70. člen ZFPPIPP

Zmotno je pritožbeno stališče, da je Končni seznam preizkušenih terjatev sestavni del izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odmerjeno nadomestilo za preizkus terjatev. To ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Končni seznam preizkušenih terjatev je na podlagi tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sestavni del izreka sklepa o preizkusu terjatev in je zato tudi objavljen hkrati z njim.

V okviru stečajnega postopka se sodišče ne opredeljuje glede tega, ali je upravitelj prijavljeno izločitveno pravico prerekal utemeljeno ali ne. Ugotavljanju, ali prerekana izločitvena pravica obstoji ali ne, je namreč namenjen poseben pravdni postopek. Stečajno sodišče mora izjavo upravitelja upoštevati in odločiti (le) o tem, koga se napoti na uveljavitev obstoja ali neobstoja prerekane izločitvene pravice. To pomeni, da v pritožbi zoper sklep o preizkusu terjatev ni mogoče izpodbijati upraviteljevih razlogov, zaradi katerih je izločitveno pravico prerekal.

Končni seznam preizkušenih terjatev, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, se ne sklada z obvestilom sodišča, saj upravitelj odločitve sodišča prve stopnje glede tega, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekanih ločitvenih pravic, ni upošteval.

Nadomestilo za preizkus terjatev je odvisno od števila pravočasno prijavljenih terjatev (2. točka četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP), upnica pa ugotovitve sodišča prve stopnje o številu preizkušenih pravočasno prijavljenih terjatev s pritožbo ne izpodbija. Nagrada se izplača kot strošek postopka v breme stečajne mase po pravnomočnosti sklepa o odmeri (osmi odstavek 104. člena in 353. člen ZFPPIPP).

Če upravitelj proda premoženje, ki je predmet prepozno prijavljene izločitvene pravice, izločitveni upnik res izgubi izločitveno pravico, lahko pa zahteva, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). Vendar pa je v danem primeru sporno, ali so nepremičnine, ki so predmet izločitvenih pravic RS, prodane, glede na to, da je upravitelj odstopil od sklenjene prodajne pogodbe. Z vprašanjem, ali je bil ta odstop utemeljen, pravilen in pravno učinkovit, pa se bo ukvarjalo pravdno sodišče, v kolikor bo RS vložila tožbo po prvem odstavku 310. člena ZFPPIPP.

Čeprav odpadejo vse odločitve sodišča, pa zakon takšne izjeme, ko sodišče dodatni osnovni seznam preizkušenih terjatev šteje kot končni dodatni seznam preizkušenih terjatev, ne dopušča. Način postopanja prvostopenjskega sodišča, da šteje osnovni seznam za končni seznam, objava osnovnega seznama preizkušenih terjatev pa tako postane objava končnega seznama preizkušenih terjatev, predstavlja kršitev postopkovnih določb ZFPPIPP, in sicer 69. člena, 70. člena in 6. točke prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP.

Pravočasna prijava izločitvene pravice je po tretjem odstavku 300. člena ZFPPIPP ovira za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Glede določila tretjega odstavka 300. člena v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP pa je sodna praksa citirane določbe o prijavi izločitvene pravice in prenehanju le-te zavzela stališče, da je prijavo izločitvene pravice šteti za pravočasno, kar pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, če je prijavljena pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Pravočasna prijava izločitvene pravice v predmetnem stečajnem postopku terja tudi izvedbo postopka preizkusa le-te.

Prav ima pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo v skladu z 69. členom in 70. členom ZFPPIPP pozvati upravitelja, da predloži tudi končni drugi dodatni seznam preizkušenih terjatev in ga v skladu s 6. točko prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP objaviti na spletnih straneh AJPES-a. Način postopanja prvostopenjskega sodišča, da šteje osnovni seznam za končni seznam, objava osnovnega seznama preizkušenih terjatev pa tako postane objava končnega seznama preizkušenih terjatev, predstavlja po oceni pritožbenega sodišča kršitev postopkovnih določb ZFPPIPP, in sicer 69. člena, 70. člena in 6. točke prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP. Vendar gre za relativno kršitev postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Navedeni postopek prvostopenjskega sodišča sicer vpliva na preglednost elektronskega spisa, vendar ne do te mere, da sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. Čeprav ni videti razumnega razloga za odstop prvostopenjskega sodišča od določb 69. člena, 70. člena in 6. točke prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP, je pri odločitvi pritožbenega sodišča prevagala ocena, da se iz izreka in obrazl

Da bi sodišče prve stopnje lahko ohranilo v veljavi ločitveni pravici, pridobljeni v tem postopku, bi iz končnega seznama preizkušenih terjatev (ki je sestavni del izreka sklepu o preizkusu terjatev) morali izhajati tudi omenjeni ločitveni pravici upnika. Teh pa končni seznam ne vsebuje. Če je upnik menil, da je ločitveni pravici pravilno prijavil in bi mu morali biti priznani, bi moral to priznanje doseči v okviru stečajnega postopka, z uvrstitvijo teh ločitvenih pravic na osnovni seznam preizkušenih terjatev, zoper katerega je imel na voljo pravno sredstvo - ugovor zoper osnovni seznam preizkušanih terjatev.

Sodišče prve stopnje je nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo končnemu seznamu z dne 23. 1. 2020, ki je del izpodbijanega sklepa in v katerem je bilo navedeno, da če reviziji ne bo ugodeno, je terjatev priznana, sicer je prerekana. O reviziji je bilo v času sestave končnega seznama z dne 23. 1. 2020, kot tudi v času izdaje izpodbijanega sklepa z dne 27. 1. 2020, že odločeno.

