63. člen ZFPPIPP

Zmotno je pritožbeno stališče, da je Končni seznam preizkušenih terjatev sestavni del izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odmerjeno nadomestilo za preizkus terjatev. To ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Končni seznam preizkušenih terjatev je na podlagi tretjega odstavka 69. člena ZFPPIPP sestavni del izreka sklepa o preizkusu terjatev in je zato tudi objavljen hkrati z njim.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je javna dražba z zviševanjem izklicne cene najprimernejši način prodaje glede na vrsto premoženja, ki je predmet prodaje. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sledilo predlogu upraviteljice, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja so med seboj enakovredni. Kateri način bo upravitelj predlagal, je odvisno od njegove ocene glede na splošne in specifične dejanske okoliščine posameznega primera. Pritožnica ne more uspeti zgolj z očitkom, da nasprotuje določeni izklicni ceni. Gre za oceno možne cene, ki bo plačana. Zato je ocenjena vrednost izhodišče v postopku prodaje. Cena, za katero je v resnici (v konkretnih okoliščinah) mogoče prodati premoženje, pa se izoblikuje na podlagi konkretnih ponudb, ki jih zainteresirani kupci dajejo na javni dražbi. Izklicna cena, ki jo določi sodišče, predstavlja le znesek, pri katerem se draženje začne, ne pa tudi končne dosežene cene. V postopku osebnega stečaja sodišče s sklepom o prodaji lahko naloži dolžniku zgolj izpraznitev in izročitev stanovanja ali družinske stanovanjske hiše

Upnik, ki prijave ni podal tako, kot je treba, terjatve sicer ne bo izgubil, vendar je po nepotrebnem povzročil pravdo, da se ugotovi, da je resnični imetnik terjatve. Zato glede povrnitve stroškov ne more veljati pravilo, da je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, kdor v pravdi zmaga, temveč načelo krivde, katerega poseben izraz je določba četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. V tej zadevi pa ta določba ne pride v poštev ne po njenem zapisu (po citiranem četrtem odstavku pravdni stroški bremenijo upnika v postopku za ugotovitev njegove terjatve) ne po njenem smislu. Na to pravdo je bil napoten stečajni upravitelj, ker toženkina terjatev temelji na izvršilnem naslovu. Če iz toženkine prijave terjatve ne bi bilo spoznatno, kaj konkretno hoče, zakaj in zakaj ravno toliko, ne bi imelo nobenega smisla stečajnega upravitelja napotiti, da iztoži, da ne obstaja terjatev, za katero se po definiciji (tj. zaradi pomanjkljive prijave, gl. zg.) dobro ne ve, kaj sploh je. Če bi šlo res za slednjo situacijo, bi bila na pravdo napotena toženka, in če bi v njej zmagala, bi vseeno morala pokriti tožnikove pravdne stroške.

Ker se končni seznam preizkušenih terjatev razlikuje od osnovnega seznama, kljub temu, da ni bil vložen noben ugovor, je potrebno upniku priznati pravico do pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. Izjava upravitelja o tem, ali prijavljeno terjatev priznava ali prereka, mora biti določna ali nepogojna. Če je izjava o priznanju terjatve pogojna, to pomeni prerekanje terjatve.

Ker se končni seznam preizkušenih terjatev razlikuje od osnovnega seznama, kljub temu, da ni bil vložen noben ugovor, je potrebno upniku priznati pravico do pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. Izjava upravitelja o tem, ali prijavljeno terjatev priznava ali prereka, mora biti določna in nepogojna. Če je izjava o priznanju terjatve pogojna, to pomeni prerekanje terjatve.

Odločitev o tem, katere terjatve bo prijavil v stečajnem postopku, je v dispoziciji upnika, ki terjatev prijavi. Naloga upravitelja je zgolj v izjasnitvi ali tako prijavljeno terjatev posameznega upnika priznava ali prereka. Izjava upravitelja o prijavljeni terjatvi je lahko samo nepogojna. Upravitelj v izjavi o priznanju oziroma prerekanju terjatve ne more spreminjati narave prijavljene terjatve.

Vsebina odločitve glede pravne posledice priznane izločitvene pravice je odvisna od vrste premoženja, ki je predmet izločitvene pravice ter pravnega temelja za njeno pridobitev. 309. člen ZFPPIPP sodišču nalaga, da s sklepom o preizkusu terjatev ugotovi, da je izločitvena upnica (so)lastnica te nepremičnine, saj je izvirno pridobila solastninsko pravico na navedeni nepremičnini. Ker izločitvena pravica ni bila prerekana, je kot nepotrebna odpadla odločitev sodišča prve stopnje (s tem pa tudi obrazložitev te odločitve), kdo bi moral v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane izločitvene pravice. Enako velja tudi glede odločitve o ugovorih in o verjetno izkazanih terjatvah. V primeru, če je izločitvena pravica priznana, sledi v sklepu o preizkusu terjatev, glede na vrsto prijavljene in priznane izločitvene pravice, še ustrezna odločitev o pravni posledici iz 309. člena ZFPPIPP. Iz rednega poročila upravitelja izhaja, da je v obdobju poročanja potekal postopek vnovčevanja premoženja stečajnega dolžnika, ki je predmet izločitvene pravice, vendar pa do poteka roka za oddajo ponudb na naslov upravitelja ni prišla nobena pon

