67. člen ZFPPIPP

Ničnost učinkuje ex tunc ter učinkuje zoper vse, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nična terjatev (in z njo povezana ločitvena pravica) ne more biti predmet prenosa na novega upnika.

Odločitev o tem, katere terjatve bo prijavil v stečajnem postopku, je v dispoziciji upnika, ki terjatev prijavi. Naloga upravitelja je zgolj v izjasnitvi ali tako prijavljeno terjatev posameznega upnika priznava ali prereka. Izjava upravitelja o prijavljeni terjatvi je lahko samo nepogojna. Upravitelj v izjavi o priznanju oziroma prerekanju terjatve ne more spreminjati narave prijavljene terjatve.

Ali je terjatev prednostna ali navadna, tako ali tako ni predmet izjave upravitelja v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev (primerjaj četrti odstavek 61. člena ZFPPIPP), temveč se to lahko preizkuša šele ob delitvi razdelitvene mase, ko se tudi ugotavlja vrstni red plačila nezavarovanih terjatev. V sklepu o preizkusu terjatev stečajno sodišče o obstoju terjatev ne odloča, odloči le, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane (2. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP).

Upnik je prijavil terjatev po preteku trimesečnega roka po objavi oklica o začetku postopka osebnega stečaja, kot je določeno v drugem odstavku 59. člena ZFPPIPP, zato si statusa upnika - stranke postopka osebnega stečaja ni pridobil že s samo prijavo terjatve. Naknadno prijavljena terjatev ni bila preizkušena, zato upnik ob vložitvi ugovora ni imel aktivne procesne legitimacije za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti. Postopek za odpust obveznosti se izvede znotraj postopka osebnega stečaja v skladu z drugim odstavkom 397. člena ZFPPIPP, zato je določilo 385. člena ZFPPIPP glede procesne legitimacije strank uporabljivo tudi v postopku odpusta obveznosti.

Postopek preizkusa izločitvenih pravic ureja 303. člen ZFPPIPP. Za preizkus izločitvenih pravic se smiselno uporabljajo 61. do 63. člen, 65. do 67. člen, prvi do četrti odstavek 69. člena in 70. do 72. člen ZFPPIPP (prvi odstavek 303. člena ZFPPIPP). Pri smiselni uporabi določb iz prvega odstavka 303. člena ZFPPIPP se namesto pojma "terjatev" uporablja pojem "izločitvena pravica" (drugi odstavek 303. člena ZFPPIP). Ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, ki ga vloži upnik, ki je to terjatev prijavil, je namenjen zgolj odpravi morebitnih napak glede upoštevanja prijavljenih terjatev v osnovnem seznamu, ne pa tudi preizkusu razlogov prerekanja. Izločitvena upnica bi lahko ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev uspešno vložila le v primeru, če upraviteljica njenega utemeljenega ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ne bi upoštevala v popravku osnovnega seznama preizkušenih terjatev (smiselno 1. točka prvega odstavka 66. člena ZFPPPIPP). Ker izločitvena upnica takih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba izdelati popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev, niti ni navajala, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepo

Ugovora, ki jih je sodišče prve stopnje zavrglo, sta bila ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, ki sta jih upnika vložila zato, ker dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev sploh ni vseboval njunih ugovorov, ki sta jih vložila zoper osnovni seznam - saj je upravitelj skladno z navodili sodišča smatral, da sta jih vložila subjekta brez ustrezne procesne legitimacije. Vendar o njunih ugovorih ni bilo odločeno ne procesno (da bi jih sodišče zavrglo) ne vsebinsko (da bi jih upravitelj vključil v seznam). Zato je sodišče prve stopnje ugovora pritožnikov proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev nepravilno zavrglo, saj imata kot vložnika ugovora o prerekanju terjatev (o katerih še ni bilo odločeno) pravico do ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev. Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je namreč prav saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev.

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Upnik, ki je zamudil rok za prijavo terjatve v postopku osebnega stečaja (prim. 59. člen ZFPPIPP), pridobi položaj stranke le in šele: i) če je njegova terjatev priznana v postopku preizkusa terjatev – ko postane pravnomočen sklep o (poznejšem) preizkusu terjatev: ii) če je njegova terjatev prerekana in ne temelji na izvršilnem naslovu – ko postane pravnomočna sodba, s katero je ugodeno njegovemu zahtevku za ugotovitev obstoja te terjatve (primerjaj 1. točko tretjega odstavka 67. člena ZFPPIPP); ter iii) če je njegova terjatev prerekana in temelji na izvršilnem naslovu (primerjaj 2. točko tretjega odstavka 67. člena ZFPPIPP): (i) bodisi, ko poteče enomesečni rok za vložitev tožbe za ugotovitev njenega neobstoja, če tožba v tem roku ni vložena, (ii) bodisi, ko postane pravnomočna sodba, s katero je bila zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev njenega neobstoja. Terjatev pritožnice ne temelji na izvršilnem naslovu, niti o terjatvi še ni (pravnomočno) odločeno v pravdnem postopku.