Pritožnik je pogojno terjatev prijavil skladno s tretjim odstavkom 59. člena ZFPPIPP. Tudi takšna prijava terjatve je predmet preizkusa.

Jezikovna razlaga ZFPPIPP pokaže, da števila prijavljenih terjatev ne gre enačiti s številom vlog, v katerih upnik terjatve prijavlja, niti s skupnim zneskom (seštevkom) prijavljenih terjatev, ki bi ga bilo obravnavati kot eno terjatev, če imajo prijavljene terjatve različno pravno in dejansko podlago. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dve terjatvi sicer istega upnika na različni pravni podlagi, ki ju je upravitelj moral preizkusiti.

O tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve, odloči sodišče s sklepom o preizkusu terjatev. Sodišče o tem obvesti upravitelja, ki mora odločitev sodišča vnesti v končni seznam preizkušenih terjatev. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da izpodbijanega sklepa ni treba razveljaviti in vrniti zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, pač pa je pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu sklep spremenilo. Določitev roka za vložitev tožbe od objave sklepa višjega sodišča, s katerim je odločilo o pritožbi, temelji na določbi 314.a člena ZFPPIPP.

Šele z dnem objave sklepa o preizkusu terjatev se lahko prekinjeni pravdni postopek nadaljuje.

Po določbi 69. člena ZFPPIPP (ki ureja sklep o preizkusu terjatev) sodišče s sklepom o preizkusu terjatev med drugim odloči tudi o tem, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane (2. točka drugega odstavka), in v stečajnem postopku tudi o tem, kdo mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve (4. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP).

V obravnavanem primeru se izkaže kot premisleka vredno stališče pritožnikov in teorije, da bi bila tudi v primeru, ko fizična oseba lastniško in vodstveno obvladuje več podjetij, analogna uporaba pravil koncernskega prava nujna za zagotovitev načela pravne enakosti. Ne glede na to, da insolvenčno pravo prepovedi zlorabe pravic ne ureja, ni dvoma, da ta prepoved velja tudi v insolvenčnem pravu. Prav zaradi tesnih (kapitalskih in osebnih vodstvenih) povezav med dolžnikom in upnikom F d. o. o., se ravnanje tako dolžnika kot tudi upnika F d. o. o. v obravnavanem primeru izkaže kot ravnanje z namenom, da s spretnim manevriranjem in ob sodelovanju še nekaterih drugih upnikov porokov, dosežeta potrditev prisilne poravnave nad dolžnikom na nedopusten način. Pri tem ne gre le za dejstvo, da je bila prisilna poravnava lahko izglasovana le tako, da so zanjo glasovali tudi z dolžnikom tesno povezani upniki. Gre predvsem za to, da ti upniki iz naslova terjatev, ki naj bi jih do dolžnika imeli na podlagi danega poroštva, niso plačali še ničesar, pa so kljub temu po izjavi upraviteljice, da so njihove terjatve pogojne, poskusili doseči, da se njihove terjatve v končnem seznamu prei

Inštitut upnikovega ugovora zaradi kršitve pravice do enakega obravnavanja upnikov se lahko pojmovno uporabi le tedaj, ko upravitelj, drug upnik ali upniški odbor posega v njegovo pravico do enakega obravnavanja (prvi odstavek 128.a člena ZFPPIPP). Tudi pod predpostavko, da bi prišlo do takšne kršitve, bi moral upnik najprej v postopku z rednimi pravnimi sredstvi zase doseči pravno korist. Sicer bi lahko prišlo do obida pravnih sredstev. Upnik bi, čeprav ni izčrpal rednega pravnega sredstva, poizkušal zase doseči tisti položaj v postopku, do katerega bi imel možnost priti v pritožbenem postopku.

Končni seznam preizkušenih terjatev je glede prerekanja terjatev pomanjkljiv, vsebinsko pa tudi sam sabo v nasprotju glede navedb o upnikovih priznanih terjatvah in delno prerekanih terjatvah in o tem kdo mora vložiti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja upnikove prerekane terjatve, zato ga ni mogoče preizkusiti.

V kolikor ni pogojev za uveljavljanje odpusta obveznosti dolžnika, je nujna predpostavka za vodenje postopka osebnega stečaja obstoj premoženja stečajnega dolžnika, ki bo omogočala (vsaj delno) poplačilo upnikov. Na obstoj te dejanske predpostavke mora sodišče paziti skozi celoten postopek. V kolikor se neobstoj te dejanske predpostavke ugotovi tekom stečajnega postopka, še preden je zaključena faza preizkušanja terjatev, mora sodišče stečajni postopek zgolj ustaviti, ne da bi hkrati odločalo tudi o obsegu obveznosti dolžnika do upnikov.

Kadar je prerekana ločitvena pravica, je odločitev o tem, kdo mora v drugem postopku začeti postopek v zvezi s prerekanimi ločitvenimi pravicami, odvisna le od tega, ali gre za ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova. V takem primeru se na pravdo ne napoti upnik, ki je prijavil tako ločitveno pravico, pač pa tisti, ki jo je prerekal. V vseh ostalih primerih pa se napoti upnika, ki je prijavil ločitveno pravico, ne glede na to, ali sama terjatev temelji na izvršilnem naslovu.