11. člen OZ

Ker gre za zahtevek ene solastnice zoper drugo solastnico, mora sodišče pri odločanju o zahtevku njuna ravnanja presojati upoštevaje temeljna načela obligacijskega prava, in sicer izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij, mirnega reševanja sporov ter načela vestnosti in poštenja. V luči navedenih načel mora kritično presoditi, zakaj je prišlo do položaja, ko ena od solastnic izključno uporablja nepremičnino, druga pa je iz njene souporabe izključena ter ali je, upoštevaje vse okoliščine njunih medsebojnih razmerij, mogoče šteti, da slednja v prikrajšanje zaradi neuporabe pristaja.

Med dvema skrajnima položajema, in sicer tem, da solastnik prostovoljno ne uporablja svojega solastniškega deleža, ter tem, da ga je drugi solastnik samovoljno izključil iz uporabe, obstaja kopica vmesnih (tudi mejnih) položajev, v katerih bo odločitev o neupravičenem prikrajšanju oziroma obogatitvi odvisna od okoliščin konkretne zadeve. Položaj in ravnanja obeh strank je treba presojati v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Upravičenost zahtevka za plačilo uporabnine je torej treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava, tj. prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ), načela vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ), mirnega reševanja sporov (11. člen OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.

Vzajemno neizpolnjeni kondikcijski zahtevki, ki jih urejajo pravila pogodbenega prava, spadajo v kategorijo »medsebojnih terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe« (pododdelek 5.3.3 ZFPPIPP). Ker za take terjatve ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka in ker tudi niso predvidene omejitve glede ugovora sočasne izpolnitve, je toženka upravičena zahtevati, da sodišče izpolnitev njene obveznosti veže na istočasno izpolnitev tožničine obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato nepravilno zavrnili ugovor sočasne izpolnitve.

Pravdni stranki so dediči po pokojni L. L. Po podatkih sklepa o dedovanju je toženec kot njen oporočni dedič med drugim podedoval 42/100 obravnavanega stanovanja v Ljubljani. Delež do 8/100 na stanovanju so z dedovanjem po zapustnici po dopolnitvi nujnega deleža pridobili tožniki kot zakoniti dediči zakonitega dediča zapustnice B. B., ki je umrl leta 2013. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je B. B. po razglasitvi oporoke 23. 8. 2010 že v zapuščinskem postopku 30. 9. 2010 kot upnik priglasil terjatev do zapustnice oziroma zapuščine iz naslova doplačila oskrbnine za pokojno zapustnico, ki jo je doplačeval od 2005 do 2010. Navedena terjatev je predmet tega postopka. Za zapustnikove dolgove odgovarjajo zapustnikovi dediči do višine podedovanega premoženja (142. člen ZD). Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je pravna podlaga za tožbeni zahtevek tožnikov odgovornost dediča za zapustnikove dolgove (142. člen ZD) iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen do 198. člen OZ), in ne v določbah ZZZDR o preživljanju staršev (124. člen ZZZDR). Kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je pl

Tožnik bi moral očitek o nacionalističnem sojenju podkrepiti s trdnimi dokazi, ali pa vsaj z logično sklenjenim krogom indicev, saj je sicer ta očitek sam po sebi, zgolj po nekakšni etimologiji priimkov, najmanj nesklepčen in nekorekten. Že na ravni trditev ni niti verjetno, da bi bil sodnik z domnevno neslovenskim priimkom pristranski, niti da bi s tem pri povprečno razumnem človeku zbudil dvom v svojo nepristranskost, če ima tudi ena od strank v sporu neslovenski priimek. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, ki je tožnikovo pomoč toženki ocenilo kot normalno, običajno medčloveško, medsosedsko pomoč bližnjega. Te občasne pomoči tožnik toženki seveda ni bil dolžan nuditi, če pa jo je, je bilo to prostovoljno (torej s privolitvijo v lastno "prikrajšanje"). Njegovo pričakovanje, da bo za to poplačan s stanovanjem, je bilo brez podlage.

Ker v konkretnem primeru souporaba stanovanja s strani več oseb, ki so popolni tujci, dejansko ni mogoča, tožnica ni bila dolžna izrecno zahtevati, da se ji omogoči fizična souporaba, ampak je bilo dovolj, da je svoje nestrinjanje z načinom uporabe nedvomno izrazila. Solastnik ni dolžan pristati na souporabo takrat, ko je to življenjsko gledano nesmiselno, ampak lahko namesto tega predlaga/zahteva, da se stanovanje proti plačilu nadomestila v celoti prepusti njemu ali pa da drugi stanovanje uporablja v celoti, proti plačilu ustreznega nadomestila solastniku.

Tožnica ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ker je zoper toženca najprej sprožila postopek za izročitev solastne nepremičnine v soposest, kasneje pa ga je pozvala še na plačevanje uporabnine, je bila proti svoji volji, s katero je toženca seznanila, izključena iz uporabe solastne stvari. Tožnica ni bila dolžna na toženca nasloviti zahteve za souporabo nepremičnine. Vztrajanje pri takšni zahtevi bi bilo zaradi objektivne nezmožnost njene souporabe nerazumno.