Bistvene lastnosti občasnih terjatev so, da izvirajo iz istega pravnega naslova (v konkretnem primeru najemne pogodbe s kasnejšimi aneksi), a je mogoče s posamezno terjatvijo vseeno samostojno razpolagati, da je njihova višina določljiva oziroma določena in da dospejo periodično. Najemnine v obravnavani zadevi zapolnijo vse navedene značilnosti. Kot je sodišče jasno obrazložilo, je zastaranje terjatev iz zakupnine (najemnine) posebej urejeno s 351. členom OZ iz razloga izenačitve položaja med najemninami, ki dospejo v plačilo v enkratnem znesku ter najemninami, ki dospejo v plačilo občasno, da ne bi najemnine, ki izpolnjujejo pogoje za občasne terjatve (in zato zanje velja triletni zastaralni rok) zastarale v krajšem roku, od najemnin določenih v enkratnem znesku. Ob obrazloženem je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da za občasne terjatve velja 348. člen OZ, ki določa kdaj zastara sama pravica, iz katere slednje izvirajo. Namen te določbe je varstvo dolžnika, v izogib nakopičenju njegovih dospelih terjatev. Četrti odstavek 301. člena ZFPPIPP določa (pravna fikcija), da upnikov predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka vsebuje tudi izjavo o um

Ker je s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov in z izkazanim obvestilom AJPES-a o vpisu zastavne pravice na premičninah po seznamu kot prilogi navedenega notarskega zapisa nastala neposestna zastavna pravica na teh nepremičninah, je torej prerekana ločitvena pravica na opremi po seznamu kot sestavnem delu notarskega zapisa nastala na podlagi izvršilnega naslova. Čim pa je tako, mora tisti, ki je prerekal tako nastalo ločitveno pravico, vložiti tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja. Zgolj s trditvijo o opremi kot sestavinah ali pritiklinah samega reportažnega vozila pritožnik ne more uspeti brez dodatnih pojasnil, katero in zakaj je določeno opremo šteti za sestavino in katero in zakaj za pritiklino. Njegova pritožbena trditev v tej smeri je zato nepreizkusljiva.

S tem, ko je upravitelj terjatvi priznal le kot pogojni, sicer ni prekoračil zahtevka, temveč ju je priznal le kot pogojni, s čimer je priznal manj, kot je bilo zahtevano, ne pa nekaj drugega. Glede na določila 67. člena ZFPPIPP torej nobena od teh terjatev ni priznana, temveč so vse prerekane, čeprav je prvo in tretjo terjatev upravitelj delno, drugo terjatev pa v celoti priznal. Če je tožeča stranka uveljavljala nižje zneske, kot bi jih glede na napotitveni sklep lahko, ali pa je uveljavljala nekaj manj, torej ugotovitev obstoja terjatev pod razveznim pogojem namesto kot nepogojne terjatve, je bila s tem še vedno v okviru napotitvenega sklepa in je njen pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan (181. člen ZPP). Poudariti velja, da je tožena stranka sicer v ugovorih o prerekanju terjatev tudi kritizirala izjavo upravitelja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je ta ugovor namenjen prerekanju prijavljene terjatve in je povsem neodvisen od prerekanja upravitelja in se njegove posledice ne navezujejo na prerekanje upravitelja. Tudi če bi upravitelj sam prerekal terjatve iz vseh razlogov, ki jih navaja tudi tožena stranka, je še vedno smiselno, da upnik tudi sam pre

Roki v stečajnem postopku so prekluzivni, kar pomeni, da stranka, ki svoje pravice ne uveljavi v predpisanih zakonskih rokih, te pravice izgubi. Cilj omejitve iz tretjega odstavka 63. člena v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 121. člena ZFPPIPP je v zasledovanju učinkovitosti stečajnega postopka in sodnega varstva upnikov. Tak cilj je po prepričanju pritožbenega sodišča vsebinsko povezan z varstvom upnikove človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, zlasti v njenem vidiku sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zato je tudi ustavno dopusten. Če je upnik prijavil svojo terjatev, se je upraviteljica o njej v okviru osnovnega seznama preizkušenih terjatev morala izreči. Poleg tega upraviteljica tudi nima možnosti, da bi prijavljeno terjatev kar izločila iz preizkusa, saj predstavlja prijava terjatve zahtevek upnika za plačilo njegove terjatve v stečajnem postopku. Upnik ne trdi, da je njegova terjatev prenehala na podlagi pobota, temveč prav nasprotno, da njegova terjatev še vedno obstoji (zato jo je tudi prijavil v tem postopku osebnega stečaja). Ker pa v stečajnem postopku ni mogoče odločati o obstoju ali neobstoju terjatve, temveč je temu namenjen pravd

Pravočasna prijava izločitvene pravice je po tretjem odstavku 300. člena ZFPPIPP ovira za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Glede določila tretjega odstavka 300. člena v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP pa je sodna praksa citirane določbe o prijavi izločitvene pravice in prenehanju le-te zavzela stališče, da je prijavo izločitvene pravice šteti za pravočasno, kar pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, če je prijavljena pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Pravočasna prijava izločitvene pravice v predmetnem stečajnem postopku terja tudi izvedbo postopka preizkusa le-te.

