124. člen ZZZDR-UPB1

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Center za socialno delo je na podlagi 11. odstavka 30.a člena ZUPJS po uradni dolžnosti na dan 1. aprila preveril višino pravice in na novo odločil o oprostitvah plačil socialnih storitev. Ker je tekom postopka prejel anonimno prijavo, da ima tožnica dohodke v tujini, je pričel ugotavljati dejansko prejemanje vseh tožničinih dohodkov. V bistveno višjem znesku na novo ugotovljeni dohodki so vplivali na višino tožničine oprostitve in na višino njenega prispevka k doplačilu institucionalnega varstva za upravičenca B. B., ker ni razpolagal z zadostnimi sredstvi, da bi plačal storitev v celoti. Iz navedenih razlogov je Center za socialno delo pravilno presojal plačilno sposobnost upravičenčevih otrok kot zavezancev k plačilu skladno s 124. členom ZZZDR.

Tožeča stranka kot izvajalka socialnovarstvenih storitev institucionalnega varstva utemeljeno terja od toženke (do)plačilo storitev oziroma oskrbe za njeno mamo, ki je nastanjena pri tožeči stranki. V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obvezna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med strankama sporna dejanska vprašanja, če ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih listinskih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 454. člena ZPP, t. j. da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter v pravočasnih pripravljanih vlogah. Temelj obravnavane terjatve oziroma toženkina dolžnost preživljati svojo mater in s tem (do)plačevati njeno domsko oskrbo, ne izvira iz odločbe CSD, temveč iz zakona, t. j. prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR oziroma prvim odstavkom 185. člena DZ. V pravdah glede (do)plačila institucionalnega varstva je vprašanje, v kakšnem obsegu je zavezanec (toženka) dolžan plačati storitev institucionalnega varstva za upravičenca (mamo), res predhodno vprašanje. Kadar je bilo o takšnem

Kdaj se šteje da gre za preživljanje, je urejeno v prvem odstavku 56. člena ZPIZ-2. Izpolnjen mora biti najprej osnovni pogoj in sicer, da sta tožnik in pokojni zavarovanec do njegove smrti imela skupno stalno prebivališče. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da sta tožnik in pokojni zavarovanec do svoje smrti živela ločeno. Za priznanje pravice do družinske pokojnine mora biti v takem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. Bistveno je, ali je pokojni zavarovanec do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožniku redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Kot to pojasnjuje že sodišče prve stopnje bi moral tožnik dokazati, da mu je pokojni zavarovanec v letu 2017 za preživljanje, za obdobje od januarja do septembra, dajal mesečni znesek 228,55 EUR, za obdobje od oktobra do decembra pa 231,18 EUR oziroma 2.750,49 EUR v celem letu. Tožnik ni predložil dokaza iz katerega bi izhajalo dejansko nakazilo navedenih zneskov, oziroma navedeno niti ni zatrjeval. V predsodnem postopku je zaslišana priča izpovedala, da sta skupaj z ženo od pokojnega

Med pravdnima strankama je sporno, ali je pogodba, ki jo je tožnica sklenila z zapustnico, odplačna ali ne. Gre za vprašanje dejanske narave, ki ga zapuščinsko sodišče ne sme rešiti samo, ampak mora stranke napotiti na pravdo. Za odgovor na to vprašanje je namreč treba ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank, kar terja izvedbo dokaznega postopka, ki ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Ker je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ima pravni učinek javne listine, zato velja domneva resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (224. člen ZPP), vendar je ta domneva izpodbojna. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da pri notarskih zapisnih ne sme biti nikoli dvoma o pravnem značaju sklenjenega pravnega posla in o vsebini izražene pogodbene volje. Sporna pogodba je po svoji vsebini in namenu dejansko pogodba o preužitku, ki je odplačen pravni posel.