Za povezane družbe se med drugim štejejo tudi pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako, da ima ena družba v drugi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z večinskih deležem (527. člena ZGD-1)). Če večina deležev samostojne družbe pripada drugi družbi ali če drugi družbi pripada večina glasovalnih pravic (večinski delež), se ta družba šteje za družbo v večinski lasti, druga družba pa je družba z večinskim deležem (prvi odstavek 528. člena ZGD-1). Glede na zakonske določbe na to ne vpliva možnost vplivanja na poslovodenje družbe. V skladu s 63. členom ZFPPIPP ima vsak upnik, ki ima za to procesno legitimacijo, določeno v 57. členu ZFPPIPP, pravico vložiti ugovor o prerekanju terjatev. Pri tem ni pomembno, ali ima sicer v postopku prisilne poravnave tudi glasovalno pravico.

Ali je terjatev prednostna ali navadna, tako ali tako ni predmet izjave upravitelja v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev (primerjaj četrti odstavek 61. člena ZFPPIPP), temveč se to lahko preizkuša šele ob delitvi razdelitvene mase, ko se tudi ugotavlja vrstni red plačila nezavarovanih terjatev. V sklepu o preizkusu terjatev stečajno sodišče o obstoju terjatev ne odloča, odloči le, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane (2. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP).

Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki ne vloži ustrezne tožbe oziroma ne nadaljuje prekinjenega pravdnega postopka, hkrati pa te terjatve in ločitvene pravice ne prereka nihče od upnikov, kot tudi ne insolventni dolžnik sam, je torej materialna procesna dispozicija strank. Zagotavlja, da je o terjatvi, zavarovani z ločitveno pravico, odločeno z učinkom pravnomočnosti brez predhodnega vsebinskega obravnavanja.

Postopek preizkusa izločitvenih pravic ureja 303. člen ZFPPIPP. Za preizkus izločitvenih pravic se smiselno uporabljajo 61. do 63. člen, 65. do 67. člen, prvi do četrti odstavek 69. člena in 70. do 72. člen ZFPPIPP (prvi odstavek 303. člena ZFPPIPP). Pri smiselni uporabi določb iz prvega odstavka 303. člena ZFPPIPP se namesto pojma "terjatev" uporablja pojem "izločitvena pravica" (drugi odstavek 303. člena ZFPPIP). Ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, ki ga vloži upnik, ki je to terjatev prijavil, je namenjen zgolj odpravi morebitnih napak glede upoštevanja prijavljenih terjatev v osnovnem seznamu, ne pa tudi preizkusu razlogov prerekanja. Izločitvena upnica bi lahko ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev uspešno vložila le v primeru, če upraviteljica njenega utemeljenega ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ne bi upoštevala v popravku osnovnega seznama preizkušenih terjatev (smiselno 1. točka prvega odstavka 66. člena ZFPPPIPP). Ker izločitvena upnica takih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba izdelati popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev, niti ni navajala, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepo

Pritožnica ni v tem stečajnem postopku prijavila nobene svoje terjatve, prav tako pa tudi ne ločitvene ali izločitvene pravice. Pritožnica zato ni upnica v predmetnem stečajnem postopku. Ker ZFPPIPP ne določa, da bi imele tudi druge osebe, ki niso stranke postopka, pravico vložiti pritožbo proti sklepu o preizkusu terjatev iz 69. člena ZFPPIPP, pritožnica ni procesno legitimirana za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep.

V pritožbi pritožnica oporeka ugotovitvi izpodbijanega sklepa, temelječi na trditvi upravitelja, da je poslovno razmerje, iz katerega uveljavlja upnik B. d. o. o. svoje terjatve, izkazano s poslovnimi listinami. Zatrjuje, da gre za fiktivne fakture upnika. Navedene pritožničine trditve bi terjale obsežen dokazni postopek za ugotovitev dejanskega stanja, ki pa se mu je pritožnica izognila s tem, ko v fazi preizkusa terjatev ni vložila ugovora o prerekanju terjatve upniku B. d. o. o. po določbi 63. člena ZFPPIPP. S tem bi dosegla, da bi bila v postopku zaradi ugotovitve obstoja upnikove terjatve tudi sama udeležena kot stranka tega postopka. Dokaznemu postopku glede obstoja oziroma neobstoja upnikove terjatve pa postopek v zvezi s soglasjem sodišča k sklenjeni sodni poravnavi po 322. členu ZFPPIPP ni namenjen. Ko sodišče presoja pogoje za izdajo soglasja k sklenitvi sodne poravnave, presoja le, ali je sklenjena sodna poravnava v korist upnikov oziroma stečajne mase.

