300. člen ZFPPIPP

Ker je v danem primeru prijavljeno izločitveno pravico upnika B. B., ki ne temelji na izvršilnem naslovu, prerekal upnik A. A., mora v skladu z določbo tretjega odstavka 300. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZFPPIPP tožbo po prvem odstavku 310. člena ZFPPIPP vložiti B. B., kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje, ne glede na to, da je prijavljeno izločitveno pravico priznala upraviteljica.

Glede na to, da je upravitelj terjatev priznal in jo je prerekal drug upnik, ter da terjatev temelji na izvršilnem naslovu in se nanaša na plačilo prispevkov, je sodišče prve stopnje pravilno napotilo upnika, da mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve drugega upnika. Takšna odločitev je skladna z novim petim odstavkom 300. člena ZFPPIPP in drugim odstavkom 302. člena ZFPPIPP ter ni v nasprotju z določili 314. člena ZFPPIPP. Slednji sicer določa posebna pravila za terjatve iz naslova davkov in prispevkov, kljub temu pa je mogoče v pravdi uveljavljati trditve, ki bi jih bilo glede terjatve nasproti upniku mogoče uveljavljati v postopku individualne izvršbe, torej ugovor, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo v času, ko dolžnik tega ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, ali zaradi morebitnega zastaranja judikatne terjatve.

V interesu tožnice je, da bo odločitev o ugotovitvi lastninske pravice (na podlagi priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice) učinkovala tudi zoper drugega upnika, ki je njeno izločitveno pravico prerekal. Za to pa mora imeti ta možnost sodelovanja v postopku. S tem je izkazan tožničin pravni interes za ugotovitveno tožbo (tudi) zoper drugega upnika. Tega potrjuje tudi napotitveni sklep stečajnega sodišča. Čeprav je na podlagi tega sklepa tožnica že vložila eno tožbo, ki je bila zavržena, in kljub poteku roka za vložitev tožbe skladno z izrekom tega sklepa, napotitveni sklep ni izgubil veljave. Že sam ZFPPIPP namreč predvideva situacijo, ko upnik zamudi rok za tožbo, s katero uveljavlja prerekano izločitveno pravico v pravdi (četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 310. člena ZFPPIPP), pri čemer ne določa potrebe po izdaji novega napotitvenega sklepa in ne izključuje pasivne legitimacije drugega upnika (drugi odstavek 300. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZFPPIPP).

Prijava izločitvene pravice na skupnem premoženju pa glede na določbo petega odstavka 83. člena DZ ni nikoli prepozna, zato četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP v tem primeru ni uporabljiv. Izločitvena pravica pa je s prodajo premoženja prenehala. S tem pa je postal zahtevek tožnice materialnopravno neutemeljen (342. člen ZFPPIPP). Z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka, mora sodišče obravnavati podredni zahtevek, saj tedaj (glede na učinke litispendence) nastopijo pogoji za obravnavanje podrednega zahtevka, ki s tem postane primarni. Vendar pa tožnica za tovrstni tožbeni zahtevek na plačilo še ne izkazuje pravnega interesa. Slednjega bi pridobila šele s prerekanjem uveljavljene nadomestne terjatve in objavo sklepa o preizkusu terjatev, iz katerega bi izhajalo, da mora ugotovitev njenega obstoja uveljavljati s tožbo (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). S tem tožnici ni odvzeta pravica do pravnega varstva, le procesni pogoji za njeno obravnavanje še niso izpolnjeni. Nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, so nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, razen nalog,

Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ. Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.

ZFPPIPP v četrtem odstavku 300. člena določa, da če upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, v skladu s prvim do tretjim odstavkom tega člena, preneha njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika. Tožeča stranka je zato morala vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve tako proti stečajnemu dolžniku kot proti upniku, ki je terjatev prerekal, sicer bi tožila napačno stranko po materialnem pravu. Ker je glede na navedeno zakonsko določbo treba vložiti tožbo proti vsem, ki so prerekali terjatev, sicer ni mogoče doseči poplačila v stečajnem postopku, sta toženca nujna sospornika. Če namreč tožeča stranka ne vloži tožbe proti vsem, ki so prerekali terjatev, njegova prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in tako ne more v postopku osebnega stečaja doseči poplačila ob razdelitvi stečajne mase.

Za ničnost nekega pravnega posla ne zadošča nedopusten nagib ene od strank, če druga zanj ni vedela (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika) in je bil posel realiziran tako, kot je bil dogovorjen, ima pa dopusten predmet in podlago. Kreditna pogodba, h kateri je drugi tožnik pristopil kot solidarni dolžnik, in glede katere ni sporno, da ni bila fiktivna, je bila sklenjena že v letu 2010. Res je prvi tožnik navajal, da naj bi bila takrat že vložena tožba A. na razveljavitev posla z drugim tožnikom in na vračilo kupnine, vendar take navedbe ne zadoščajo za ugotovitev ničnosti pogodbe o solidarnem poroštvu, ki je bila sklenjena z banko. Običajno je, da h kreditni pogodbi za pravno osebo pristopijo kot solidarni dolžniku tudi njeni (dejanski) lastniki. Res je bilo zavarovanje sprva samo z menicami, vendar je drugi tožnik že na podlagi kreditne pogodbe postal solidarni dolžnik. Zato ni nič nenavadnega in gre za običajno prakso, da je banka v letu 2012 svojo terjatev dodatno zavarovala na način, da ji je drugi tožnik izročil zemljiško pismo za že prej ustanovljeni (in v zemljiški knjigi vpisan) zemljiški dolg. Ker kakšnih drugih navedb glede tega, da naj bi banka za očitan n

Zoper plačilni nalog iz 34. člena ZST-1 je dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Ustavno skladna razlaga te določbe dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožnik zasleduje s posamezno tožbo. Pri tožbi na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg tožnikovega pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad prvo toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase ter sorazmernega poplačila drugih prijavljenih in priznanih terjatev preostalih stečajnih upnikov. Zato vrednost ugotovitve terjatve ne more pomeniti realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora.

S sklepom o preizkusu terjatev v zvezi s končnim seznamom preizkušenih terjatev je bila tožnica napotena na pravdo, da v zakonsko določenem roku meseca dni po objavi sklepa o preizkusu terjatev vloži tožbo z zahtevkom za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve ter ločitvene pravice. Tožeča stranka bi lahko v tej pravdi tožbo spremenila tako, da bi, poleg obstoječega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe, uveljavljala še tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve in/oziroma zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, česar pa ni storila. Pri ugotavljanju, ali ima tožeča stranka pravno korist od vložene ugotovitvene tožbe, mora sodišče upoštevati dejansko in pravno stanje v času zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje.

Razlog za prekinitev predhodno začetega pravdnega postopka preneha bodisi z objavo sklepa o preizkusu terjatev, če je bila predmet tega preizkusa tudi upnikova (tožnikova) terjatev; bodisi s končanjem postopka osebnega stečaja, če upnik (tožnik) svoje terjatve v tem postopku ni prijavil.

Tožnica je v stečajnem postopku prijavila terjatev iz naslova nadomestila plače in odpravnine po začetku stečajnega postopka - v rokih in na način, kot to določa ZFPPIPP. S tem je izpolnila tudi bistven pogoj za pridobitev pravice iz ZJSRS, saj zakon drugih pogojev kot je pravilna in pravočasna prijava terjatve za upravičence v tožničinem položaju ne določa. Sodišče se je torej zmotno postavilo na stališče, da bi tožnica za pridobitev pravice po ZJSRS morala dodatno vložiti še tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Taka zahteva nima nobene podlage v zakonu, poleg tega bi bila v nasprotju z namenom ustanovitve Sklada.

Drugi odstavek 395. člena OZ izrecno določa, da lahko vsak solidarni dolžnik dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. Pojmu solidarne obveznosti ne nasprotuje, če so sodolžniki za obveznost zavezani z različnimi modalitetami, kamor izrecno spada tudi različen rok izpolnitve. Ta zakonska določba nedvomno ovrže trditev, da se mora dogovor o podaljšanju pogodbenega roka iz obeh aneksov neposredno uporabiti tudi za presojo roka izpolnitve tožeče stranke kot solidarnega dolžnika.

