25. člen SPZ

Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.

Navedena določba SPZ ne razlikuje med posestnikom in soposestnikom ampak daje varstvo vsakemu posestniku glede na zadnje stanje posesti.

Tožnik se je umaknil v dom upokojencev zaradi lastne varnosti pred nasiljem in grdim ravnanjem tožencev. Izpolnjeni so zakonski pogoji za plačilo uporabnine.

V ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera na pot nameščena veriga odločilno ovira tožečo stranko pri izvajanju soposesti poti. Gre za znatno spremembo obstoječega posestnega stanja, saj je tožnikov dostop do doma spremenjen zaradi nameščene ovire.

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje (dejansko) stanje (so)posesti in ne glede na morebitne pravice do posesti oziroma prenehanje teh pravic.

Lastno presojo brez podlage v izvedenem dokaznem postopku in določbah materialnega prava predstavljajo v pritožbi ponovljene trditve, da reje perutnine in s tem soposesti tožnik ni opustil prostovoljno. Sodišče prve stopnje je prepričljive dokazne zaključke o zaradi prostovoljne opustitve reje piščancev opuščeni soposesti stavbe s farmo piščancev sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v prvi vrsti po tožniku podpisane Izjave z dne 23. 3. 2021 o prostovoljni izročitvi članstva in članskega deleža A. z. o. o. na drugotoženca, iz katere izhaja, da bo slednji nadaljeval s perutninarsko proizvodnjo, in za katero je tožnik izpovedno potrdil, da jo je podpisal prostovoljno.

Ugotovljeni prihod toženca na skupno zemljišče, sprehod okoli hiše in enourno zadrževanje na zemljišču ter snemanje in fotografiranje hiše, kar je presenetilo in vznemirilo drugo tožnico, a ni povzročilo nobenih objektivnih sprememb na stvari, izgube posesti, spremenjenega načina izvrševanja posesti tožnikov in ni otežilo izvajanja posesti, ne predstavlja takšnega dejanja, zaradi katerega je dopustno sodno varstvo posesti.

S parkiranjem na sredini manjše nepremičnine toženec ovira tožnika pri parkiranju, saj v tem primeru vzporedno parkiranje ni mogoče.

Soposest je nekaj manj kot posest. Zato ne drži, da je tožba, ki se glasi na posest in ne soposest, nesklepčna. Ker je samopomoč izjema od pravila o posestnem varstvu, jo je treba interpretirati izjemno restriktivno. Dejanje samopomoči mora biti zato usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega (so)posestnega stanja. Če pa se oseba samopomoči posluži na način, da povsem prepreči izvrševanje (so)posesti, prekorači dovoljeno samopomoč.

V razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Za ugotovitev posesti dela nepremičnine (poti na njej) ni odločilno, ali je tožnik pot uporabljal pogosto, temveč zgolj, da je imel možnost posest izvrševati, kadar jo je rabil. Ob odločanju o tožbi zaradi motenja posesti je izključeno odločanje o pravici do posesti, odločilno je, ali je tožnik posest izvrševal. Toženec pri motilnem dejanju (postavitev zabojnikov) morda ni nujno neposredno aktivno sodeloval, a je jasno, da se je z njim strinjal, ga (posredno) priznava(l) kot lastnega, se od samovoljnega ravnanja ni ogradil, od njega pa je imel korist – izključno uporabo poti, na kateri je parkiral svoje vozilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je toženka, s tem ko je zamenjala ključavnico vhodnih vrat stanovanjske hiše, tožniku onemogočila pred tem nemoten dostop in ga pri tem motila v izvrševanju njegove soposesti stanovanjske hiše, ki jo je do takrat izvrševal.

