100. člen ZPP

Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni izvršljiv, ker v njem ni navedena številka transakcijskega računa toženca.

V predmetnem postopku je imela toženka pooblaščenca, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek nadaljevalo brez prekinitve. Pooblaščenec je po smrti pooblastiteljice ostal pooblaščenec njenih dedičev, in sicer vse do morebitnega preklica pooblastila (prvi odstavek 100. člena ZPP). Da sta dediča pooblaščencu pooblastilo kadarkoli preklicala, niti nista zatrjevala. Dediča sta vstopila na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu (132. člen ZD). Od tega trenutka dalje ju je zastopal zapustničin pooblaščenec, s čimer jima je bilo omogočeno sodelovanje v postopku ter ustrezna seznanitev z njegovim potekom, vključno z vsemi opravljenimi procesnimi dejanji, ki so bila podlaga za odmero višine pravdnih stroškov.

Za sodišče je dovolj očitno, da tožnica uveljavlja moralno zadoščenje in povračilo za nepremoženjsko škodo zaradi posega njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP s pokojnim prvotnim tožnikom v zvezi s prvostopenjskim aktom policije z dne 30 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021 v smislu nadaljevanja sodnega postopka po umrlem prvotnem tožniku. Če bi na primer zavrnitev dovoljenja za prebivanja družinskemu članu, ki je državljan tretje države, in v celoti odvisen od pomoči in preživljanja državljanke EU, povzročila, da bi slednja bila prisiljena zapustiti ozemlje oziroma da ne bi mogla izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, bi takšna zavrnitev bivanja bila v nasprotju z določbo člena 20(1) in (2)(a) PDEU. Prvotnemu tožniku je bila izdana odločba o vrnitvi. Zato bi brez dvoma v njegovem primeru z izdajo odločbe o vrnitvi in nezmožnostjo odstranitve prišli v poštev varovalni ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115 Tudi v primeru, če vrnitev oziroma odstranitev ni možna, iz odstavka 79 sodbe v zadevi LF (Changu) izhaja, da je treba člene 1, 4 in

Sklep glasi na osebo, ki je med postopkom umrla. Umrla oseba pa nima sposobnosti biti pravdna stranka oziroma udeleženka postopka, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

Brezplačna pravna pomoč, ki je vezana na osebo, ki ji je dodeljena, je s smrtjo te osebe izčrpana. Z njo je prenehala upravičenost do BPP na podlagi navedene odločbe (prim. prvi in tretji odstavek 3. člena ZBPP). BPP tako s smrtjo prosilca ugasne, še vedno pa v veljavi ostane procesno pooblastilo. Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja ne preneha; pravdo naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastilo prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Ko je sklep o založitvi predujma izdan in ni bilo pogojev za prekinitev postopka zaradi smrti prvotnega tožnika (prim. 1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP in prvi odstavek 100. člena ZPP), obstaja možnost, da pooblaščenka ali odpove pooblastilo ob tem, da za opravljena pravna dejanja po prenehanju BPP ne bo plačana iz sredstev proračuna, in bodo posledično nastopile nove okoliščine/razlogi za prekinitev postopka, ali pa (pravočasno) predlaga ponovno podaljšanje roka za plačilo predujma. S tem bo zavarovana pravica dedičev pokojnega tožnika do izvedbe dokaza z izvedencem.

Verjeten obstoj tistih pritiklin (premičnin), mora dokazati tisti, ki se nanje sklicuje. Da bi bile prav sporne premičnine v času njene smrti v posesti zapustnice, pokojni dedič F. A. in pritožnici kot njegovi pravni naslednici niso izkazali. Sklicevanje pritožnic na njuno splošno večjo seznanjenost z dejanskim obsegom vrednosti zapuščine namreč samo po sebi prav tako ne dokazuje, da so bile ravno sporne premičnine tiste, ki so obstajale in bile v posesti zapustnice ob njeni smrti 38 let nazaj.

Z vidika sposobnosti biti stranka je pomembno, da se sodna odločba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče, in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni oziroma znani. Dediči so v ta individualni delovni spor vstopili na podlagi zakona, svojemu procesnemu nasledstvu se ne morejo upreti, zato nanje preidejo pravice umrlega tožnika, ne da bi za to bila potrebna posebna izjava. Zmotno je zavzemanje toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kdo so dediči po pokojnem tožniku. Ker je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tožečo stranko kot dediče po pokojnem tožniku, ni razloga za izdajo dopolnilnega sklepa skladno z določbo 325. člena v povezavi s 332. členom ZPP.

Toženec, ki ga v postopku zastopa pooblaščenec, je tekom postopka umrl. Ker pooblastilo za zastopanje v pravdi s smrtjo stranke ne preneha, se postopek kljub strankini smrti brez prekinitve nadaljuje z njenim pooblaščencem, ki zastopa dediče, dokler mu ti pooblastila ne prekličejo (100. člen ZPP). Pravdno pooblastilo torej s smrtjo pooblastitelja ne ugasne. Na mesto pooblastitelja stopijo dediči, ki so v tistem trenutku še neznani, vendar pooblaščenec že deluje zanje. Glede na to, da dediči pooblastila pooblaščencu niso preklicali, jih pooblaščenec po pokojnem tožencu zastopa od trenutka toženčeve smrti dalje. Dediči so namreč univerzalni pravni nasledniki in pokojnikova zapuščina preide na dediče v trenutku smrti.