Prodajna pogodba, ki ima alternativno predvideno možnost plačila kupnine s pobotom, ni v nasprotju z zakonom. V pritožbi izrecno zatrjevani 264. člen ZFPPIPP takšnemu načinu poplačila ne nasprotuje, saj ne ureja prodaje stečajne mase in razdelitve kupnine. Mora pa sodišče predhodno izpeljati postopek razdelitve.

Pogoj za izdajo sklepa iz 304. člena ZFPPIPP je, da sta priznani terjatev in ločitvena pravica. Le tedaj se lahko dolžniku (upravitelju) naloži prednostno plačilo te terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice.

ZFPPIPP v prvem odstavku 289. člena določa le, da terjatve, ki so bile prijavljene v postopku prisilne poravnave, veljajo za prijavljene v stečajnem postopku, ne določa pa, da preizkušene terjatve v postopku prisilne poravnave veljajo za preizkušene tudi v stečajnem postopku in da se v stečajnem postopku ne preizkušajo znova. To pa pomeni, da je izjavljanje upravitelja o prijavljenih terjatvah v stečajnem postopku neodvisno od izjavljanja upravitelja v postopku prisilne poravnave. Ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev in dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je mogoče vložiti le iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 61. člena oziroma 1. točki prvega odstavka 66. člena ZFPPIPP, ne pa zaradi pomanjkljivih razlogov prerekanja izločitvene pravice po 7. točki četrtega odstavka 61. člena ZFPPIPP. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi osnovni seznam preizkušenih terjatev, popravek osnovnega seznama in dopolnjen seznam morali biti skladni s končnim seznamom preizkušenih terjatev, pritožničina terjatev pa dokončno priznana. V osnovnem seznamu preizkušenih terjatev je vsebovana le izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah (61. člen ZFPPIPP), z možn

V postopku stečaja je bila vtoževana terjatev priznana, kar ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP), je mogoče primerjati s pripoznavo tožbenega zahtevka v pravdi (prvi odstavek 316. člena ZPP).

V skladu z določbo 4. točke četrtega odstavka 61. člena ZFPPIPP mora v primeru, če vsebuje prijava terjatve upnika določen zahtevek, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna, tudi osnovni seznam preizkušenih terjatev za terjatev tega upnika vsebovati podatek, da upnik uveljavlja terjatev kot prednostno. V konkretnem primeru je upnik v prijavi navedel, da terjatev uveljavlja kot prednostno. Zato bi moralo sodišče ugovoru ugoditi, upravitelj pa bi moral v končnem seznamu preizkušenih terjatev to pomanjkljivost odpraviti tako, da bi v polje "prednostnih terjatev" vnesel podatek iz prijave o zahtevku upnika, da se terjatev ob razdelitvi plača kot prednostna. Upoštevaje posebna pravila o napotitvi na pravdo, kadar je prerekana ločitvena pravica, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje presoja navedbe upnika v prijavi ločitvene pravice, da je upnikova prednostna terjatev iz naslova prispevkov z zamudnimi obrestmi zavarovana z ločitveno pravico, na podlagi sklepa o davčni izvršbi na premičnine in rubežnega zapisnika.</p

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je bistvo solidarnega poroštva v upravičenju upnika, da sam izbira, ali bo izpolnitev (zapadle) obveznosti terjal od glavnega dolžnika ali od poroka. Gre torej za pravni položaj, ko je v razmerju do upnika položaj poroka izenačen s položajem glavnega dolžnika. Za obveznost izpolnitve upnikove terjatve zato odgovarja več solidarnih sodolžnikov. Položaj upnika glede prijave takšne terjatve v stečajnem postopku nad solidarnim sodolžnikom pa je urejen v tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP. Razvezni pogoj, kot je opredeljen v tretjem odstavku 296. člena ZFPPIPP, je treba razumeti kot okoliščino, ki se nanaša na obseg poplačila upnika v stečajnem postopku. Sam razvezni pogoj temelji na predpostavki, da je terjatev ob začetku stečaja obstajala, česar v konkretnem primeru (tudi v reviziji) tožeča stranka ni izpodbijala. Opredelitve razveznega pogoja pri prijavi terjatve na podlagi drugega odstavka 296. člena ZFPPIPP zato ni mogoče razlagati kot formalne predpostavke za popolnost prijave terjatve, ob pomanjkanju katere bi bil dopusten zaključek o neobstoju same prijavljene terjatve.

Nesmiselno je, da bi drugi toženec jamčil za obveznosti posojilodajalke le, če bi od pogodbe odstopila glavna dolžnica. Do odstopa glavne dolžnice od pogodbe bi namreč lahko prišlo, če posojilodajalka ne bi izpolnila svoje obveznosti - če ne bi izročila določenega zneska denarja glavni dolžnici (569. člen OZ). V tem primeru obveznost vračila posojila niti ne bi nastala in bi bilo tudi poroštvo brez smisla oziroma ne bi bilo nobene obveznosti glavne dolžnice, za katero bi poroki jamčili. Načelo koncentracije, ki velja v stečajnih postopkih, upnikom stečajnega dolžnika nalaga, da svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP).