366.a člen ZPP

O predlogu za izločitev je odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih. Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega

Napačno zapisana številka, npr. računa ali parcelne številke nepremičnine, je tipična pisna pomota, ki jo sodišče sme in mora popraviti s popravnim sklepom. Dejstvo, da ta pomota nasprotni stranki ni očitna in takoj zaznavna, te presoje ne spremeni.

Za odločanje sodišča v postopku izdaje začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. To je tista stopnja materialne resnice, pri kateri so razlogi, ki govore v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju. Temu je tožnica v zvezi z izkazanostjo verjetnosti obstoja terjatve uspela zadostiti. Dejstvo, da kupnina prvi toženki še vedno ni bila poravnana pomeni, da pogodba v pretežnem delu ni bila realizirana oziroma ni bila realizirana kot prodajna. Zato je pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da je to (vsaj do trenutka presoje) rezultiralo v dejanskem zmanjšanju premoženja prve toženke. S tem, ko je prva toženka razpolagala s premoženjem, ne da bi se na drugi strani ekvivalentno povečalo njeno premoženje, se je znižala čista vrednost njenega premoženja. Prodajna pogodba je namreč dvostranski pravni posel, za katerega je značilna enakovrednost vzajemnih dajatev pogodbenih strank. Terjatev, ki jo je pridobila, ne predstavlja izpolnitve pogodbe s strani druge toženke, niti ekvivalenta izpolnitvi obveznosti prve toženke, ki je ostala brez nepremičnin, kot brez nasprotne izpolnitve. Zato ni mogoče trditi, da je posledica

Tožnik utemeljeno izpostavlja, da priloge toženke obsegajo zgolj 6 listov, odgovor na tožbo pa 2 lista, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je priznan strošek administrativnih in poštnih stroškov v višini 30,00 EUR previsok. Ker gre za stransko terjatev in sorazmerno majhen znesek, je na mestu uporaba ocene po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče tako glede na število poslanih vlog in listin ter potrebno poštnino ocenjuje, da so toženki nastali administrativni in poštni stroški v višini 5,00 EUR.

Za odvetniške storitve, ki so bile opravljene pred spremembo OT dne 4. 6. 2022, ki je zvišala zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve na 9000 točk, je treba upoštevati kot odmerno osnovo za storitev tedaj veljavno zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve v gospodarskih sporih 3000 točk, za pozneje opravljene odvetniške storitve pa v konkretnem primeru izhodiščno osnovo glede na vrednost spornega predmeta (7400 točk), saj ta ni presegala novo določene zgornje meje (9000 točk). ZOdv v 20. členu določa, da se plačila in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. V konkretnem primeru pa je z odvetniško tarifo drugače določeno, in sicer z drugim odstavkom 12. člena OT, skladno s katerim je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil. Če sta upravičenca do povračila (pritožbenih) stroškov sospornika, tega 161. člen ZPP ne ureja. V teh primerih je treba uporabiti določbe OZ glede obveznosti z več upniki pri deljivi denarni terjatvi. Po OZ se solidarnost na upniški strani ne domneva (406. člen OZ).

Način ugotavljanja materialnega položaja predlagatelja taksne oprostitve je predpisan v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Po 6. točki prvega odstavka 17. člena ZUPJS se v premoženje taksnega zavezanca štejejo tudi denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena ZUPJS, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika.

Ker je do umika pritožbe prišlo, preden je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 334. člena Zakona o pravdnem postopku, ki ga je treba uporabiti v zvezi z 22.a členom Zakona o preprečevanju nasilja v družini in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, vzelo umik pritožbe na znanje in o tem izdalo ugotovitveni sklep.

Sodišče je v zadevi postopalo zakonito, in sicer skladno z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP. Ta določa, da mora povrnitev stroškov stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških ter da lahko sodišče v sodbi, s katero se konča postopek odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

Utemeljeno pa tožniki izpodbijajo priznanje nagrade za pisno dopolnitev mnenja. Drugi odstavek 40. člena Pravilnika določa, da ima izvedenec oziroma strokovna organizacija pravico do nagrade za podano dopolnilno izvedensko mnenje, v kolikor odgovarja na dodatna vprašanja, ki jih sodišče v predmetnem postopku še ni terjalo.

Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbo tožnika tudi glede uveljavljane zmotne določitve vrednosti spornega predmeta, čeprav je zoper odločitev o ugotovitvi prave vrednosti iz prvega odstavka 31. člena ZST-1 dopustna posebna pritožba samo, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (drugi odstavek 31. člena ZST-1). Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da je ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 34. a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru zoper plačilni nalog navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke kršitve določb ZST-1 glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34. a členu ZST-1.

Tožnica je pri nakazilu predujma sicer res napisala sklic za drugo pravdno zadevo, vendar to ne more iti na njeno škodo. Pri plačilu je namreč napisala sklic, ki ga je sodišče prve stopnje (napačno) napisalo v sklepu.

Namen instituta upravitelja zapuščine je, da to nalogo opravlja oseba, ki uživa zaupanje ostalih dedičev, je nepristranska in vredna zaupanja in ki bo sposobna nepristransko zastopati interese vseh dedičev.

Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).

V petem odstavku 18. člena ZST-1 je določeno, da če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela. To določilo pride v poštev v primeru, ko je že ob nastanku taksne obveznosti brez dvoma ugotovljeno, da bo s pravnim sredstvom odločitev izpodbijana le delno.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je bilo v postopku II N 161/2020 s sklepom z dne 26. 7. 2021 s stopnjo verjetnosti že pravnomočno ugotovljeno, da nasprotni udeleženec 1. 4. 2021 ni izvajal fizičnega nasilja nad mladoletnim A. A. (in ponovno s sklepom z dne 22. 12. 2021, pravnomočen 12. 1. 2022). Z istim sklepom pa je bilo pravnomočno ugotovljeno še, da je odnos med staršema (udeležencema tega postopka) izjemno konflikten, izvor konfliktnosti tega odnosa pa bolj gravitira k predlagateljici kot k nasprotnemu udeležencu, kar vse je dalo sodišču prve stopnje podlago za pravilen sklep, da do umika predloga v predmetni zadevi ni prišlo zaradi spremembe okoliščin na strani nasprotnega udeleženca, torej iz razloga, ker je nasprotni udeleženec po vložitvi predloga v predmetni zadevi z nasiljem prenehal oziroma ker ne obstaja več nevarnost nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico, takšnih okoliščin umika pa predlagateljica tudi ni zatrjevala.

Zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrženju zahteve za izločitev vrhovnega sodnika pritožba ni dovoljena.

Dejstvo, da je sodišče prve stopnje vloge toženke, ki jih je vložila po izteku prekluzivnega trimesečnega roka iz prvega odstavka 393. člena ZPP, štelo za prepozne, ne pomeni, da je bila tudi vloga tožnika, vložena po tem roku, prepozna. S to vlogo je tožnik odgovoril na navedbe toženke v njenih predhodnih vlogah in opozoril na toženkino nedopustno in prepozno širjenje razlogov za razveljavitev sodne poravnave. Vloga in tudi strošek za to vlogo sta bila torej potrebna. Napačna navedba opravilne številke zadeve ni bistvenega pomena za presojo popolnosti pritožbe.

Ker tožnik v vlogi z dne 11. 6. 2019, ki po vsebini predstavlja ugovor zoper plačilni nalog, ni navedel razlogov, iz katerih je izdani plačilni nalog dopustno izpodbijati (34a. člen ZST-1), je sodišče prve stopnje njegovo vlogo pravilno zavrnilo. Ker dopis sodišča stranki z dne 12. 6. 2019 (s katerim je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo, da v roku 8 dni pojasni, ali naj njegovo vlogo z dne 30. 1. 2019 obravnava kot tožbo zaradi plačila odškodnine ali ne) ne predstavlja odločbe, zoper katero je dovoljena pritožba, je odločitev o zavrženju vloge tožnika z dne 4. 7. 2019 pravilna.

Sodišče prve stopnje je prepozno pritožbo pravilno zavrglo. Dejstvo, da si pritožnik ni uspel zagotoviti pravne pomoči, ni razlog, s katerim bi lahko dosegel drugačno odločitev.

Ker drugi tožnik, ki ga je sodišče moralo zaslišati v dokaznem postopku, sicer razume slovenski jezik, a ga ne govori, je bilo tolmačenje vsekakor potrebno. Sodnik vodi glavno obravnavo, ni pa dolžan in niti ne sme sam prevajati, četudi morda obvlada tuj jezik, ki ga v postopku uporablja stranka ali drug udeleženec. Tožniki se ne morejo uspešno upirati odmeri izvedenine s sklicevanjem na izvedenčevo pristranskost, saj bi lahko zahtevali izločitev izvedenca.