Po drugem odstavku 156. člena ZJU je javni uslužbenec zaradi poslovnega razloga oziroma reorganizacije (spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest) lahko premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu. Če uradnika v organu ni mogoče premestiti na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, ima pod istimi pogoji pravico do premestitve na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda (četrti odstavek 158. člena ZJU). Toženka je zaradi ukinitve petih izpostav in posledično delovnega mesta pokojnega A. A. preverila možnost njegove premestitve v skladu s 158. členom ZJU. Ugotovila je, da zanj obstaja možnost premestitve na drugo delovno mesto, ki se opravlja v nazivu prvega nižjega kariernega razreda in za katerega je izpolnjeval vse pogoje. ZJU ne določa nobenih kriterijev za premestitve javnih uslužbencev. Toženka v primeru premestitve javnih uslužbencev ni dolžna uporabiti kriterijev, saj določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. Kljub temu se je toženka odločila za smiselno upo

Ker gre za deljivo obveznost, na aktivni strani pa sta dve tožeči stranki, 1. B. A. in 2. dediči po pok. A. A., se obveznost plačila pravdnih stroškov v skupni višini 11.085,08 EUR med obe tožeči stranki razdeli na dva enaka dela. Na prvo tožečo stranko B. A. torej odpade 1/2 od celotnega zneska, to je 5.542,54 EUR, in na dediče po pok. A. A. prav tako 5.542,54 EUR.

Prvo tožeča stranka je opravljeno pravno dejanje, ki ga je opravila po smrti upravičenke do BPP, opravila kot pooblaščenec dediča upravičenke, ki pa ni upravičenec do BPP po odločbi toženke Bpp 2384/2018 z dne 20. 9. 2018 ter zato tudi ne more biti plačan po navedeni odločbi za opravljeno pravno dejanje.

Dejstvo, da se je postopek osebnega stečaja nad prvim tožencem zaradi njegove smrti nadaljuje kot stečaj zapuščine, nima za posledico prenehanja učinkovanja pravnih dejanj, ki jih je v postopku osebnega stečaja opravil prvi toženec kot dolžnik preko svojega pooblaščenca (sicer v nasprotju s pravnimi dejanji stečajnega upravitelja), kot zmotno meni tožnica. Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja (prvega toženca) ne preneha in se pravda nadaljuje s pooblaščencem, ki je pooblaščenec dedičev stranke, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo. Podobno kot ima v postopku osebnega stečaja status stranke dolžnik, imajo v postopku stečaja zapuščine status stranke tudi dediči, razen če so se odpovedali dediščini. S smrtjo dolžnika se stečajni postopek ni končal, niti se v konkretnem primeru ni postopek stečaja zapuščine začel na novo, ampak se stečajni postopek zgolj nadaljuje. Postopek osebnega stečaja in postopek stečaja zapuščine se štejeta za celoto. Bistvena posledica nadaljevanja postopka osebnega stečaja s postopkom stečaja zapuščine je, da dediči kot nove stranke postopka v postopek vstopijo v zatečenem stanju postopka osebnega stečaja ob smrti zapustnika. Od te

Dopustno je, da sodišče o nekaterih procesnih vprašanjih odloči s sklepom, ki ga vnese v zapisnik naroka. Tudi v takem primeru mora sodišče sklep obrazložiti in zapisati pravni pouk. Izjema je dopustna, kadar stranke na zapisnik izrecno izjavijo, da se odpovedujejo obrazložitvi sklepa in/ali pritožbi zoper sklep. V sodni praksi je utrjeno stališče, da mora sodišče v primeru strankine smrti čimprej v postopek pritegniti pravne naslednike, tako da se lahko postopek nadaljuje z živo osebo. Pokojnik ne more biti stranka postopka. Taksna oprostitev je strogo osebna in se pravni naslednik tožnika na taksno oprostitev, ki je bila podeljena tožniku, ne more sklicevati.

Ker taksna obveznost za vloženo pritožbo ni nastala, toženec nima potrebnega pravnega interesa, da bi sodišče odločalo o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Toženčev predlog se nanaša na neobstoječo obveznost, zato je takšno vlogo sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

V primeru spora oziroma materialnopravnega razmerja, ki glede na svojo naravo s smrtjo stranke preneha in kot je to v konkretnem primeru, ko je toženec, kot dolžnik v spornem odškodninskem materialnopravnem razmerju, umrl, ker pa ni imel dedičev, je bila zapuščina kot zapuščina brez dedičev izročena v last Republiki Sloveniji, je s smrtjo prvotoženca prenehalo ne samo materialnopravno razmerje med tožnico in prvotožencem, ampak tudi procesno pooblastilo, ki ga je prvotoženec dal svojemu pooblaščencu odvetniku. Zato pa njegova priglasitev stroškov njegovega zastopanja stranke kot pravdnih stroškov umrlega toženca pomeni dejanje nepooblaščene osebe, ki pa ga glede na določbo tretjega odstavka 98. člena ZPP sodišče ne bi smelo upoštevati.