Pravilna je ocena, da sta s postavitvijo nevoznega avtobusa, ki torej trajno zaseda del dvorišča, toženki samovoljno spremenili zadnje posestno stanje oz. dotedanji mirni način izvrševanja soposesti. Tako ravnanje namreč odstopa od dotedanje običajne souporabe parkirišča, ki se izvaja po principu, kdo pride, parkira (kjer je prosto), kot to pritožnici sami omenjata v pritožbi.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja stališče, da določb o originarni pridobitvi lastninske pravice (24. do 26. člena ZTLR) ni mogoče uporabiti, če sta zakonca vlagala v nepremičnino tretjega, ki je za gradnjo vedel in z njo soglašal. V takšnem primeru je govor lahko le o skupni graditvi, ki je poseben pravni temelj za pridobitev lastninske pravice.

Upnika sta na dolžničini nepremičnini zahtevala varstvo njune soposesti. Sodišče v takih primerih daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. V takih primerih je na upniku trditveno in dokazno breme, da dokaže, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila nasprotna stranka in še, da njeno dejanje res pomeni motenje – da je samovoljno in protipravno.

Iz četrtega odstavka 118. člena SZ-1 ne izhaja, kako mora upravnik zagotavljati čiščenje snega na dovoznih poteh oz. funkcionalnem zemljišču oz. da ga mora čistiti sam.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je bilo zatrjevano motilno ravnanje storjeno s tem, da je toženka pustila ključ na notranji strani zaklenjenih vrat in s tem preprečila prehod do tožnikove nepremičnine. Za obstoj zakonskih predpostavk za varstvo pred motenjem posesti ni pomembno, ali ima tožnik drug dostop do svojih nepremičnin. Obstoj drugega dostopa mu ne jemlje niti pravnega interesa za sodno varstvo v obravnavani zadevi. Potreba po sodnem varstvu ni izkazana le v primerih, ko gre za neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.

Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da tožeča stranka zahteva izključno posest nad parkirnimi mesti, kar pa je v nasprotju z načinom izvrševanja pred motilnim ravnanjem, saj je nesporno, da so parkirišče uporabljale vse pravdne stranke. A to še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek nepravilno oblikovan (v smislu, da bi ga bilo treba zavrniti), saj je soposest v razmerju do izključne posesti manj in ne nekaj drugega.

Pri zlorabi pravice se pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata. Zlorabo pravice ni mogoče enačiti s čisto pravno kršitvijo, čeprav drži, da je zloraba sama po sebi prepovedana. Na drugi strani je treba upoštevati, da se zloraba vendarle oslanja na pravno dovoljeno izvrševanje pravice, zato je treba ravnanja upravičenca celovito ovrednotiti in enako tudi upravičenja tretjega, ki se sklicuje na nedovoljen poseg v njegova upravičenja zaradi zlorabe pravice. Sodišče je vezano le na izrek upravne odločbe, ne pa na razloge iz obrazložitve ali na predhodna vprašanja, na podlagi katerih je upravni organ sprejel odločitev, ker le izrek odločbe določa in ureja obstoj ali neobstoj pravice in pravnega razmerja. To pomeni, da je sodišče vezano na odločitev upravnega organa o glavni stvari. Domet upravne odločbe ni omejen zgolj na ureditev javnopravnega razmerja med državo in toženko, marveč vpliva tudi na način izvrševanja posesti na spornem delu nepremičnine, ki se ne sme uporabljati kot parkirišče. Toženka bi morala pri izpolnitvi dolžnostnega ravnanja izbrati tistega, ki bi v najmanjši meri posegal v posestne pravice pritožnikov in ki bi hkrati zadostil obveznos

V predmetni motenjski pravdi je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da sta bili pravdni stranki soposestnici spornega dela nepremičnine in da z očitanima motilnima dejanjema dosedanji način izvrševanja (so)posesti ni bil samovoljno spremenjen oziroma oviran. Tožnica z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb postopka izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pa je celovita in prepričljiva.

Materialno pravno je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da zasutje jarka s prodniki predstavlja motilno ravnanje, ker se z zasutjem jarka s prodniki, ki so povsem pohodni (tako tudi iz fotografij) praktično v ničemer ne spreminja ali ovira dotedanjega načina izvrševanja soposesti po tožeči stranki.