Ugovora, ki jih je sodišče prve stopnje zavrglo, sta bila ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, ki sta jih upnika vložila zato, ker dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev sploh ni vseboval njunih ugovorov, ki sta jih vložila zoper osnovni seznam - saj je upravitelj skladno z navodili sodišča smatral, da sta jih vložila subjekta brez ustrezne procesne legitimacije. Vendar o njunih ugovorih ni bilo odločeno ne procesno (da bi jih sodišče zavrglo) ne vsebinsko (da bi jih upravitelj vključil v seznam). Zato je sodišče prve stopnje ugovora pritožnikov proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev nepravilno zavrglo, saj imata kot vložnika ugovora o prerekanju terjatev (o katerih še ni bilo odločeno) pravico do ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev. Namen ugovora proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev je namreč prav saniranje morebitnih napak glede upoštevanja ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali ugovora o prerekanju terjatev.

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Sodišče s sklepom o preizkusu terjatev zgolj ugotovi, katere terjatve so priznane ali prerekane, ne opravi pa preizkusa utemeljenosti razlogov prerekanja. Ker se sodišče v stečajnem postopku ne more spuščati v presojo utemeljenosti razlogov prerekanja, terjatve, pa čeprav je bila ta morda neutemeljeno prerekana, iz tega razloga ne more šteti kot priznane.

Zakasnitev pri objavi končnega seznama preizkušenih terjatev na siceršnjo pravilnost sklepa o preizkusu ne more vplivati. To bi bilo lahko pravno relevantno le glede ugotavljanja začetka teka pritožbenega roka, kar pa v obravnavani zadevi ni problematično. Po stališču višjega sodišča ob pravilni uporabi zakonskih določil sme ugovarjati tudi drug upnik, če uveljavlja, da ta seznam ne vsebuje pravilne navedbe o tem, da je bil sploh vložen ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev ali kdo je tak ugovor vložil. Iz razlogov, ki jih upnica RS navaja, ugovora ni mogoče vložiti. Utemeljenost nadomestne terjatve upnice RS se bo lahko presojala le v pravdnem postopku, če bo le-ta tožbo pravočasno vložila (ali pa predlagala nadaljevanje postopka, če ta že teče proti vsem, ki so terjatev prerekali). Za ugovor o prerekanju terjatve ima pravni interes vsak upnik, ki participira pri razdelitvi splošne stečajne mase, ki se zmanjša zaradi poplačila nadomestne terjatve iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP. Višje sodišče opozarja, da je poleg teh dveh upnikov terjatev prerekala tudi upraviteljica. Čeprav je sama terjatev navedla pod naslovom Priznana terjatev, p

Ne gre spregledati, da je prekinitev stečajnega postopka prej izjema kot pravilo, saj je v stečajnem postopku poudarjeno načelo hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Morebitna izjemna prekinitev v stečajnem postopku terja zato še toliko bolj temeljito predhodno prognozo trajanja in kompleksnosti tako matičnega kot stečajnega postopka, predvsem upoštevaje fazo stečajnega postopka, v kateri odredi sodišče prekinitev postopka, ter procesna pravila ZFPPIPP, ki tako fazo urejajo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi sicer po njegovi presoji pogoji za prekinitev postopka v tej fazi postopka (preizkus terjatev oziroma izločitvenih pravic), upoštevajoč celoten skup pravil o preizkusu terjatev in izločitvenih pravic, v obravnavanem primeru niso podani in mora zato sodišče prve stopnje v tem postopku o relevantnih vprašanjih v okviru sklepa o preizkusu odločiti samo. Pritožnica ima prav, da je postopek insolventnosti v prvi vrsti namenjen varovanju pravic upnika napram insolventnemu dolžniku, postopek pa mora sodišče izvesti brez posega v njihovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Pritožnica v tem stečajnem postopku ni upnica, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala imeti v postopku preizkusa terjatev in ločitvenih pravic enaka procesna upravičenja kot upniki.

S tem, ko je upravitelj terjatvi priznal le kot pogojni, sicer ni prekoračil zahtevka, temveč ju je priznal le kot pogojni, s čimer je priznal manj, kot je bilo zahtevano, ne pa nekaj drugega. Glede na določila 67. člena ZFPPIPP torej nobena od teh terjatev ni priznana, temveč so vse prerekane, čeprav je prvo in tretjo terjatev upravitelj delno, drugo terjatev pa v celoti priznal. Če je tožeča stranka uveljavljala nižje zneske, kot bi jih glede na napotitveni sklep lahko, ali pa je uveljavljala nekaj manj, torej ugotovitev obstoja terjatev pod razveznim pogojem namesto kot nepogojne terjatve, je bila s tem še vedno v okviru napotitvenega sklepa in je njen pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan (181. člen ZPP). Poudariti velja, da je tožena stranka sicer v ugovorih o prerekanju terjatev tudi kritizirala izjavo upravitelja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je ta ugovor namenjen prerekanju prijavljene terjatve in je povsem neodvisen od prerekanja upravitelja in se njegove posledice ne navezujejo na prerekanje upravitelja. Tudi če bi upravitelj sam prerekal terjatve iz vseh razlogov, ki jih navaja tudi tožena stranka, je še vedno smiselno, da upnik tudi sam pre