z urejanjem solastninskih razmerij po zaključku zapuščinskega postopka (dopis toženca z dne 11. 5. 2017 ter dopis pooblaščenke z dne 26. 6. 2017) in ne na relevantno obdobje (2010-2015). Zavrnitev teh dokazov torej ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in zatrjevanih relativnih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni.

34Ob dejanskih ugotovitvah, da so tožniki v obravnavanem obdobju izrecno oporekali nastopu toženčeve soposesti solastnega stanovanja, je odločitev o obstoju terjatve iz naslova uporabnine pravilna in skladna s 198. členom OZ.

35Pritožbi tožnikov je treba pritrditi le glede ugotovljene višine toženčevega solastninskega deleža na sporni nepremičnini, saj je od njega odvisna tudi višina ugotovljene uporabnine. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi obstoja toženčeve terjatve napačno izhajalo iz deleža do ½. Upoštevaje v postopku nesporno dejstvo, da je njegov solastninski delež na spornem stanovanju 42/100, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in ugotovljeno terjatev toženca, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, znižalo za 8 % (na 10.984,80 EUR za uporabnino od 9. 6. 2010 do 9. 6. 2015 in na celotni znesek 14.107,68 EUR, ki ga tožniki dolgujejo tožencu na račun glavnice in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov do izdaje sodbe sodišča prve stopnje).

36Pritožbenih očitkov o opravljenem procesnem pobotanju obeh ugotovljenih terjatev ni bilo. Zato je pritožbeno sodišče sledilo odločitvi sodišča prve stopnje in odločitev v točki IV. sodbe spremenilo le zaradi zgoraj opisane spremenjene ugotovitve višine toženčeve terjatve. Toženec je po spremenjeni odločitvi v pritožbenem postopku dolžan tožečim strankam plačati vsakemu po 4.346,93 EUR (skupaj 13.040,79 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2019 naprej. V presežku je tudi po spremembi sodbe tožbeni zahtevek zavrnjen.

O stroških pravdnega postopka

37Glede na delno spremembo sodbe je moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

38Pri odločanju je upoštevalo enako materialnopravno izhodišče kot sodišče prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP) in kot osnovo za ugotovitev uspeha strank v postopku upoštevalo le glavnična dela terjatev obeh strank brez obračuna zamudnih obresti, na podlagi katerih je med drugim opravilo pobotanje. Pritožba tožeče stranke, ki se brez obrazložitve zavzema za drugačno ugotovitev uspeha, je neutemeljena.

39Uspeh tožnikov v pravdi je po spremembi sodbe 38 %, uspeh toženca 62 % (od vtoževanih 17.788,72 EUR so upoštevaje ugotovljeno terjatev toženca 10.985,00 EUR uspeli do višine 6.803,72 EUR). V tem razmerju sta pravdni stranki upravičeni do povračila pravdnih stroškov. Toženec je bil v postopku deloma zastopan po odvetniku na podlagi odločbe o Bpp. Zato je bilo treba ob ponovni odmeri pravdnih stroškov poseči v sprejeto odločitev sodišča glede pobota pravdnih stroškov. V skladu s 46. členom z Bpp¹¹ so stroški dodeljenega pooblaščenca po Bpp stroški sodnega postopka. Pristojno sodišče jih upošteva po uradni dolžnosti, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, ne priglasi. Obseg vseh stroškov sodišče ugotovi iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. O višini stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po odločbah o povrnitvi stroškov postopka. Zakon pobotanja pravdnih stroškov stranke s pravdnimi stroški, ki so bili plačani za nasprotno stranko iz proračuna, ne omogoča.

40Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odmerilo pravdne stroške v višini 3.395,40 EUR, glede na 38 % uspeh v pravdi je upravičena do povračila 1.290,25 EUR.

41Toženec je bil po odločbi o Bpp št. 594/2015 upravičen do povračila 990,88 EUR. Tudi v pritožbenem postopku je bil zastopan po postavljenem pooblaščencu (odločba Bpp z dne 9. 7. 2018). Pri odmeri pritožbenih stroškov za prvi pritožbeni postopek je treba upoštevati 17. člen ZOdv¹² in pritožbeno vrednost spornega predmeta (1.348,32 EUR). Za sestavo pritožbe, pripadajoče materialne stroške in DDV znašajo odvetniški stroški 93,33 EUR, vsi stroški po Bpp 1.084,21 EUR, glede na 62 % uspeh je toženec upravičen do povračila 672,20 EUR. Tožeča stranka mora navedeni znesek namesto neposredno tožencu plačati v proračun.

42V spisu ni podatkov, da bi bila tožencu dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje v ponovljenem postopku. Odvetniški stroški za zastopanje so zato odmerjeni po priglašenem stroškovniku na list. št. 232 po veljavni Odvetniški tarifi¹³ (500 točk za narok, 2 % za materialne stroške in DDV) ter upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR v času odločanja. Znašajo 373,32 EUR, glede na 62 % uspeh je toženec upravičen do povračila 231,45 EUR. V tem delu je medsebojno pobotanje stroškov dovoljeno. Po medsebojnem pobotu (stroški tožeče stranke 1.290,25 EUR - stroški toženca 231,45 EUR) mora toženec povrniti tožeči stranki 1.058,79 EUR.

43V primeru zamude s plačilom bodo od odmerjenih zneskov tekle zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila¹⁴.

Pritožbeni stroški

44Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil. Odločanje o njih je torej odpadlo. Sicer do povračila pritožbenih stroškov tudi ne bi bil upravičen, ker je s pritožbo propadel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

45Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela. Za 8 % je uspela znižati toženčevo terjatev. V pretežnem delu je tudi ona s pritožbo propadla. Pritožbeno sodišče je odločilo, da ji mora toženec povrniti 8 % od odmerjenih pritožbenih stroškov, to je znesek 72,23 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Obsegajo odvetniške stroške (336,00 EUR) in sodno takso (567,00 EUR), skupaj 902,68 EUR. Odvetniški stroški so odmerjeni po OT od pritožbeno izpodbijane vrednosti spornega predmeta (4.783,55 EUR), po tar. št. 21/1 OT, 7. členu OT zaradi zastopanja več strank ter tretjem odstavku 11. člena OT za materialne stroške upoštevaje pripadajoči DDV in vrednost točke 0,6 EUR v času odločanja. Od odmerjenega zneska bodo v primeru zamude tekle zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.
³ primerjaj navedbe na naroku 10. 1. 2018 - red. št. 33
⁴ priloga A74
⁵ Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami
⁶ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
⁷ Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami
⁸ sodba VS RS II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016
⁹ primerjaj VS RS II Ips 86/2019 z dne 3. 7. 2020 in v opombi 7 navedeno sodno prakso
¹⁰ opomba št. 5 v točki 12 in upoštevaje določbe ZPP-D.
¹¹ Zakon o brezplačni pravni pomoči, Ur. l. RS, št. 48/01 s spremembami
¹² Zakon o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 18/1993 s spremembami
¹³ Ur. l. RS št. 2/2015 s spremembami
¹⁴ načelno pravno mnenje VSS 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, stran 7