61. člen ZFPPIPP

V okviru stečajnega postopka se sodišče ne opredeljuje glede tega, ali je upravitelj prijavljeno izločitveno pravico prerekal utemeljeno ali ne. Ugotavljanju, ali prerekana izločitvena pravica obstoji ali ne, je namreč namenjen poseben pravdni postopek. Stečajno sodišče mora izjavo upravitelja upoštevati in odločiti (le) o tem, koga se napoti na uveljavitev obstoja ali neobstoja prerekane izločitvene pravice. To pomeni, da v pritožbi zoper sklep o preizkusu terjatev ni mogoče izpodbijati upraviteljevih razlogov, zaradi katerih je izločitveno pravico prerekal.

Upnik, ki prijave ni podal tako, kot je treba, terjatve sicer ne bo izgubil, vendar je po nepotrebnem povzročil pravdo, da se ugotovi, da je resnični imetnik terjatve. Zato glede povrnitve stroškov ne more veljati pravilo, da je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, kdor v pravdi zmaga, temveč načelo krivde, katerega poseben izraz je določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V tej zadevi pa ta določba ne pride v poštev ne po njenem zapisu (po citiranem četrtem odstavku pravdni stroški bremenijo upnika v postopku za ugotovitev njegove terjatve) ne po njenem smislu. Na to pravdo je bil napoten stečajni upravitelj, ker toženkina terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Če iz toženkine prijave terjatve ne bi bilo spoznatno, kaj konkretno hoče, zakaj in zakaj ravno toliko, ne bi imelo nobenega smisla stečajnega upravitelja napotiti, da iztoži, da ne obstaja terjatev, za katero se po definiciji (tj. zaradi pomanjkljive prijave, gl. zg.) dobro ne ve, kaj sploh je. Če bi šlo res za slednjo situacijo, bi bila na pravdo napotena toženka, in če bi v njej zmagala, bi vseeno morala pokriti tožnikove pravdne stroške.

Ker se končni seznam preizkušenih terjatev razlikuje od osnovnega seznama, kljub temu, da ni bil vložen noben ugovor, je potrebno upniku priznati pravico do pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. Izjava upravitelja o tem, ali prijavljeno terjatev priznava ali prereka, mora biti določna ali nepogojna. Če je izjava o priznanju terjatve pogojna, to pomeni prerekanje terjatve.

Ker se končni seznam preizkušenih terjatev razlikuje od osnovnega seznama, kljub temu, da ni bil vložen noben ugovor, je potrebno upniku priznati pravico do pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. Izjava upravitelja o tem, ali prijavljeno terjatev priznava ali prereka, mora biti določna in nepogojna. Če je izjava o priznanju terjatve pogojna, to pomeni prerekanje terjatve.

Odločitev o tem, katere terjatve bo prijavil v stečajnem postopku, je v dispoziciji upnika, ki terjatev prijavi. Naloga upravitelja je zgolj v izjasnitvi ali tako prijavljeno terjatev posameznega upnika priznava ali prereka. Izjava upravitelja o prijavljeni terjatvi je lahko samo nepogojna. Upravitelj v izjavi o priznanju oziroma prerekanju terjatve ne more spreminjati narave prijavljene terjatve.

Stečajno sodišče nima podlage za odločanje o pravilnosti izjave upravitelja, pač pa mora to izjavo upoštevati. Predvsem sodišče ne more presojati pravilnosti prerekanja, saj se v razloge, zaradi katerih je upravitelj prerekal izločitveno pravico, ne more spuščati.

Upnica se ne pritožuje utemeljeno proti sklepu o preizkusu terjatev. Terjatev za glavnico, obresti, natekle do začetka stečajnega postopka, in stroške ji je bila priznana, napačno pa naj ji sodišče prve stopnje ne bi priznalo tudi zakonskih zamudnih obresti, tekočih od začetka stečajnega postopka do plačila. Odločitev, ki jo pritožnica pogreša, je treba sprejeti v sklepu o končanju postopka osebnega stečaja, tj. nad premoženjem fizične osebe, skladno z drugim odstavkom in zaradi učinka iz četrtega odstavka 396. člena ZFPPIPP.

Nesporno je, da je upraviteljica preizkusila 55 terjatev, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki ji je nadomestilo tudi odmerilo. Ker je svoje delo preizkusa terjatev opravila, je upravičena do nadomestila zanj.

