484. člen ZPP

Pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi v primeru, ko poleg gospodarskih družb v gospodarskem sporu nastopajo fizične osebe kot sosporniki iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP (484. člen ZPP). V obravnavanem primeru se zahtevek pritožnika (fizične osebe) opira na isti historični dogodek in isto pravno podlago (kršitev najemne pogodbe) kot zahtevek prve tožeče stranke (gospodarske družbe). Gre torej za materialno sosporništvo po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Zato je potrebno spor tudi v delu, ki se nanaša na pritožnikov zahtevek, presojati po postopkovnih pravilih, ki veljajo za gospodarske spore.

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Pristojnost se določi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).

Tožena stranka ni subjekt, za katerega veljajo pravila o gospodarskih sporih po prvem odstavku 481. člena ZPP, zato spor ne izpolnjuje personalnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih.

Društvo ne spada v krog oseb, za katere po subjektivnem kriteriju veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP).

V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot društvo oz. zveza društev ni gospodarski subjekt, zato konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija (kriterij strank) za gospodarske spore iz 481. člena ZPP. Prav tako ne gre za gospodarski spor na podlagi 482. ali 483. in 484. člena ZPP (objektivni kriterij).

Tožeča stranka je zasebnik, ki pa ne sodi med subjekte iz prvega odstavka 481. člena ZPP (gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost, samostojni podjetnik posameznik), za katere bi veljale določbe ZPP za postopek v gospodarskih sporih. Iz vsebine tožbe izhaja, da tudi ne gre za katerega od sporov iz 482. in 483. člena ZPP, niti za procesno situacijo sosporništva, ki jo ureja 484. člen ZPP. Ker gre za spor o premoženjskopravnem zahtevku v višini 6.086,85 EUR, je za ta spor po prvem odstavku 32. člena ZPP stvarno pristojno okrajno sodišče. Za sojenje v sporih zoper pravne osebe pa je po 48. členu ZPP splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor med etažnimi lastniki v zvezi s plačilom toženčevega prispevka v rezervni sklad večstanovanjske stavbe in sicer za pet nepremičnin v lasti toženca. Tožniki so fizične osebe, med drugim tudi samostojni podjetnik. Ker ne gre za spor, ki bi izviral iz pridobitne dejavnosti samostojnega podjetnika, v danem primeru ne gre za situacijo 484. člena ZPP.

Tožeča stranka ni nasprotovala presoji, da za reševanje obligacijskopravnega in stvarnopravnega zahtevka ni predvidena ista vrsta postopka. Po jasnem stališču pravne teorije to pomeni, da kumulacija, tudi eventualna, kot jo je opredelila tožeča stranka, ni mogoča. Tudi za eventualno kumulacijo zahtevkov mora namreč biti za oba zahtevka predvidena ista vrsta postopka ter ista stvarna pristojnost. Če za oba postopka ni predvidena ista vrsta postopka, to od sodišča terja razdružitev postopkov in ločeno obravnavanje obligacijskopravnega spora od spora o stvarni pravici.

Za takšne spore je v skladu s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP stvarno pristojno okrožno sodišče, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, saj zbornice ni med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost).

Tožeča stranka, organizirana v pravnoorganizacijski obliki zbornice, ni umeščena v pravne subjekte iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Prav tako po vsebini ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP, za katere prav tako veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot društvo in tožena stranka kot politična stranka nista osebi iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost) ni društva in politične organizacije. Prav tako ne gre za gospodarski spor na podlagi 482., 483. in 484. člena ZPP.

V konkretnem primeru ni podana nobena od izjem iz drugega odstavka 32. člena ZPP. Ne gre namreč za gospodarski spor, saj tožniki niso osebe, navedene v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP, kot tudi ne samostojni podjetniki posamezniki po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Prav tako ne gre za gospodarski spor na podlagi določb 482., 483. ali 484. člena ZPP. Zato je za odločanje pristojno okrajno sodišče.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ali v zvezi z delovnim razmerjem, za katerega bi bilo skladno z določbami ZDSS-1 kot specializirano pristojno delovno sodišče, ampak za spor med dvema družbama, za katerega se uporablja pravo gospodarskih družb. Prvo tožeča stranka je gospodarska družba, drugi tožnik je njen zakoniti zastopnik, tožena stranka pa je prav tako gospodarska družba. Predmet spora je ugotovitev neobstoječe, podredno nične oziroma podpodredno nezakonite pogodbe o prenosu delavcev in dejavnosti sklenjene med prvo tožečo in toženo stranko. Glede na določbo 1. odstavka 481. člena ZPP ima ta spor naravo gospodarskega spora. Ker po 484. členu ZPP pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi, kadar so v sporu poleg oseb iz 1. odstavka 484. člena ZPP kot sosporniki iz 1. točke 1. odstavka 191. člena ZPP udeležene še druge osebe, kot v tem sporu zakoniti zastopnik prvo tožene stranke, je to gospodarski spor.

Okrožno sodišče bi bilo pristojno odločati v tem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta le, če bi šlo za gospodarski spor (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP). V konkretnem primeru gre za premoženjski spor iz pogodbenega razmerja med tožečo stranko, ki je registrirana kot družba z omejeno odgovornostjo in toženo stranko, ki je fizična oseba. Po nobenem izmed kriterijev iz dvaintridesetega poglavja ZPP (od 480. do 484. člena ZPP) obravnavanega spora ni mogoče opredeliti za gospodarski spor.

Spor glede prenosa lastninske pravice je tip zavezovalnega pravnega posla in je obligacijsko pravni spor. Tožeča stranka trdi, da je zaradi napačne parcelacije prišlo do napak v kupoprodajnih pogodbah in da je posledično vpis v zemljiško knjigo napačen. Tožeča stranka torej zahteva izpolnitev neke obveznosti, ki izvira iz pogodbe in ne gre za stvarnopravno naravo zahtevka.

Tožnica kot zbornica ne spada v krog oseb, za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Po vsebini spornega razmerja prav tako ne gre za spor iz 482., 483. ali 484. člena ZPP, za katerega bi bilo treba uporabiti pravila o gospodarskih sporih (objektivni kriterij).

Tožeča stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki gospodarske zbornice. Po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP se skladno s subjektivnim kriterijem za gospodarski spor šteje vsak spor, v katerem sta obe stranki gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. Če nastopajo v sporu druge pravne osebe, ne gre za gospodarski spor. Ker v konkretni zadevi kot tožeča stranka nastopa gospodarska zbornica (ki ni med izrecno naštetimi pravnimi osebami v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP), prav tako pa ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP, obravnavani spor ni gospodarski spor.