131. člen ZFPPIPP

Iz utrjene sodne prakse namreč izhaja, da v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče1. Zastaranje pa ni teklo niti v času, ko je bil zoper obsojenca uveden stečajni postopek (St 1261/2021)2. Postopek osebnega stečaja je bil zoper obsojenca uveden 18. 8. 2021, pravnomočno pa se je zaključil 23. 5. 2025, tako da v tem času zastaranje ni teklo v skladu z drugim odstavkom 94. člena KZ-1.

Položaj, ko se je nad dolžnikom pred vložitvijo predloga za izvršbo začel postopek zaradi insolventnosti, ZFPPIPP izrecno ureja v prvem odstavku 131. člena, ki se glede na 383. člen ZFPPIPP uporablja tudi za postopek osebnega stečaja. Izvršilnemu sodišču navedena določba prepoveduje, da bi po začetku postopka zaradi insolventnosti zoper dolžnika izdalo sklep o izvršbi ali zavarovanju. Izjeme od tega pravila so za dovolitev izvršbe določene v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, v osebnem stečaju pa še v 390. člena ZFPPIPP. V obravnavani zadevi upnik ne zahteva izvršbe za terjatev, ki se po 390. členu ZFPPIPP poplača iz stečajne mase prednostno, zato ostane še presoja, ali gre za katero od izjem iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Odgovor je negativen. Po navedeni določbi je namreč po začetku postopka zaradi insolventnosti sklep o izvršbi dopustno izdati le, ko gre za izvršbo na podlagi odločb, naštetih v 1. do 4. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Ni pa v ZFPPIPP predvideno, da bi bilo po začetku postopka zaradi insolventnosti dopustno izdati sklep o izvršbi tudi na podlagi verodostojne listine. Čeprav sicer drži, da začetek stečajnega postopka učinkuje le

Ob izkazani domnevni bazi v zvezi s trajnejšo nelikvidnostjo obramba glede večje vrednosti dolžnikovega premoženja od obveznosti do upnikov ni relevantna. Upniki insolventnosti niso utemeljevali z morebitno dolgoročno plačilno nesposobnostjo dolžnika (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), temveč so predlog za začetek stečajnega postopka oprli na domnevo trajnejše nelikvidnosti, ki je glede na dolžnikov skupni dolg in redne prejemke podana ter je tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na obstoj oziroma vrednost dolžnikovega nepremičnega (nelikvidnega) premoženja. Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga upnikov za začetek postopka osebnega stečaja je kljub temu pravilen iz drugih razlogov. Verjetno izkazane terjatve praktično v celoti izvirajo iz zakonite preživnine za mladoletne otroke, ki so v postopku osebnega stečaja opredeljene kot prednostne terjatve. Te se iz splošne razdelitvene mase poplačajo pred navadnimi in podrejenimi terjatvami (prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), zanje pa se tudi ne uporabljajo določbe 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP, ki urejajo nedovoljenost izvršbe in zav

Izjema od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper insolventnega dolžnika je izvršba na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Stroški stečajnega postopka so obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, razen tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov.

Če so izpolnjeni pogoji za dopustitev izvršbe za poplačilo stroškov stečajnega postopka (op. tudi pravnomočno prisojenih pravdnih stroškov), upravitelj oziroma stečajno sodišče ne more preprečiti (celotnega) poplačila tovrstnega upnika v individualni izvršbi. Stečajno sodišče nima možnosti, da bi za vse upnike stroškov postopka zagotovilo načelo enakega obravnavanja oziroma sorazmernost poplačila, če posamezni upniki uveljavljajo polno poplačilo v izvršilnem postopku.

Postopek po nasprotni izvršbi je dvofazni, in sicer bi izvršilno sodišče po izdaji kondemnatorne sodne odločbe (ki v izvršilnem postopku torej ni sama sebi namen) nato moralo izdati sklep o izvršbi, kar po začetku stečajnega postopka ni dovoljeno. Zahtevana terjatev tudi ne sodi med izjeme po drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, saj ne gre niti za izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa insolvenčnega sodišča, ki je izvršilni naslov, niti za izvršbo na podlagi pravnomočne odločbe v postopku iz razdelka 5.6. tega zakona v delu, v katerem je bila insolventemu dolžniku naložena povrnitev stroškov postopka, na podlagi sodne odločbe ali upravne odločbe o terjatvah ali obveznostih, ki predstavljajo strošek stečajnega postopka ali odločbe o taksni obveznosti za dejanja, opravljena v postopku po začetku postopka zaradi insolventnosti. Upniki lahko uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku terjatve po koncu postopka osebnega stečaja.

Pri vprašanju prekinitve postopka zaradi posledic začetka postopka zaradi insolventnosti ni bistveno, kako naj bi sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru, ki je bil nesporno vložen po začetku postopka prisilne poravnave, oziroma kako bo postopalo. Tu gre zgolj za trenutno procesno vprašanje. Postopek zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka prisilne poravnave, se na podlagi prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP vselej prekine z začetkom postopka prisilne poravnave. Če je sodišče prve stopnje dovolilo zavarovanje kljub procesni oviri že začetega postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, to na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva. Odločilno je, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen pred začetkom prisilne poravnave, s čimer je prišlo do prekinitve postopka zavarovanja po zakonu.