Vsebina odločitve glede pravne posledice priznane izločitvene pravice je odvisna od vrste premoženja, ki je predmet izločitvene pravice ter pravnega temelja za njeno pridobitev. 309. člen ZFPPIPP sodišču nalaga, da s sklepom o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena upnica (so)lastnica te nepremičnine, saj je izvirno pridobila solastninsko pravico na navedeni nepremičnini. Ker izločitvena pravica ni bila prerekana, je kot nepotrebna odpadla odločitev sodišča prve stopnje (s tem pa tudi obrazložitev te odločitve), kdo bi moral v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane izločitvene pravice. Enako velja tudi glede odločitve o ugovorih in o verjetno izkazanih terjatvah. V primeru, če je izločitvena pravica priznana, sledi v sklepu o preizkusu terjatev, glede na vrsto prijavljene in priznane izločitvene pravice, še ustrezna odločitev o pravni posledici iz 309. člena ZFPPIPP. Iz rednega poročila upravitelja izhaja, da je v obdobju poročanja potekal postopek vnovčevanja premoženja stečajnega dolžnika, ki je predmet izločitvene pravice, vendar pa do poteka roka za oddajo ponudb na naslov upravitelja ni prišla nobena pon

Ali je terjatev prednostna ali navadna, tako ali tako ni predmet izjave upravitelja v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev (primerjaj četrti odstavek 61. člena ZFPPIPP), temveč se to lahko preizkuša šele ob delitvi razdelitvene mase, ko se tudi ugotavlja vrstni red plačila nezavarovanih terjatev. V sklepu o preizkusu terjatev stečajno sodišče o obstoju terjatev ne odloča, odloči le, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane (2. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP).

Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki ne vloži ustrezne tožbe oziroma ne nadaljuje prekinjenega pravdnega postopka, hkrati pa te terjatve in ločitvene pravice ne prereka nihče od upnikov, kot tudi ne insolventni dolžnik sam, je torej materialna procesna dispozicija strank. Zagotavlja, da je o terjatvi, zavarovani z ločitveno pravico, odločeno z učinkom pravnomočnosti brez predhodnega vsebinskega obravnavanja.

Postopek preizkusa izločitvenih pravic ureja 303. člen ZFPPIPP. Za preizkus izločitvenih pravic se smiselno uporabljajo 61. do 63. člen, 65. do 67. člen, prvi do četrti odstavek 69. člena in 70. do 72. člen ZFPPIPP (prvi odstavek 303. člena ZFPPIPP). Pri smiselni uporabi določb iz prvega odstavka 303. člena ZFPPIPP se namesto pojma "terjatev" uporablja pojem "izločitvena pravica" (drugi odstavek 303. člena ZFPPIP). Ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, ki ga vloži upnik, ki je to terjatev prijavil, je namenjen zgolj odpravi morebitnih napak glede upoštevanja prijavljenih terjatev v osnovnem seznamu, ne pa tudi preizkusu razlogov prerekanja. Izločitvena upnica bi lahko ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev uspešno vložila le v primeru, če upraviteljica njenega utemeljenega ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ne bi upoštevala v popravku osnovnega seznama preizkušenih terjatev (smiselno 1. točka prvega odstavka 66. člena ZFPPPIPP). Ker izločitvena upnica takih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba izdelati popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev, niti ni navajala, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepo

Dejanska in pravna presoja (ne) utemeljenosti prijavljene upnikove terjatve v smislu 20. člena ZFPPIPP mora biti enaka, ko upravitelj terjatve preizkuša, kar se izrazi v končnem seznamu preizkušenih terjatev, kot pri presoji podlage za odmero nadomestila za njihov preizkus. Pri opravljanju odvetniških storitev gre za različno dejansko podlago odvetniškega zastopanja. Odvetnik praviloma z isto stranko sklene eno mandatno pogodbo, za katero nato opravlja različne vrste odvetniških storitev. Posamezno delo odvetnika, obračunano v računu, je odvisno od vsakega primera posebej in ustreza pojmu terjatve po 20. členu ZFPPIPP. Zato ima vsaka terjatev dokazana z računom svojo dejansko podlago. Slednje pa pomeni, da je upravitelj moral preizkusiti vsako od 20 raznovrstnih terjatev in se za vsako od njih odločiti, ali jo priznava ali prereka. Že zaradi pravne narave opravljanja odvetniškega dela, ki temelji na s stranko sklenjeni mandatni pogodbi, je pojmovno pravna podlaga zahtevka za plačilo opravljene odvetniške storitve vedno enaka.

