VSL Sklep II Cpg 666/2020

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 9. 2020 tožbo zavrglo, s sklepom z dne 17. 9. 2020 pa je tožeči stranki v plačilo naložilo stroške tožene stranke v znesku 447,98 EUR v roku 15 dni, po tem roku za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne dalje, šteto od vročitve tega sklepa, do plačila.

2Zoper oba sklepa v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, predvsem pa pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbama ugodi in sklep z dne 17. 10. 2020 razveljavi, sklep z dne 10. 9. 2020 pa spremeni tako, da tožbi tožeče stranke v celoti ugodi tako glede vtoževane denarne terjatve kot stroškov postopka. Podrejeno je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbama ugodi, oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri tem pa odloči še o stroških pritožbenega postopka, in sicer tako da priglašene stroške pritožb naloži v plačilo toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude dalje do plačila.

3Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni odgovorila.

4Ker gre za pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ki je že bila vročena toženi stranki (in zoper sklep o stroških postopka), je v obravnavanem primeru odločal senat (2. alineja drugega odstavka 366.a člena ZPP).

5Pritožba je utemeljena.

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tožbi kot tožena stranka naveden B. J. - stečaj zapuščine, rojen ..., umrl ..., nazadnje stanujoč S. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo po pravilih gospodarskega spora. Po presoji pritožbenega sodišča takšno postopanje ni pravilno. Pogoji iz prvega odstavka 481. člena ZPP¹ v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Na naravo gospodarskega spora pa tudi ni mogoče sklepati na podlagi 6. točke 483. člena ZPP, saj gre za določbo, ki je bila uveljavljena ob uveljavitvi ZPP v letu 1999, to je v času, ko zakonodaja postopka stečaja zapuščine še ni urejala². Spori, ki so povezani s fizično osebo, ki ni gospodarski subjekt in v zvezi s katero teče stečaj zapuščene, praviloma niso povezani z izvajanjem gospodarske dejavnosti. Zato za postopke, ki so povezani s postopkom stečaja zapuščine, določba 6. točke 483. člena ZPP ne velja, če ni podan kateri od drugih razlogov iz 481. do 484. člena ZPP za uporabo pravil postopka v gospodarskih sporih³.

7Ker je torej obravnavani spor civilni in ne gospodarski, pa glede na vrednost spornega predmeta ni na mestu niti uporaba pravil o postopku v sporih majhne vrednosti (Trideseto poglavje ZPP). Spori majhne vrednosti so po določbah tega poglavja namreč spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR, v konkretnem primeru pa tožbeni zahtevek ta znesek presega. Postopek je zato potrebno voditi kot redni pravdni postopek (pravilo iz prvega odstavka 495. člena ZPP v tem primeru ne velja).

Predstavitev zadeve

8Tožeča stranka (tj. B. s. p.) zahteva, da se v breme tožene stečajne mase (B. J. - stečaj zapuščine) kot strošek stečajnega postopka plačajo neporavnani del glavnice v višini 3.811,94 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od dne 21. 2. 2019. V ta namen navaja:

- s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem St 001 z dne 15. 3. 2017 je bil začet postopek osebnega stečaja nad dolžnikom B. J., za upravitelja v tem postopku pa imenovan B. S., tj. tožeča stranka;

- s sklepom istega sodišča St 001 z dne 7. 11. 2018 je bil stečajni postopek iz razloga, ker je dolžnik B. J. tekom postopka umrl, ustavljen, upravitelj S. pa razrešen;

- zoper sklep z dne 7. 11. 2018 se je upravitelj pritožil, in sicer zaradi neporavnanih stroškov stečajnega postopka, ter v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se postopek osebnega stečaja nadaljuje kot stečaj zapuščine;

- Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom Cst 660/2018 z dne 19. 12. 2018 pritožbo upravitelja zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (pri tem je glede neplačanih stroškov upravitelja iz postopka St 001 obrazložilo, da jih bo upravitelj lahko priglasil v zapuščinskem postopku);

- preden je bil postopek St 001 ustavljen, je Okrožno sodišče v Krškem sprejelo tri sklepe o nagradi upravitelju S., in sicer v skupnem znesku 4.671,61 EUR, pri čemer pa je bil upravitelj zaradi dejstva, da do smrti dolžnika J. njegovo premoženje še ni bilo v celoti unovčeno, poplačan le v manjšem delu, in sicer dne 21. 2. 2019 v znesku 970,49 EUR (kar je zadoščalo za poplačilo zakonskih zamudnih obresti in dela glavnice);

- upravitelj je neporavnani del terjatve poskušal uveljaviti v zapuščinskem postopku po pokojnem B. J. (D ...), vendar do poplačila ni prišel;