Pravdni stranki so dediči po pokojni L. L. Po podatkih sklepa o dedovanju je toženec kot njen oporočni dedič med drugim podedoval 42/100 obravnavanega stanovanja v Ljubljani. Delež do 8/100 na stanovanju so z dedovanjem po zapustnici po dopolnitvi nujnega deleža pridobili tožniki kot zakoniti dediči zakonitega dediča zapustnice B. B., ki je umrl leta 2013. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je B. B. po razglasitvi oporoke 23. 8. 2010 že v zapuščinskem postopku 30. 9. 2010 kot upnik priglasil terjatev do zapustnice oziroma zapuščine iz naslova doplačila oskrbnine za pokojno zapustnico, ki jo je doplačeval od 2005 do 2010. Navedena terjatev je predmet tega postopka. Za zapustnikove dolgove odgovarjajo zapustnikovi dediči do višine podedovanega premoženja (142. člen ZD). Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je pravna podlaga za tožbeni zahtevek tožnikov odgovornost dediča za zapustnikove dolgove (142. člen ZD) iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen do 198. člen OZ), in ne v določbah ZZZDR o preživljanju staršev (124. člen ZZZDR). Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je pl

Toženčeva obveznost za plačilo vtoževane terjatve temelji na določbi prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR.

Izhodišče odločanja v postopku pred CSD (o zahtevah za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva) je, da je storitev institucionalnega varstva primarno dolžan plačati upravičenec (uporabnik te storitve). Če ta plačila ne zmore in ima pravico do oprostitve plačila, je razliko med oskrbnino in upravičenčevimi dohodki dolžan plačati zavezanec (če je teh več, so dolžniki vsi). Zavezanci za plačilo so lahko otroci kot preživninski zavezanci, pa tudi tretje osebe, ki jih k plačilu zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel.

Nepomembna je okoliščina, ali je morala predlagateljica pridobiti soglasje nasprotnega udeleženca v smislu 113. člena ZZZDR (151. člen DZ) oziroma iskati pomoč pristojnega centra za socialno delo, če sporazum z nasprotnim udeležencem ni (ne bi) bil možen, saj to v ničemer ne vpliva na presojo o utemeljenosti odvzema roditeljske pravice (starševske skrbi).

Čeprav je glede na izračun plačilne sposobnosti zavezanca iz 5. odstavka 15. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba) plačilna sposobnost zavezanca višja, ko so dohodki zakonca nižji, in obratno, torej se plačilna sposobnost zavezanca niža ob višanju dohodkov njegovega zakonca, ureditev plačilne sposobnost v 5. odstavku 15. člena Uredbe ni v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Zaradi preživninske obveznosti otrok upravičenca, ki so zavezani k plačilu storitev, se ob večanju dohodka zavezanca povečuje njegova plačilna sposobnost in obratno. Po 124. členu ZZZDR je namreč polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Tudi po 3. točki 2. člena Uredbe je zavezanec fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel. Prav zato, ker preživninska obv

Za določitev prispevka zavezanca je najprej potrebno ugotoviti njegovo plačilno sposobnost in šele nato določiti njegov prispevek. Po sodni praksi pritožbenega sodišča je skladno z merili potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja. Ni mogoče šteti, da je plačilna sposobnost zavezanca enaka oprostitvi upravičenca. Četudi je zavezanec opozorjen, da bo, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, šteto, da je plačilno sposoben v višini oprostitve plačila upravičenca, o obveznosti plačila ni mogoče odločati mimo in v nasprotju z ZSV, ZZZDR in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. Stališče sodišča prve stopnje, da zavezančeve plačilne sposobnosti ni potrebno ugotavljati, če kljub opozorilu ne vloži zahteve za oprostitev plačila, je zato zmotno. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost, ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 124. člena ZZZDR in s tem za izključitev tožnika kot zavezanca za plačilo. Vendar sta na temelju 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva

Dolžnost toženke pomagati zapustnici se zaradi možnosti, da ji bo morda pomagal kdo drug (konkretno sestra), ni prav nič zmanjšala in se toženka na to možnost tudi ni mogla zanašati. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je zapustnica po svoji preselitvi stike s toženko odklanjala, saj je za to nedvomno imela razloge (samovoljno ravnanje toženke v zapuščinskem postopku; neplačilo dolga nastalega z uporabo plačilne kartice; pasivnost pri reševanju bivanjskega problema), a tudi to na odločitev, ki ima podlago v opustitvi toženke pred tem, ne more vplivati.