Tožnik je imel ves čas Bpp, in temu upravičenju se ni mogel učinkovito odpovedati (z učnikom za nazaj) z utemeljevanjem, da njegov pooblaščenec ni priglasil zahtevka za kritje potrebnih pravdnih stroškov (po opravljeni storitvi) pri službi Bpp, ker je bil prepričan, da mu je toženec po pravnomočni sodbi dolžan povrniti pravdne stroške. Ravnanja pooblaščenca, četudi sprejetega v dogovoru s stranko, ni mogoče obravnavati kot da brezplačna pravna pomoč za ta pravdni postopek nikoli ni bila odobrena. Tožnik niti ni seznanil organa za Bpp o odstopu, niti ni pojasnil utemeljenih razlogov za odstop. Nepriglasitev stroškov v postopku Bpp in posledično neizplačilo iz proračuna onemogoča le naložitev povračila odvetniških stroškov tožencu v korist proračuna. Država namreč ni z ničemer oškodovana. Pri tem pa se tožnikova plačilna obveznost ni spremenila. Če bi tožnikov pooblaščenec pri službi Bpp (pravočasno) priglasil stroške, ki mu bi bili priznani (in nato izplačani), bi jih bil toženec v okviru petega odstavka 17. člena ZOdv dolžan (namesto tožniku) povrniti v proračun v višini polovice zneska, ki bi pooblaščencu tožnika kot izvajalcu brezplačne pravne pomoči pripadali po odvetniški ta

Upnik ima v postopku pooblaščenca, ki upnika zastopa celoten čas teka izvršilnega postopka, od vložitve predloga za izvršbo dalje. Na podlagi navedenega navedbe upnikovega pooblaščenca, da ni vložil odgovora na ugovor, ker upnik ni sposoben sodelovanja v postopku, ter da se poraja dvom o upnikovi poslovni sposobnosti v času trajanja ugovornega postopka niso relevantne, saj je bilo pooblastilo za zastopanje v predmetnem izvršilnem postopku veljavno dano in morebitna kasnejša izgube poslovne sposobnosti na veljavnost samega pooblastila ni imela vpliva, upnikov pooblaščenec pa pooblastila prav tako ni odpovedal. Pojasniti gre, da se kot plačila ne štejejo samo plačila, ki jih je dolžnik plačal zakoniti zastopnici upnika, kot to smiselno navaja pritožba, ampak tudi plačila nadomestila preživnine, ki so bila upniku izplačana s strani Sklada. Sklad je namreč upniku priznal pravico do nadomestila preživnine, ki jo je upniku tudi redno izplačeval.

Nedopustna je razlaga dvoumnih, nerazumljivih ali nelogičnih izrekov s pomočjo razlogov sodbe, ki lahko vodi do različnih rezultatov, še toliko bolj v tem primeru, ko si pravdni stranki in intervenient vsak v svoj prid razlagajo odločitev oziroma obseg odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je ob prejšnjem odločanju o predlogih za revizijo in revizijah zavzelo stališče, da je bil ob prvem odločanju pritožbenega sodišča razveljavljen celoten zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato tožničinih izrednih pravnih sredstev zoper odločbo druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo. S spremembo dosedanjega stališča pa bi bil prav zaradi nedoslednosti (dvoumnosti) izreka odločbe pritožbenega sodišča tožnici sploh onemogočen preizkus zavrnilnega dela odločitve pred Vrhovnim sodiščem in s tem poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnici. Odškodnina za izgubljeni dohodek po določilu 5. točke 27. člena ZDoh-2 ne spada med odškodnine, ki bi bile oproščene plačila dohodnine. Tožnica bi sicer morala zahtevek postaviti v bruto znesku, zaradi dolgotrajnosti postopka in šele kasnejše

Pritožnik je dedič pokojnega tožnika. Gre za univerzalnega pravnega naslednika. Vendar pa to ne pomeni, da so nanj prešle prav vse sestavine zapustnikovega premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso bile prenosljive ali so bile vezane na osebo zapustnika, niso bile predmet dedovanja. Pokojni tožnik je v tem postopku uveljavljal pravico, ki ni podedljiva in na njegovega dediča ni prešla. Postopka zato z njim ni mogoče nadaljevati, saj do procesnega nasledstva ni prišlo.

Dejstvo, da poleg prevzemnika za preužitkarja skrbi še kdo drug (ki nima tovrstne pogodbene obveznosti), še ne omogoča avtomatičnega zaključka, da preužitkar svojih obveznosti ne izvršuje ustrezno. Če bi se izkazalo, da prevzemnik določene konkretne obveznosti ali naloge v zvezi s skrbjo za preužitkarja ni mogel opraviti, ker ga je nekdo »prehitel«, to še ne pomeni, da prevzemnik svojih obveznosti ni izvrševal. Še posebej, če se izkaže, da je bil tisti, ki je namesto prevzemnika opravil to obveznost, motiviran ne toliko s skrbjo za preužitkarja, temveč bolj z izidom pravde.