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Sodišče s sklepom o preizkusu terjatev zgolj ugotovi, katere terjatve so priznane ali prerekane, ne opravi pa preizkusa utemeljenosti razlogov prerekanja. Ker se sodišče v stečajnem postopku ne more spuščati v presojo utemeljenosti razlogov prerekanja, terjatve, pa čeprav je bila ta morda neutemeljeno prerekana, iz tega razloga ne more šteti kot priznane.

Zakasnitev pri objavi končnega seznama preizkušenih terjatev na siceršnjo pravilnost sklepa o preizkusu ne more vplivati. To bi bilo lahko pravno relevantno le glede ugotavljanja začetka teka pritožbenega roka, kar pa v obravnavani zadevi ni problematično. Po stališču višjega sodišča ob pravilni uporabi zakonskih določil sme ugovarjati tudi drug upnik, če uveljavlja, da ta seznam ne vsebuje pravilne navedbe o tem, da je bil sploh vložen ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali kdo je tak ugovor vložil. Iz razlogov, ki jih upnica RS navaja, ugovora ni mogoče vložiti. Utemeljenost nadomestne terjatve upnice RS se bo lahko presojala le v pravdnem postopku, če bo le-ta tožbo pravočasno vložila (ali pa predlagala nadaljevanje postopka, če ta že teče proti vsem, ki so terjatev prerekali). Za ugovor o prerekanju terjatve ima pravni interes vsak upnik, ki participira pri razdelitvi splošne stečajne mase, ki se zmanjša zaradi poplačila nadomestne terjatve iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP. Višje sodišče opozarja, da je poleg teh dveh upnikov terjatev prerekala tudi upraviteljica. Čeprav je sama terjatev navedla pod naslovom Priznana terjatev, p

V skladu z 61. členom ZFPPIPP je upravitelj tisti, ki se izjavi o prijavljenih terjatvah in v zvezi s tem sestavi osnovni seznam preizkušenih terjatev. To je torej njegova obveznost, stečajno sodišče pa nima podlage za odločanje o pravilnosti izjave upravitelja. Upoštevati mora upraviteljevo izjavo, samo pa le v skladu z določili iz oddelka 5.6 ZFPPIPP odloči o tem, koga se napoti na uveljavitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve, ločitvene pravice in izločitvene pravice. Vsekakor pa sodišče ne more presojati o tem, ali je upravitelj pravilno prerekal katero od prijavljenih terjatev.

V skladu z 61. členom ZFPPIPP je upravitelj tisti, ki se izjavi o prijavljenih terjatvah in v zvezi s tem sestavi osnovni seznam preizkušenih terjatev. To je torej njegova obveznost, stečajno sodišče pa nima podlage za odločanje o pravilnosti izjave upravitelja. Vsekakor pa ne more presojati o tem, ali je upravitelj pravilno upošteval določila 83. člena Družinskega zakonika ter pravilno priznal ali prerekal terjatev, ločitveno ali izločitveno pravico.

Seznam izvršilnih naslovov je izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka. S strani upnikov ZPIZ in ZZZS (pritožnikov) v prijavi terjatev predložena seznam izvršilnih naslovov navedene zahteve v celoti izpolnjujeta. Upnika razpolagata za uveljavljanje svojih terjatev z izvršilnim naslovom. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da pripravi za oba upnika (zavoda) sezname izvršilnih naslovov davčni organ, prijavo v stečajni postopek pa opravita zavoda sama.

Ker je s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov in z izkazanim obvestilom AJPES-a o vpisu zastavne pravice na premičninah po seznamu kot prilogi navedenega notarskega zapisa nastala neposestna zastavna pravica na teh nepremičninah, je torej prerekana ločitvena pravica na opremi po seznamu kot sestavnem delu notarskega zapisa nastala na podlagi izvršilnega naslova. Čim pa je tako, mora tisti, ki je prerekal tako nastalo ločitveno pravico, vložiti tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja. Zgolj s trditvijo o opremi kot sestavinah ali pritiklinah samega reportažnega vozila pritožnik ne more uspeti brez dodatnih pojasnil, katero in zakaj je določeno opremo šteti za sestavino in katero in zakaj za pritiklino. Njegova pritožbena trditev v tej smeri je zato nepreizkusljiva.