Pri odločanju o plačilih institucionalnega varstva je center za socialno delo z drugim odstavkom 31. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev plačil socialnovarstvenih storitev pooblaščen, da lahko brez predhodnega soglasja plačnika določi višjo oprostitev, če upravičenec storitev nujno potrebuje in bi prišlo do ogrožanja njegovega zdravja ali življenja ali to narekujejo posebne socialne razmere ali iz drugih pomembnih razlogov v korist upravičenca oziroma tudi zavezanca. Pri uporabi prostega preudarka upošteva premoženjsko stanje, skrb za upravičenca in druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, povečane življenjske stroške zaradi bolezni ali invalidnosti, bivalne okoliščine ali druge obveznosti po izvršljivem pravnem naslovu in podobne druge, primeroma določene okoliščine.

Predlog se zavrne.

Ugotovitvena tožba se vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo korist od vložitve takšne tožbe. Pravna korist je lahko tudi premoženjskega značaja in sicer pravica do vdovske pokojnine po razvezanemu zakoncu.

Tožnika do upravičenke, ki je njegova mati, veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj tožnik v postopku ni dokazoval niti zatrjeval, da ni iz neupravičenih razlogov izpolnjevala preživninske obveznosti do njega. Na podlagi 124. člena ZZZDR se namreč preživninska obveznost otrok do staršev, za katero je v postopku ugotovljeno, da nimajo dovolj sredstev za preživljanje, domneva po samem zakonu, v kolikor se to pravno dejstvo ne oporeka zaradi okoliščin iz drugega odstavka 124. člena tega zakona, tj. zaradi neizpolnjevanja preživninskih obveznosti. Ker v konkretnem primeru dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR ni izpolnjen, to pomeni, da je tožnik skladno s 3. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe zavezanec za plačilo institucionalnega varstva svoje matere.

Redni stroški za kritje življenjskih potreb potomca (tudi po prenehanju zakonske obveznosti preživljanja), ki jih je kril zapustnik, se dediču po navedeni zakonski določbi ne vračunajo v dedni delež. Te stroške (in le v presežku) bi bilo mogoče upoštevati kot darilo samo v primeru, če bi ti izdatki presegali obseg realnih življenjskih potreb dediča. Določbe 4. točke 126. člena ZD o dedni nevrednosti je treba razlagati restriktivno. Kot je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, gre za ta razlog dedne nevrednosti le tedaj, ko pride zaradi opustitve potrebne pomoči do hudih posledic na življenju in zdravju zapustnika. Iz ugotovljenih dejstev sicer izhaja, da se je toženec daljše obdobje neprimerno obnašal do zapustnika (razne oblike nasilja in žalitev), vendar pa bi lahko to predstavljalo "samo" katerega od vzrokov za razdedinjenje iz 42. člena ZD, ne pa zakonskih znakov dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD.

Tudi če je tožnik res kdaj prinesel kaj denarja in tudi če je res kaj delal doma, to še ne pomeni, da je izpolnjeval preživninsko obveznost do svojega sina. Izpolnjevati bi jo namreč moral v celoti.

Ni dejanske niti pravne podlage, da se vnuku naloži plačilo stroškov po pravilih za oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev, četudi mu je upravičenka nakazala denarna sredstva v spornem znesku. Vnuk z babico ni v razmerju zavezanca za preživljanje po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, niti v predmetni zadevi ni drugega izvršljivega pravnega naslova, na podlagi katerega bi bil zavezan k plačilu institucionalnega varstva.

Sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, če pa ta ni opravljena, pa po stanju ob izdaji sodbe, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo načelo prirejenosti postopkov (upravnega in tega pravdnega postopka) in vezanost pravdnega sodišča (po stanju na dan izdaje sodbe) na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju v upravnem postopku v skladu s 13. členom ZPP. V tem konkretnem primeru je z na dan izdaje sodbe pravnomočno odločbo CSD z dne 29. 10. 2014 odločeno tako o (delni) oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva pri tožeči stranki, kot tudi o tem, da je toženec zavezanec za plačilo prispevka za institucionalno varstvo v določenem znesku, kar nenazadnje priznava tudi sam toženec v pritožbi, ko navaja, da ni sporno, da je z odločbo CSD obvezan mesečno prispevati k preživljanju matere, to pa pomeni, da je bilo o tem predhodnem vprašanju, ali je toženec zavezanec za plačilo prispevka in kakšna je višina njegovega prispevka za storitev institucionalnega varstva, ki jo zagotavlja tožeča stranka, že pravnomočno odločeno v upravnem postopku in na to odločitev je, vse do