S tem, ko je upravitelj terjatvi priznal le kot pogojni, sicer ni prekoračil zahtevka, temveč ju je priznal le kot pogojni, s čimer je priznal manj, kot je bilo zahtevano, ne pa nekaj drugega. Glede na določila 67. člena ZFPPIPP torej nobena od teh terjatev ni priznana, temveč so vse prerekane, čeprav je prvo in tretjo terjatev upravitelj delno, drugo terjatev pa v celoti priznal. Če je tožeča stranka uveljavljala nižje zneske, kot bi jih glede na napotitveni sklep lahko, ali pa je uveljavljala nekaj manj, torej ugotovitev obstoja terjatev pod razveznim pogojem namesto kot nepogojne terjatve, je bila s tem še vedno v okviru napotitvenega sklepa in je njen pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan (181. člen ZPP). Poudariti velja, da je tožena stranka sicer v ugovorih o prerekanju terjatev tudi kritizirala izjavo upravitelja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je ta ugovor namenjen prerekanju prijavljene terjatve in je povsem neodvisen od prerekanja upravitelja in se njegove posledice ne navezujejo na prerekanje upravitelja. Tudi če bi upravitelj sam prerekal terjatve iz vseh razlogov, ki jih navaja tudi tožena stranka, je še vedno smiselno, da upnik tudi sam pre

Pravočasna prijava izločitvene pravice je po tretjem odstavku 300. člena ZFPPIPP ovira za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Glede določila tretjega odstavka 300. člena v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP pa je sodna praksa citirane določbe o prijavi izločitvene pravice in prenehanju le-te zavzela stališče, da je prijavo izločitvene pravice šteti za pravočasno, kar pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, če je prijavljena pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Pravočasna prijava izločitvene pravice v predmetnem stečajnem postopku terja tudi izvedbo postopka preizkusa le-te.

Nad tožničinim delodajalcem je bil 18. 9. 2017 začet stečajni postopek, zato ji je 29. 1. 2018 stečajna upraviteljica odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 104. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo 22. 2. 2018. Dne 30. 4. 2018 (vhodni žig) je Sklad prejel tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 18. člena ZJSRS je pogoj za pridobitev pravic, da je delavec svoje pravice prijavil v rokih in na način, določen v zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji za prijavljanje terjatev. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da obstoj tega pogoja ni sporen. Dne 11. 6. 2018 je bil izdan sklep o preizkusu terjatev. Sestavni del je bil končni seznam preizkušenih terjatev z dne 28. 5. 2018, v katerem sta bili prerekani tožničini terjatvi za izplačilo plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in odpravnine, tožnica pa napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila z izpodbijanima odločbama tožničina zahteva za priznanje pravic po ZJSRS utemeljeno zavrnjena, ker ni vložila tožbe na ugotovitev obsto

V drugem sporu je že bilo pravnomočno odločeno o obstoju terjatve tožeče stranke do glavnega dolžnika in ne do tožene stranke, ki je solidarni porok. Zato ne gre za že pravnomočno razsojeno stvar. To pa tožeče stranke ne odvezuje obveznosti, da svojo višino zahtevka ustrezno konkretizira. Zaradi različnih poznejših okoliščin, bi se lahko terjatev do glavnega dolžnika zmanjšala ali povečala. Kadar lizingodajalec odstopi od lizing pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, lahko bodoče nezapadle obroke uveljavlja le še kot odškodnino. Pri tem pa mora upoštevati, da je dobil predmet lizinga v last. Brez upoštevanja vrednosti predmeta lizinga, ki je ostal lizingodajalcu, je tožbeni zahtevek po višini nesklepčen.

Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP za primer, ko prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka tega člena ali če ji niso priloženi dokazi iz tretjega odstavka tega člena, določa, da se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana. Gre za sankcioniranje upnika, ki je z nepopolno prijavo povzročil situacijo, da se stečajni upravitelj o tej terjatvi, prav zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti, ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga tudi prerekal. Ta določba pomeni izjemo od splošne ureditve povračila stroškov v pravdnem postopku in jo je zato treba razlagati ozko. Uporabi se le v primerih, ko stečajni upravitelj prereka terjatev upnika zaradi prav zaradi nepopolne prijave in je presoja razlogov, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, tudi predmet postopka, v katerem se presoja zahtevek za njeno ugotovitev. Načelo uspeha, ki sicer velja v pravdi, je torej prebito izključno takrat, kadar stečajni upravitelj prereka terjatev upnika zaradi manjkajoče trditvene podlage ali manjkajočih dokazov.