- s sklepom St 002 z dne 31. 7. 2019 je bil na predlog upnika Občina E. začet postopek stečaja zapuščine in za upravitelja imenovan H. H.;

- postopek osebnega stečaja St 001 in postopek stečaja zapuščine St 002 je potrebno obravnavati kot enovito celoto in posledično stroške, ki so nastali v zadevi St 001 obravnavati kot stroške, ki so ali še bodo nastali v postopku St 002;

- tožeča stranka je svoj zahtevek na plačilo njenih z izvršilnim naslovom izkazanih terjatev iz naslova stroškov stečajnega postopka že naslovila neposredno na novega upravitelja (11. 9. 2019), v nadaljevanju pa jih je uveljavljala še z vlogo, poslano na pristojno stečajno sodišče (prijava terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka z dne 23. 10. 2019);

- novo imenovani upravitelj zahtevek zavrača (stroškov ne želi izplačati skladno z osmim odstavkom 104. člena ZFPPIPP; ne želi podati predloga za soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka).

9Tožena stranka se zahtevku upira. Navaja, da nadomestila v postopku stečaja zapuščine pripadajo zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ta postopek vodi, in da sodišče nima nobene pravne podlage, da bi nadomestila in pavšalne zneske priznalo dvakrat. Prav tako toženka pojasnjuje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev terjatev tožeče stranke priznal kot navadno terjatev, da tožeča stranka zoper osnovni seznam ni ugovarjala in da je zato zakoniti zastopnik tožene stranke v skladu s 70. členom ZFPPIPP izdelal končni seznam preizkušenih terjatev, čemur je sledilo tudi naslovno sodišče (prim. navedbe na list. št. 15).

10Sodišče prve stopnje je tožbo stečajnega upravitelja na plačilo 3.811,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 2. 2019 dalje do plačila z izpodbijanim sklepom zavrglo. Pri tem je pojasnilo, (1) da iz navedb pravdnih strank izhaja, da je bila terjatev tožeče stranke iz naslova stroškov postopka osebnega stečaja v kasnejšem stečaju zapuščine že priznana; (2) da je s priznanjem terjatve v stečajnem postopku prenehal pravni interes za vodenje te pravde, saj tožnik izvršilni naslov za svojo terjatev že ima; (3) da tožeča stranka nestrinjanja z ravnanjem stečajnega sodišča in nestrinjanja z ravnanjem stečajnega upravitelja v obravnavanem gospodarskem sporu ne more učinkovito uveljaviti, saj ima za to na voljo pravna sredstva v stečajnem postopku; (4) da lahko upnik, skladno z načelom koncentracije svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka - kar obravnavana obveznost nedvomno je - v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili ZFPPIPP, razen če ta zakon določa drugače; (5) da ZFPPIPP situacije, kot je obravnavana, ne ureja drugače in (6) da pravne podlage, ki bi dopuščala, da bi se strošek enega stečajnega postopka obravnaval kot strošek drugega stečajnega postopka, v stečajni zakonodaji ni in da te pravne praznine upnik zaradi načela koncentracije postopka niti ne more zapolniti na način, kot to uveljavlja v tem gospodarskem sporu.

11Tožeča stranka se z odločitvijo in razlogi izpodbijanega sklepa ne strinja. Graja razlago prvostopenjskega sodišča, po kateri stroška enega stečajnega postopka ni dopustno obravnavati kot stroška drugega stečajnega postopka. Po njenem stališču sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ne bi smelo šteti za neutemeljenega zgolj iz razloga, ker zakon nima izrecne določbe o tem, da se strošek enega stečajnega postopka lahko obravnava kot strošek drugega stečajnega postopka oziroma ker je zaznalo, da gre v zvezi z nastalo situacijo za pravno praznino. Poudarja, da bi sodišče prve stopnje pri presoji relevantnega vprašanja, ali ima tožeča stranka pravico do poplačila svoje terjatve iz naslova stroškov postopka osebnega stečaja kot stroška sedaj vodenega postopka stečaja zapuščine, moralo upoštevati novejšo sodno prakso (sklepi VSL Cst 142/2019, Cst 280/2019 in Cst 545/2019).

12Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče takšnim tožničinim navedbam pritrjuje.

13Terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka obravnavanega spora, je brez dvoma nastala med postopkom osebnega stečaja, ki se je vodil pod opr. št. St 001. Kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je namreč stečajno sodišče v postopku osebnega stečaja o nagradi upravitelja S. (tj. tožeče stranke) izdalo tri sklepe: 1. sklep St 001 z dne 17. 10. 2018, po katerem se 90 % nadomestila za preizkus terjatev v višini 2.183,59 EUR upravitelju izplača ob pravnomočnosti sklepa; 2. sklep St 001 z dne 17. 10. 2018 za nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila, po katerem se 90 % nadomestila v višini 1.594,71 EUR upravitelju izplača on pravnomočnosti sklepa ter 3. sklep o nagradi upravitelja St 001 z dne 22. 10. 2018 za zadnji del nagrade v višini 419,81 EUR in pavšalno nadomestilo za kritje drugih stroškov stečajnega postopka v višini 473,50 EUR. Omenjeni stečajni postopek je bil zaradi smrti stečajnega dolžnika s sklepom St 001 z dne 7. 11. 2018 ustavljen. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom Cst 660/2018 z dne 19. 12. 2018 takšno odločitev potrdilo, pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo. Pri tem je odločilno štelo, da za avtomatično nadaljevanje postopka osebnega stečaja s postopkom stečaja zapuščine ni pravne podlage in da tudi zaradi neporavnanih stroškov tega stečajnega postopka ni mogoče modificirati v stečaj zapuščine. Pojasnilo je, da bo upravitelj neplačane stroške lahko priglasil v zapuščinskem postopku.

14Stališče, zavzeto v novejši sodni praksi, na katero se sklicuje pritožnik, je po pravilnih navedbah pritožnice drugačno. Iz njih izhaja, da v primerih, ko stečajni dolžnik umre med postopkom osebnega stečaja, glede na določbo prvega odstavka 100. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP uporaba določb ZPP ali drugih določb ZFPPIPP o ustavitvi postopka ni smiselna (tako npr. VSL Sklep Cst 545/2019). V takšnih primerih se postopek osebnega stečaja praviloma tudi ne konča (ali prekine). Če zakon dejstvu smrti dolžnika ne določi zakonske posledice končanja postopka, se praviloma postopek ne konča, razen če iz namena samega postopka ne izhaja drugače (prim. peti odstavek 81. člena ZPP). Iz namena obeh postopkov (postopka osebnega stečaja in stečaja zapuščine) pa ne izhaja drugače. Njun namen je poplačilo upnikov iz dolžnikovega premoženja po načelu enakega obravnavanja nezavarovanih upnikov (382. člen ZFPPIPP, ki določa namen postopka osebnega stečaja, in 415. člen ZFPPIPP, ki določa namen stečaja zapuščine). Nasploh je za civilne postopke, zlasti za nepravdne postopke, kamor sodi tudi stečajni postopek, značilno, da smrt dolžnika praviloma nima za posledico končanje postopka (tako npr. VSL Sklep Cst 280/2019).

15Da je stališče iz sklepa Cst 660/2018 s kasnejšimi odločbami višjega sodišča res že preseženo, ugotavlja tudi pravna teorija in poudarja, da je pravilno, da se po smrti stečajnega dolžnika postopek osebnega stečaja nadaljuje kot postopek stečaja zapuščine⁴.

16V primeru, če stečajni dolžnik po začetku postopka osebnega stečaja umre, je potrebno torej⁵ postopek osebnega stečaja in postopek stečaja zapuščine obravnavati kot en, enovit postopek. Slednje pomeni, da glede na okoliščine konkretnega primera terjatvi upravitelja iz naslova nagrade in nadomestil, ki je sicer nastala v času vodenja postopka osebnega stečaja⁶, a tam še ni bila poplačana, ni mogoče odreči narave stroška stečajnega postopka. Nobenega dvoma namreč ni, da je v postopku osebnega stečaja St 001 terjatev tožeče stranke predstavljala strošek stečajnega postopka, glede na predstavljano enovitost postopkov pa je takšno naravo ohranila tudi v postopku stečaja zapuščine St 002.

17Konkretnemu upravitelju le zato, ker je osebni stečajni dolžnik umrl še preden je bil končan postopek osebnega stečaja, ni dopustno odreči pravice do poplačila njegovih že nastalih in priznanih nagrad in nadomestil (ki so zakonsko opredeljeni kot strošek stečajnega postopka). Če bi mu jo (odrekli), bi prišlo do kršitve njegove pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Kot pravilno opozarja pritožnica, je namreč pri presoji relevantnega vprašanja konkretnega primera, tj. ali ima tožeča stranka pravico do poplačila svoje terjatve (ki je kot strošek nastala v postopku osebnega stečaja) kot stroška sedaj vodenega stečaja zapuščine, potrebno upoštevati predhodno predstavljena stališča pravne teorije in sodne prakse, saj bi drugače tožečo stranko postavili v neenakopraven položaj v razmerju do drugih upraviteljev, ki v primeru smrti stečajnega dolžnika v postopku osebnega stečaja niso dolžni trpeti prikrajšanja na račun svojih nagrad in nadomestil.

18Ugotovljena narava tožničine terjatve je ključna z vidika presoje pravilnosti izpodbijanega sklepa z dne 10. 9. 2020. Pritožnica, upoštevaje vse obrazloženo, zato pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo oziroma je spregledalo, da v okviru stečajnega postopka za uveljavitev stroškov stečajnega postopka veljajo povsem drugačna pravila kot veljajo za ostale terjatve.

19Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da iz navedb pravdnih strank izhaja, da je bila terjatev tožeče stranke iz naslova stroškov postopka osebnega stečaja v kasnejšem stečaju zapuščine že priznana (kot navadna terjatev). Tej ugotovitvi oziroma priznanju terjatve v stečajnem postopku je nadalje pripisalo učinke pripoznave zahtevka v pravdnem postopku (gre za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti) in presodilo, da je s tem prenehal pravni interes za vodenje te pravde (saj tožeča stranka izvršilni naslov za svojo terjatev že ima).

20Upoštevaje razlago, po kateri je v konkretnem primeru tožničino terjatev potrebno obravnavati kot strošek stečaja zapuščine, citirana obrazložitev ni pravilna. Na vprašanje, ali ima priznanje terjatve enake učinke kot pravnomočno razsojena stvar tudi takrat, ko upnik prijavi neko terjatev, ki pomeni strošek stečajnega postopka (in mu je torej sploh ne bi bilo treba prijavljati), je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (smiselno) že odgovorilo, in sicer v sklepu VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006 (na katero se pravilno sklicuje pritožnica), kot sledi v nadaljevanju.

21Za stroške stečajnega postopka ne veljajo določbe o prijavi terjatev. Stroški stečajnega postopka tudi niso predmet preizkusa terjatev. Slednje velja samo za terjatve iz 296. člena ZFPPIPP. Posledično le zanje tudi velja, da je terjatev priznana, če jo prizna upravitelj v skladu z 61. členom ZFPPIPP in je ne prereka nihče od upnikov v skladu s 63. členom ZFPPIPP (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Če je terjatev prerekana, pa mora upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu tega zakona drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP). V obeh primerih gre za ugotovitveno odločbo, na podlagi katere se upnik poplača iz stečajne mase, nima pa pravice do vložitve dajatvene tožbe.

22Dejstvo, da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila terjatve, ki se štejejo za stroške stečajnega postopka, po stališču VS RS narave teh terjatev ne spreminja, ne glede na to, kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi s temi terjatvami. Narave stroškov stečajnega postopka v nasprotju z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča ne more spremeniti okoliščina, da je terjatev, ki jo v tem postopku vtožuje tožeča stranka, vključena v končni seznam preizkušenih terjatev (prim. 9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) oziroma sklep o preizkusu terjatev, v katerega je vključen omenjeni seznam. Tudi če bi upravitelj tovrstne terjatve prerekal in tožečo stranko napotil na pravdo, tožnica v tem delu ne bi imela le ugotovitvene tožbe, temveč dajatveno. Njen interes glede stroškov stečajnega postopka namreč ni le v tem, da se ugotovi obstoj terjatve, temveč v tem, da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve.

23Do enakega zaključka pa je mogoče priti tudi neposredno na podlagi zakona. V 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP je namreč določena izjema od siceršnje prepovedi izdaje sklepa o izvršbi ali zavarovanju po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku iz prvega odstavka istega člena. Prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP se ne uporablja za izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. V primeru, ko stečajni upravitelj terjatve, kakršna je obravnavana, ne priznava, tožeča stranka torej nima le pravice do vložitve tožbe na ugotovitev obstoja terjatve, temveč mu je nasprotno priznana pravica do vložitve dajatvene tožbe in na njeni podlagi tudi do morebitno potrebne izvršbe.

24Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje ob zmotnem materialno pravem izhodišču tožbo zavrglo, je pritožbeno sodišče na podlagi tretje točke 365. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo, oba izpodbijana sklepa razveljavilo (sklep o stroških deli usodo sklepa o zavrženju) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je odločitev o stroških postopka v zvezi pritožbo pridržalo za končno odločbo.

¹ Pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo: 1. v sporih, v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost; 2. v sporih iz medsebojnih pravnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti, in v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in osebami iz 1. točke tega člena.
² Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP pa v prvem odstavku 414. člena določa, da je stečaj zapuščine dovoljeno voditi nad zapuščino po vsaki umrli fizični osebi.
³ Za navedeno stališče je mogoče najti oporo v odločitvi VS RS III Ips 38/2017 z dne 13. 3. 2018.
⁴ Mateja Levstek v prispevku za Gospodarskopravno šolo 2020 z naslovom Problematika postopka osebnega stečaja v primeru smrti dolžnika z vidika insolvenčnega prava. Enako tudi Franc Seljak v Pravosodni bilten 3/19, strani 154 - 157.
⁵ Upoštevaje sedaj že ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo.
⁶ V teku katerega je stečajni dolžnik umrl.