Za dovolitev obravnavane izvršbe je bistveno, da izvršilni naslov predstavlja izjemo po 2. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, na podlagi katere je zoper dolžnika dovoljeno izdati sklep o izvršbi tudi po nad njim začetim stečajnim postopkom.

V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZFPPIPP mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati v primeru, če upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terjatve uveljavlja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, zneske teh stroškov. V skladu s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP pa v primeru, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena, se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.

Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično. Pri

V tem primeru ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku (in so normirani v 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP) in ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jih je naročil stečajni dolžnik, za katere potrebuje stečajna upraviteljica soglasje stečajnega sodišča, temveč gre za stroške, ki so nastali upniku in mu jih je priznalo ter odmerilo sodišče v pravdnem postopku. Ne more stečajno sodišče upravitelju naložiti plačila stroškov, ki jih zahteva eden od upnikov. Do teh pravdnih stroškov je prišlo zaradi stečajne upraviteljice, ki je sprva prerekala terjatev in ločitveno pravico upnika, ta je bil nato napoten na pravdo in je z vloženo tožbo v celoti uspel. Stečajna upraviteljica se je ob prerekanju terjatve in ločitvene pravice morala zavedati, da lahko napoteni upnik vloži tožbo in da lahko z njo uspe, kar bo posledično pomenilo, da mu bo moral stečajni dolžnik plačati pravdne stroške.

Od začetka stečaja davčni organ glede na določbe 131. in 132. člena ZFPPIPP v povezavi z drugim odstavkom 130. člena ZFPPIPP, ne more več opraviti davčne izvršbe, zato je od začetka stečaja dalje zadržan tek absolutnega zastaranja pravice do izterjave davkov. NUSZ ni terjatev države, ampak občine. Davčni organ, ki za občine opravlja le odmero nadomestila za posamezno leto na podlagi podatkov občin, v postopkih zaradi insolventnosti ne more uveljavljati terjatev kot njihov nosilec, ampak lahko nastopa zgolj kot njihov skrbnik. Za uporabo izjeme po tretjem odstavku 44. člena ZFPPIPP mora tožeča stranka izkazati, da je šlo za namerno, hoteno povzročitev škode. Opustitev dolžnih ravnanj po ZFPPIPP je predpostavka odškodninske odgovornosti poslovodje, ne zadošča pa za ugotovitev hujše oblike krivde (namen ali huda malomarnost).

Čas trajanja osebnega stečaja po določbi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 v povezavi z določbo 131. člena ZFPPIPP se ne všteva v tek desetletnega zastaralnega roka iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2.

Ker je družbeniška tožba vložena za račun družbe in je cilj tožbe izpolnitev v korist družbe, je zakonodajalec breme stroškov postopka naložil družbi, ki bi sicer sama morala skrbeti za dosledno izvajanje obveznosti družbenikov. Predujem je namenjen kritju stroškov, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka in vključujejo stroške taks, zastopanja, prič in izvedencev. Sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in če družba predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Višino predujma sodišče določi glede na lastno oceno višine predvidenih pravdnih stroškov. Pritožbena navedba, da je pritožničina obveznost iz naslova založitve predujma za kritje stroškov družbeniške tožbe nastala z vložitvijo tožbe, je zmotna. Pritožnica do izdaje sklepa o predujmu ni bila udeležena v predmetnem pravdnem postopku po nasprotni tožbi. Njena obveznost založitve predujma za stroške postopka na račun sodišča prve stopnje je nastala z izdajo sklepa o predujmu, s katerim je sodišče prve stopnje tudi določilo višino predujma, ki ga je pritožnica dolžna založiti. Ker je bil sklep o predujmu izdan po začetku stečajnega postopka nad pritožnico, je pritožničina obvezn

Ker upnica ne trdi, da prodaje premoženja, na katerega se nanaša predlagana začasna odredba, ni uspela preprečiti v postopku osebnega stečaja nad A. A. in zakaj ne, niti ne trdi, da upravitelj prodaja premoženje, ki naj bi bilo skupno premoženje zakoncev, kljub določbam ZFPPIPP, ki mu preprečujejo prodajo, potrebe po izdaji začasne odredbe ni utemeljila. Navedeno smiselno velja za predlagano začasno odredbo tudi v delu, ki temelji na trditvi, da je upnica predkupna upravičenka.

Odmera komunalnega prispevka brez sprejetih podlag z odlokom ni dopustna.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da je obveznost tožeče stranke na vračilo izplačanih subvencij nastala šele z izdajo izvršilnih naslovov po začetku stečajnega postopka in se zato ta šteje kot strošek stečajnega postopka?

Izvršba med stečajnim postopkom, je dopustna le v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP in 390. členu ZFPPIPP. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik vložil izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine potem, ko je bil nad dolžnikom začet postpoek osebnega stečaja, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bil zaključen, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dolžnikovega predloga za izvršbo gleded na 131. člen ZFPPIPP pravilna.