191. člen OZ

Vprašanje uporabe določbe 3.a člena ZSPJS (ki ureja le način uveljavljanja vrnitve napačno določene in izplačane plače in ni podlaga za delavčevo obveznost) ne more biti relevantno, saj ne gre za primer, ko bi bila toženki v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, in kolektivnimi pogodbami plača napačno določena in izplačana. Če je dejansko prišlo do računalniške (ali računske) pomote, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je toženki izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna.

Kadar sodišče za nazaj v skladu z 18. členom v povezavi z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugotovi obstoj delovnega razmerja, s tem zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpade pravna podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava. Obstoj delovnega razmerja se ugotovi za nazaj, za ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki.

S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (a contrario) je treba vse stalne dodatke, ki jih delodajalec plačuje delavcu, šteti v pojem plače in s tem v osnovo za obračun nadomestila plače, razen če zakon (ali kolektivna pogodba) izrecno določa, da vanjo ne štejejo. Pri vtoževanih dodatkih in nagradah ne gre za tak primer.

Ne glede na obširne toženkine pritožbene navedbe, s katerimi problematizira pravno kvalifikacijo zahtevka, uporabo posameznih predpisov ter presojo ravnanj obeh strank, je za odločitev v obravnavani zadevi odločilno eno samo vprašanje, ali je imela toženka pravno podlago, da je od tožnice zahtevala in obdržala plačilo spornega zneska. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP), izhaja, da je bila cestnina za vse opravljene vožnje dejansko plačana preko obstoječe OBU naprave, da nova OBU naprava ob izdaji spornega računa ni mogla evidentirati nobene vožnje, ter da toženka ob zahtevi po dodatnem plačilu ni razpolagala z zapadlo in neporavnano terjatvijo do tožnice. Ta dejanska izhodišča so za odločitev materialnopravno odločilna. To dejansko stanje materialnopravno ustreza položaju neupravičene pridobitve v smislu prvega odstavka 190. člena OZ. Toženka je prejela plačilo brez pravnega temelja, saj zanjo v času plačila ni obstajala terjatev, hkrati pa je bila za iste cestninske odseke že poplačana. V takem položaju obveznost vračila nastane že na podlagi samega dejst

Pravna podlaga za vračilo neutemeljeno prejetih zneskov pokojninske dajatve je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Toženec lahko za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na ustavitev izplačevanja za naprej, odloča o preplačilu in dolžnosti vračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje.

Stroški, ki se nanašajo na izvajanje elektronskih komunikacijskih (mobilnih) storitev po sklenjenih naročniških pogodbah, glede na sedanje tehnološko stanje družbe tudi po prepričanju pritožbenega sodišča spadajo med te osnovne stroške. Izpolnitelj, ki bi lahko ugotovil, da obveznost ne obstaja, če bi ravnal skrbno, še vedno lahko uveljavlja povračilni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je predlog prvega upnika za začetek stečaja nad dolžnikom zavrnilo, čeprav je z istim sklepom nad dolžnikom začelo stečajni postopek. Predloga prvega in drugega upnika v konkretnem primeru nista enaka le glede zahtevka, temveč je enaka tudi terjatev, na katero se opirata in na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o začetku stečajnega postopka. Gre za isto odškodninsko terjatev zoper dolžnika, ki je bila pravnomočno prisojena prvemu upniku, ki jo je tudi uveljavljal v predlogu za začetek stečaja (v celotnem znesku), nato pa je nanjo (v polovičnem znesku) enak predlog oprl še drugi upnik, ki je to terjatev med predhodnim postopkom plačal prvemu upniku kot solidarni zavezanec v izvršbi. Dolžnikova zaveza s tem plačilom ni prenehala; obveznost, ki jo je imel prej do prvega upnika, ima sedaj (v polovični vrednosti) do drugega upnika. V opisanih okoliščinah je sodišče prve stopnje sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom pravilno oprlo na verjetno izkazano odškodninsko terjatev, ki je ob uvedbi postopka pripadala prvemu upniku, ob začetku postopka pa drugemu upniku. Ker je na tej podlagi izreklo pravno posledico, ki u

Dejstvo, da ni pisne pogodbe, ne pomeni, da med pravdnima strankama ni šlo za posojilo, saj je posojilna pogodba konsenzualni kontrakt, ko za sklenitev zadošča že soglasje volj pogodbenih strank, ni pa predpisana oblika (569. člen OZ). Dejstvo, da ni bilo pisne pogodbe pomeni le, da je o njenem obstoju treba sklepati posredno na podlagi drugih dokazov.

Tožnica ni dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke. Kvalificirano digitalno potrdilo SIGEN-CA toženke so za knjiženje uporabljali tudi drugi zaposleni pri tožnici.

Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Sodišče EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odločilo, da je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju. Kot temeljno izhodišče razlage je treba upošt

Obnove iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP upoštevaje tretji odstavek 396. člena ZPP ni več mogoče predlagati, če preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna (objektivni rok). Ker je sodba postala pravnomočna 20. 10. 2016, se je ta rok iztekel 20. 10. 2021, zato obnove postopka po 10. točki 394. člena ZPP ni več mogoče predlagati. Oprostilna sodba kazenskega sodišča za presojo obnovitvenega razloga oo 11. točki 394. člena ZPP ni upoštevna. Po določbi 9. točke 394. člena ZPP se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. Sodba se ne opira na nobeno takšno drugo odločbo.

Med strankama je veljala pisna pogodba o zaposlitvi. Ker toženka ni izplačala tožniku celotne stimulacije skladno z določili pogodbe o zaposlitvi, mu je sodišče prve stopnje za posamezne mesece v obdobju od avgusta 2017 do januarja 2021 utemeljeno prisodilo plačilo razlik v stimulaciji. Terjatvi iz naslova izplačanih kilometrin in stimulacije nista pobotljivi, ker nista istovrstni (od stimulacije je treba plačati javnopravne dajatve, s katerimi stranki ne moreta prosto razpolagati).

Predlog se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Če najemna pogodba za uporabo dodatne sobe ni bila sklenjena, drži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uporabljal tujo stvar (dodatno sobo) v svojo korist. Zato lahko imetnik (osebno ali zanj pooblaščenec) ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša. Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člen

Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju Skupnega sporazuma 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene. Ker je tožena stranka kljub zavedanju dolžnosti plačevanja nadomestil za javno priobčitev fonogramov v vtoževanem obdobju s plačevanjem nadomestil prenehala in nadomestila ni plačevala niti v višini, za katero bi sama menila, da je primerna, kot je to storila za obdobje avgust - oktober 2017 v višini 320,25 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ji odmeri civilna kazen v višini 20 % nadomestila.