495. člen ZPP

V sporih majhne vrednosti mora toženka vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo (oziroma v odgovoru na dopolnitev tožbe, če spor izide iz izvršbe na podlagi verodostojne listine), v nadaljnji pripravljalni vlogi pa lahko odgovori le na navedbe tožnice iz njene pripravljalne vloge, s katero je odgovorila na toženkine navedbe iz odgovora na tožbo. Dejstva in dokazi, navedeni v drugih vlogah, se ne upoštevajo. V sporu majhne vrednosti zato ni mogoče upoštevati dejstev, ki so nastala po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, čeprav vplivajo na obstoj terjatve. To velja tudi za (delna) plačila, opravljena po izteku roka za vložitev odgovora na tožbo (oziroma odgovora na dopolnitev tožbe) in pred iztekom rokov za pripravljalni vlogi. Ta dejstva lahko toženka uveljavlja z ugovorom v izvršilnem postopku, če bi ga tožnica predlagala tudi za že plačani del terjatve (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Če se pritožbeni razlogi med seboj prekrivajo, je za pravilno opredelitev pritožbenega razloga odločilen ne le rezultat, temveč tudi zatrjevani vzrok napake. Le če sta oba dejanske narave, gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopus

Zahteva strank za izvedbo naroka mora biti jasna in nedvoumno izražena, česar v obravnavani zadevi nobena od pravdnih strank ni storila. Ker oprava naroka za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti ni obligatorna, če so zato izpolnjeni zakonski pogoji, pa sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti in pravice do izjavljanja. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč lahko dokazni predlog zavrne, če ni substanciran ali če izvedba dokaza ni potrebna. Za tak položaj gre v obravnavanem primeru. Golo zanikanje dejstva praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj je dolžnost stranke, da se obrazloženo izjavi o navedbah nasprotne stranke. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka s strani tožeče stranke navedenih dejstev ni prerekala, takih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Breme stranke je, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Njene pasivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Prav tako pomanjkljivih trditev stranke ne morejo nadomestiti oziroma dopolniti predlagani dokazi.

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega dostavka 339. člena ZPP in zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nista dopustna pritožbena razloga v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Stranka ima breme, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Golo zanikanje dejstva praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj se mora stranka obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke. Dokazni predlog za izvedbo nekega dokaza se torej lahko zavrne, če to dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali dokazni predlog ni substanciran. Za tak položaj gre tudi v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je tako imelo dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Glede na to, da toženkin dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran (toženka bi mogla navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi), njene nezadostne aktivnosti ni moglo nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Listine, ki so podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, v pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, izgubijo poseben pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Predmet odločanja v pravdi ni več, ali je neka listina verodostojna ali ne, pač pa sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postop

Zakonski pobot terjatev, ki ga ureja 261. člen ZFPPIPP, se nanaša na položaj, ko ob začetku stečajnega postopka obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika. Ti (obligacijski) terjatvi veljata z začetkom stečajnega postopka za pobotani. Konkretni primer ne sodi v okvir urejanja 261. člena ZFPPIPP, saj tožnik v stečajnem postopku ni prijavil terjatve, temveč izločitveno pravico.

Posledica omejitve pri navajanju novih dejstev je, da dejstev, ki vplivajo na obstoj terjatve (npr. plačilo celotne ali dela obveznosti), nastala pa so po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, v sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati. Tožena stranka pa lahko ta dejstva uveljavlja v izvršbi na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri je ugovorni razlog (delno) prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Tožeči stranki v trditveno podlago ni bilo treba vključevati podrobnejših navedb o tem, zakaj je umaknila tožbo oziroma v čem je bila napaka pri vlaganju predlogov za izvršbo za sporne račune, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnica, saj je bil med strankama sporen le obstoj dogovora o izvensodni poravnavi, v zvezi s čimer pa je bila trditvena podlaga tožeče stranke dovolj določna, na takšno trditveno podlago pa je bilo omejeno tudi dokazovanje.

Oškodovanec v obligacijskem razmerju mora pri odpravljanju škode ravnati skladno z načelom vestnosti in poštenja ter načelom skrbnosti (5. in 6. člen OZ), na kar smiselno opozarja pritožnica. Oškodovanec mora zato pri odpravljanju škode upoštevati tudi interes nasprotne stranke neposlovnega obligacijskega razmerja in ravnati gospodarno ter ne prevzemati obveznosti, ki bi pretirano obremenjevale plačnika. Pri tem pa mu je potrebno dopustiti, da ob navedenih omejitvah ohrani svojo pravico do izbire servisa za popravilo vozilo, ki mu zaupa. Pri presoji kriterija razumnosti izbire servisa za popravilo vozil je potrebno upoštevati tudi to, da oškodovanci niso strokovnjaki na tem področju, zato od njih ni mogoče pričakovati, da bi pred izbiro opravili celostno analizo trga ponudnikov servisnih storitev, da bi ugotovili povprečno ceno. Zato se mora presoja upravičenosti zahtevka omejiti na kriterij očitne pretiranosti stroškov popravila.

Sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR), je mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo toženka uveljavlja s trditvijo, da dolžnik in upnik nista v poslovnem odnosu in da ne drži, da bi imel dolžnik do upnika neporavnane obveznosti, ni pravno upošteven pritožbeni razlog. Višje sodišče je na ugotovitev, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali in da toženka svojih obveznosti do tožnice ni poravnala, vezano.

Sodišče prve stopnje je izvedlo le narok za glavno obravnavo, ni pa izvedlo pripravljalnega naroka. S tem je kršilo določbe 279.c in 279.č člena ZPP v povezavi z 442. členom ZPP. Vendar pa je bila s tem storjena le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnica ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da ji je bila z neizvedbo pripravljalnega naroka in neizdelavo programa vodenja postopka kršena pravica do izjave (ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer je pritožnica navedeno grajo (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) podala šele v pritožbi, kar je glede na 286.b člen ZPP prepozno. Poleg tega pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. V primeru, ko sodišče navede več razlogov za zavrnitev določenega ugovora, morebitna nepravilnost (v materialnopravnem ali procesnem smislu) le enega od njih ne povzroči nepravilnosti odločitve.

Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Zmotno pritožba navaja tudi, da bi bila podjemna pogodba veljavno sklenjena samo, če bi tožeča stranka od tožene zahtevala odobritev pogodbe po tretjem odstavku 73. člena OZ, česar pa tožeča stranka ni uspela dokazati. Navedeni člen se namreč nanaša na poznejšo odobritev pogodbe, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil D.V. s strani tožene stranke pooblaščen za sklenitev pogodbe, ugotavljanje naknadne odobritve pogodbe ni bilo potrebno.

Upravnik mora skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov (2. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ), to pa brez rednih dobav ni mogoče. Zato mora upravnik, čeprav k temu ni izrecno zavezan, kljub temu poravnati te stroške, saj le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni svojo obveznost kot upravnik večstanovanjske stavbe in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil. V takšnih primerih ima zato upravnik pravico do povrnitve plačanega, in sicer na temelju pravil o subrogaciji. Skupni deli so solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli) ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli) (četrti odstavek 3. člena SZ-1), pri čemer je ureditev splošnih skupnih delov predpisana kot pravilo, ureditev in obstoj posebnih skupnih delov pa kot izjema. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena SZ-1 spadajo med skupne inštalacije, naprave in opremo tudi dvigala. Poseben skupni del se lahko določi že s pogodbo o medsebojnih razmerjih, v vsakem primeru pa je za oblikovanje posebnega skupnega dela potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov (22. člen SZ-1 in drugi odstavek 32. člena S

Utemeljeno pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje besedno zvezo "zahtevati izvedbo naroka" iz drugega odstavka 454. člena ZPP razlagalo preozko. Vsebinske razlike med besedo predlagati in zahtevati namreč ni, vsaj ne v smislu razumevanja navedenega odstavka 454. člena ZPP. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe z dne 23. 9. 2021 navedla, da "predlaga, da naslovno sodišče razpiše narok, na njem izvede predlagane dokaze...". Iz navedenega po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da je tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP.

Pritožbene navedbe se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ker v sporih majhne vrednosti izpodbijanje dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, pritožbeno sodišče navedenih pritožbenih navedb ne more upoštevati.

V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

Mejnik časovne meje pravnomočnosti sodbe je zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti pa, ko je bila vložena zadnja pripravljalna vloga tožene stranke, to je dne 2. 7. 2021. To je zadnji trenutek, v katerem stranki lahko še navajata dejstva in dokaze, ki nastanejo še med postopkom, prav tako pa le dejstva, ki so obstajala do tega trenutka, sodnik lahko upošteva pri odločanju v zadevi. Ker je torej tožena stranka navedeni znesek poravnala po tem datumu, dne 11. 2. 2022, sodišče prve stopnje tega dejstva ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi, tožena stranka pa ga ne more uveljavljati v pritožbi. Lahko pa se na to sklicuje z ugovorom v izvršilnem postopku, v primeru, da bi tožeča stranka kot upnik sprožila izvršilni postopek.

Utemeljeni so pritožbeni pomisleki, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom ocenilo, da tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj sta toženca v solidarni zavezi. Solidarni dolžniki namreč niso enotna pravdna stranka, vsak od njih je kot sospornik v pravdi samostojna stranka in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno ter torej izdati zanje različne odločbe. Kljub temu, da se je tožbeni zahtevek glasil na solidarno plačilo obeh tožencev, bi sodišče prve stopnje glede tožencev lahko izdalo različne odločitve. Če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati, se postopek prekine, zato je v času odločanja sodišče prve stopnje pravilno odločilo zgolj o zahtevku zoper drugega toženca, saj je bil postopek zoper prvo toženko še vedno prekinjen in s tem onemogočeno odločanje o zahtevku zoper njo.

Z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti ni mogoče uspeti. Toženka je v pritožbi navedla, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge, vendar ni utemeljila niti absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava. Pač pa je z vsemi pritožbenimi navedbami uveljavljala zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.