Tožnik ni zahteval souporabe nepremičnine, slednje si celo niti ni zamišljal, niti ni zahteval delitve solastnine. Nasprotno pa je bila toženka tista, ki si je prizadevala za mirno rešitev spora, ponujala je souporabo, predlagala izplačilo, vendar je tožnik njene predloge zavrnil. Tožnikova ravnanja je tako treba šteti kot takšna, da je z njimi privolil v lastno prikrajšanje. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki toženko postavlja v vlogo zavezanke za plačilo uporabnine, vodi v brezizhoden in absurden pravni položaj, v katerem bi se toženka plačilu uporabnine lahko izognila le, če bi se ob vročitvi tožbe izselila iz nepremičnine, v kateri je živela več kot deset let.

Otrokova brezplačna souporaba sorazmernega deleža nepremičnine preživninskega zavezanca (tožnika) ne predstavlja prikrajšanja. Na drugi strani tudi ni mogoče govoriti o obogatitvi na strani toženke, ki v sklopu preživnine za otroka ni prejela in ne prejema denarnih sredstev za zagotavljanje bivalnega prostora za otroka.

Konflikti (razvezanih) zakoncev, zaradi katerih se (nekdanji) zakonec izseli iz solastne nepremičnine, niso sami po sebi zadosten (utemeljen) razlog, zaradi katerega bi bil ta (nekdanji) zakonec kot solastnik upravičen do uporabnine. Izkazane morajo biti posebne okoliščine, zaradi katerih se je solastnik zaradi ravnanja drugega solastnika izselil in zaradi katerih se ni dolžan vrniti nazaj v nepremičnino oziroma ni bil upravičen zahtevati od drugega solastnika uporabe solastne nepremičnine.

Obveznost nedobrovernega posestnika plačati za uporabo tuje stvari izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 95. člena SPZ, po kateri dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Ker zakon določa, da za uporabo stvari ni dolžan plačati dobroverni posestnik, je a contrario treba zaključiti, da mora nedobroverni posestnik za uporabo stvari plačati. Pravno vrednotno izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je drugačno kot v primeru, ko gre za razmerje med lastnikom in nelastnikom. Različnost obeh položajev izvira iz upravičenj solastnika

Ker škoda tožniku, vozniku, ki je pri prevzemu pošiljke starega papirja le-to poskušal povezati na prikolici, pri čemer mu je spodrsnilo in je padel na tla ter si poškodoval roko, ni nastala zaradi krivde delodajalca, prav tako pa tudi ne gre za objektivno odgovornost delodajalca zaradi nevarne stvari oziroma dejavnosti (2. odstavek istega člena OZ), tožena stranka škode na podlagi 184. člena ZDR, ki je veljal v času spornega dogodka, tožniku ni dolžna povrniti. Tožnikova dolžnost je bila, da po zaključku nakladanja prikolico počisti in se šele po tem povzpne nanjo, da preveri tovor in ga zavaruje. Ker je tožnik voznik že 20 let, je pravila za varno delo poznal, poznal pa je tudi svoje obveznosti in sicer, da počisti tla prikolice. Spolzka tla prikolice tudi niso nevarna stvar, prav tako ni nevarna dejavnost zavarovanje tovora s pasovi.

Upravičenost tožnikovega zahtevka za plačilo uporabnine zoper druge solastnike je treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.

Pri presoji pravnega pojma „neznaten del obveznosti“ je treba presoditi, ali je zaradi neizpolnjenega dela obveznosti prišlo do znatnega odmika od pogodbeno zasnovane ekvivalence ali pa je, nasprotno, ta odmik neznaten (110. člen OZ) ter obenem tudi, ali je oziroma ni očitno, da kavza obveznosti v bodoče ne bo v svojem bistvenem delu udejanjena (1. odstavek 108. člena OZ).

Z določilom splošnih pogojev, ki določa, da se leasingojemalec nepreklicno obvezuje, da (med drugim) ne bo do leasingodajalca uveljavljal nikakršnih zahtevkov glede izpolnjevanja dobaviteljevih obvez, sta stranki izključili odgovornost leasingodajalca za obveznosti dobavitelja (med katerimi je tudi obveznost dobave vozila), in mora zato vsa tveganja, tudi tveganje v zvezi z kršitvijo dolžnosti dobave, nositi tožena stranka kot leasingojemalec.

V razmerju do tožnika kot kupca je tožena stranka nastopala kot prodajalec. Tožena stranka je kot komisionar nastopala v svojem imenu, za račun komitenta. Tožnik je stopil v pravno razmerje le s toženo stranko in ne tudi z njegovim komitentom. Zato ima tožena stranka nasproti tožniku kot kupcu vse obveznosti iz prodajne pogodbe in je tožniku kot prodajalka odgovorna za pravne napake prodane stvari.