481. člen ZPP

Okrožno sodišče se je prehitro izreklo za stvarno nepristojno, ko je bil v tožbi kot tožena stranka naveden organ v sestavi ministrstva, ki ne more biti pravdna stranka. Po popravi tožbe pred okrajnim sodiščem, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu, je višje sodišče presodilo, da gre za gospodarski spor in je tako stvarno pristojno okrožno sodišče.

Za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče. Stranki pa se lahko v primeru, ko zakon ne določa izključne pristojnosti kakšnega sodišča, sporazumeta, da jima na prvi stopnji sodi sodišče, ki ni krajevno pristojno, če je to sodišče tudi stvarno pristojno. V takšnem primeru lahko upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem, pristojnim po tem dogovoru. Pri tem mora v predlogu za izvršbo določno označiti listino o sporazumu o pristojnosti. Prav tako se lahko na sklenjeni sporazum sklicuje tudi dolžnik v ugovoru. Upnik je organiziran v pravno organizacijski obliki javnega sklada, ki ne spada med osebe, za katere veljajo pravila o gospodarskih sporih po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Zato personalnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih ne izpolnjuje. Po drugem odstavku 482. člena ZPP veljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med osebami iz 481. člena in 1. do 3. točke prvega odstavka tega člena ter državnimi organi in organizacijami z javnimi pooblastili, kadar te na

V primeru priporočenih pošiljk pa se šteje, da je bila pošiljka vročena z iztekom 15. dne od dneva oddaje pošiljke na pošto, če je pošiljka bila poslana na zadnji posredovani naslov. S takim dogovorom, ki velja tudi za vročanje izjave o odstopu od kreditne pogodbe, sta se pravdni stranki (drugače kot to sicer ureja dispozitivno pravilo OZ) sporazumeli, da začne odpoved pogodbe učinkovati po preteku 15 dni od oddaje priporočene pošiljke, če se je tožnica odločila odstop od pogodbe vročiti po pošti. Priporočeno pošiljanje pošte pa ne zahteva hkrati tudi nujnega osebnega prevzema, da bi bila vročitev dokazana s podpisano povratnico. V tem primeru namreč ne gre za vročanje v sodnem postopku, pač pa pred njim, kar se opravlja v skladu z določbami ZPSto-2. Drugačno tolmačenje teh pogodbenih določil, za kar se zavzema toženec v pritožbi, ni utemeljeno.

Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki gospodarski družbi, ima pritožba prav, da gre za gospodarski spor. Zato je, ne glede na vrednost spornega predmeta, za sojenje pristojno okrožno sodišče.

Ker sta v obravnavani zadevi obe pravdni stranki gospodarski družbi, ima pritožba prav, da gre za gospodarski spor. Zato je, ne glede na vrednost spornega predmeta, za sojenje pristojno okrožno sodišče.

Tudi sodna praksa je zavzela stališče, da je gospodarski spor tudi spor o zakupu ali najemu nepremičnin med subjekti, ki veljajo za subjekte gospodarskega spora. Drugi odstavek 481. člena ZPP v predmetni zadevi namreč ne izključuje narave gospodarskega spora, saj gre nedvomno za spor iz najema nepremičnine, in ne za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah ali za spor zaradi motenja posesti.

GIZ ni gospodarska družba, zato spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za gospodarski spor.

Institut zlorabe stečajnega postopka kot izjema od originarne pridobitve lastninske pravice brez možnosti izpodbijanja se je razvil v sodni praksi predvsem v primerih, ko so s prodajo v stečaju oškodovali lastnika - ko se je torej prodajala tuja stvar ali stvar, ki je izven pravnega prometa (npr. pripadajoče zemljišče, izvenknjižna lastninska pravica ...). Gre za že obstoječe pravno varovane pravice. V tem primeru pa ne gre za to, ampak za to, da tožnica ni mogla kupiti nepremičnin po ceni, ki jo je sama ponudila, zaradi uveljavljanja (v stečajnem postopku ustanovljene) predkupne pravice s strani toženke, ki naj bi jo ta pridobila neupravičeno. Samo dejstvo, da je toženka z ustanovitvijo najemne pogodbe predlagala tudi ustanovitev predkupne pravice oz. je najem pogojevala s predkupno pravico, še ne utemeljuje zlorabe stečajnega postopka, še manj, da bi upravitelj in toženka k temu pristopila z namenom izigravanja oz. oškodovanja tožnice. V konkretnem primeru, ko je predkupno pravico (s soglasjem stečajnega sodišča) ustanovil stečajni upravitelj med stečajnim postopkom in ve za njen obstoj ter je dolžan povabiti upravičenca v postopek prodaje, je neutemeljeno skliceva

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Pristojnost se določi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP).

Društvo ne spada v krog oseb, za katere po subjektivnem kriteriju veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Tožeča stranka je skupnost etažnih lastnikov in kot takšna ne sodi med nobenega izmed (gospodarskih) subjektov, navedenih v 481. členu ZPP, zaradi česar niso izpolnjene predpostavke za obstoj gospodarskega spora po subjektivnem kriteriju.

V konkretnem primeru gre za gospodarski spor v smislu 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Upnik ima namreč status samostojnega podjetnika, kot izhaja iz pritožbenih trditev in podatkov AJPES-a. Res je upnik vložil predlog za izvršbo brez pristavka pravno organizacijske oblike samostojnega podjetnika, torej s. p., vendar je v posledici enovitosti fizične osebe irelevantno, ali je zahtevek postavljen v imenu s. p. ali v imenu fizične osebe. Za tak postopek pa je glede na 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ stvarno pristojno pristojno okrožno sodišče.

V skladu z ZN notarji opravljajo notariat kot svoboden poklic. Zato niso gospodarski subjekt, obravnavana zadeva pa na podlagi subjektivnega kriterija iz 481. člena ZPP ne predstavlja gospodarskega spora.

Nadomestna vročitev je predpisana, ker je realno pričakovati, da bo oseba, ki je sprejela pisanje, s tem pisanjem tudi pravočasno seznanila naslovnika. Takšna vročitev učinkuje, ko je pisanje vročeno kateri izmed oseb, navedenih v prvem odstavku 140. člena ZPP. Za učinkovitost vročitve ni bistveno, ali je ta oseba pisanje dejansko predala naslovniku in kdaj je to storila. Okoliščina, da pisanje naslovniku ni bilo izročeno, pa je lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Odvetniki, ki svoj poklic opravljajo kot zasebniki (in ne kot odvetniške družbe) niso navedeni med osebami, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP). V obravnavani zadevi zato ni izpolnjen subjektivni kriterij za sojenje po določbah ZPP v gospodarskih sporih.

Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP).

V obravnavani zadevi je tožena stranka v skladu s 39. členom Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), ki določa, da lahko zdravnik samostojno opravlja zdravniško službo kot zasebni zdravnik, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon in če je vpisan v register zdravnikov, zasebnik, kot takšen pa ne sodi v krog oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP. To posredno potrjujeta odločbi VSRS III R 12/2009 z dne 12. 5. 2009 in VSL Rg 359/2015 z dne 16. 9. 2015. Obe odločbi se sicer nanašata na odvetnike, a iz njune vsebine izhaja, da kljub številnim podobnostim s podjetniki iz šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah, odvetniki niso podjetniki, ampak zasebniki, kar je izrecno določeno v 7. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ker torej zdravniki po ZZdrS niso samostojni podjetniki, ampak zasebniki (zasebni zdravniki), za njih ne veljajo pravila o gospodarskih sporih. Obravnavani spor tudi ne predstavlja spora, ki bi ga bilo mogoče umestiti med postopke iz 482. - 484. člena ZPP, za katere prav tako veljajo pravila o gospodarskih sporih.

Izjema od pravila iz prvega odstavka 40.c člena ZIZ, po katerem je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine do ugotovitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, prihaja v primeru izvršbe na podlagi priložene menice kot verodostojne listine v poštev le, če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih po 481. členu ZPP (prvi odstavek 41. a člena ZIZ).

Okrožno sodišče utemeljeno navaja, da nedenarni zahtevek ne temelji na obligacijskem razmerju med strankama, temveč na stvarnopravnem temelju, varstvu lastninske pravice pred vznemirjanjem, kot ga opredeljuje negatorna tožba iz 99. člena SPZ in da tovrstni spori, povezani z varstvom lastninske pravice, spadajo v domet sporov o stvarnih pravicah, za katere se v skladu z drugim odstavkom 481. člena ZPP ne uporabljajo pravila postopka v gospodarskih sporih.